Rodbina Hohenzollern je bila ena najvplivnejših evropskih dinastij; v različnih obdobjih je vladala nad ozemlji v sodobni Nemčiji in širši regiji, kasneje pa nad združenimi nemškimi državami. Kraljeva rodbina Hohenzollern je leta 1415 začela vladati na območju okoli Berlina in Brandenburga v sodobni Nemčiji.

Izvor in razdelitev rodbine

Rodbina izhaja iz srednjeveške švabske plemiške družine; njihov izvor je povezan z gradom Hohenzollern. V 12. in 13. stoletju se je rodbina razdelila v več vej; najpomembnejši sta postali:

  • Franconska (kasneje pruska) veja, ki je pridobila burgraviat Nürnberga in pozneje marca Brandenburg;
  • Švabska veja (Hohenzollern-Sigmaringen), ki je ohranila posesti v južni Nemčiji in pozneje dala monarhe drugim državam (npr. Romuniji).

Vzpon Hohenzollernov v Brandenburgu in Prusiji

V začetku 15. stoletja so Hohenzollerni postali vplivni v Brandenburgu; od leta 1415 so bili princ-volivci Svetega rimskega cesarstva. Vrstne spremembe so vodile k združitvam posesti: leta 1618 so volivci Brandenburg pridobili tudi kneževino Prusijo, kar je postopoma ustvarilo državno enoto, znano kot Brandenburg-Prusija. Kot posledica vojaških reform, centralizacije in skrbnega upravljanja so Hohenzollerni iz te baze zrasli v evropsko velesilo.

Od sredine 17. stoletja so izstopali vladarji, kot je bil »Veliki volivec« (Frederik Viljem, 1640–1688), ki je utrdil državno upravo, in pozneje Frederik II. Veliki (1740–1786), ki je moderniziral vojsko ter gospodarstvo in razširil ozemlja Prusije.

Monarhija Prusije in nemško cesarstvo

V letih 1701/1702 so volivci Brandenburg/Prusije utrdili svoj status kot kralji v Prusiji; naslednja stoletja so prinesla rast moči in vpliva. Hohenzollerni so med drugim zasedali mesto volivcev cesarja Svetega rimskega cesarstva v obdobju pred razpustom cesarstva. Leta 1871 je pruski kralj pod vodstvom kanclerja Otta von Bismarcka izpeljal združitev več nemških držav in bil v zmagoviti vojni proti Franciji razglašen za nemškega cesarja — s tem se je dinastija uveljavila kot vodilna v enotni Nemčiji.

Konec vladavine in nadaljnje posledice

Po prvi svetovni vojni je leta 1918 prišlo do družbenih in političnih pretresov; nemška monarhija se je sesula, cesar Wilhelm II. je abdiciral in vladavina Hohenzollernov v Nemčiji je de facto prenehala. Kljub temu so člani družine ohranili osebno imetje in nekatere posesti. Po drugi svetovni vojni so zavezniške sile leta 1947 formalno ukinile državno enoto Prusijo, kar je pomenilo tudi dokončen konec političnega pomena pruske vejo rodbine.

Grad Hohenzollern in drugih vej rodbine

Rodbina nosi ime po svojem izvoru, gradu Hohenzollern, ki stoji v današnji zvezni deželi Baden-Württemberg. Ta grad je simbol rodbine in danes predstavlja pomembno zgodovinsko ter turistično točko. En od posebenih podatkov je, da je ena veja — Hohenzollern-Sigmaringen — dala kralje Romunije (od Karla I. naprej) v 19. in 20. stoletju.

Zapuščina in sodobnost

Današnji potomci Hohenzollernov ostajajo javno prisotni predvsem kot lastniki zgodovinskih posesti, podporniki restavracij in kulturnih projektov ter v nekaterih primerih kot sporna figura v razpravah o odškodninah in vračilu premoženja, zaseženega po drugi svetovni vojni. Njihova vloga v evropski zgodovini — kot graditeljev modernega pruskega in nemškega državnega aparata — pa ostaja pomembna tema zgodovinopisja.

  • Ključne letnice: 1415 (volivci v Brandenburgu), 1618 (združitev s Kneževino Prusijo), 1701 (kralji v Prusiji), 1871 (ustanovitev Nemškega cesarstva), 1918 (abdikacija), 1947 (ukinitev Prusije).