Rokoko: francoski umetniški slog 18. stoletja — značilnosti in umetniki
Rokoko je umetniški slog, ki je nastal v 18. stoletju v Franciji in se hitro razširil po večini Evrope. Rokoko, ki ga pogosto imenujejo zgolj pozni barok, se je razvil iz baročnega umetniškega gibanja, vendar se mu je v zgodnejši fazi nasprotoval po izraziti lahkotnosti, dekorativnosti in intimi. Čeprav je ohranil nekatere baročne značilnosti — bogato okraševanje in tehnično dovršenost — je rokoko poudarjal igrivost, asimetrične oblike in občutek gibanja. V Franciji je slog povezan z obdobjem vladavine Ludvika XV (pri čemer je Ludvik XIV. je bolj povezan z barokom, Ludvik XVI. pa s poznejšim neoklasicizmom). Rokoko je bil najbolj priljubljen v sredini 18. stoletja; proti koncu stoletja je počasi izginjal v prid strožjim načelom neoklasicizma in spremembam družbenih okusov.
Značilnosti rokoka
- Estetika in barve: prevladujejo svetli, kremasti in pastelni toni; poudarjena je mehkoba svetlobe in igriv kontrast barv.
- Ornamentika: asimetrične, zavite linije (C- in S-spirale), motive školjk (coquille), rocaille (kamniti/skalni ornamenti) ter rastlinski in cvetlični vzorci.
- Intimnost in lahkotnost: teme se pogosto osredotočajo na ljubezen, romantiko, zabave, pokrajine in prizore iz vsakdanjega življenja — nasprotno od grandioznih religioznih ali političnih tem baroka.
- Notranja oprema: poudarek na salonskem življenju — bogate, a prijazne notranjosti z boiserijami (leseno oblogo), zrcali, pozlaševanjem, udobnim pohištvom in porcelanom (npr. znamka Sèvres).
- Razširjenost: poleg Francije je rokoko močno zaznamoval južno Nemčijo, Avstrijo, Italijo in tudi angleško ter špansko umetnost, pri čemer so lokalne različice vnesle svoje elemente.
Arhitektura, notranja oprema in uporabna umetnost
V arhitekturi rokoko prevladuje v interierjih: fleksibilne, zapletene stenske in stropne dekoracije, lahke lože, okraski okoli kaminov in vstopnih dvoran ter harmonične prehode med prostori. Med pomembnejšimi primeri so pariški saloni in bavarske lovske palače (npr. Amalienburg v Nymphenburgu). V Nemčiji je delo Balthasarja Neumanna (npr. Rezidenca v Würzburgu) eno od vrhuncev, v Franciji pa so prenove notranjosti v hôtel particulier (mestnih palačah) izvrstne demonstracije rokokojske estetike (npr. Hôtel de Soubise).
Poleg arhitekture ima rokoko močno prisotnost v dekorativnih umetnostih: pohištvo z nežno ukrivljenimi nogami (cabriole), bogata intarzija in pozlata, porcelan (Sèvres) in lakirane površine z azijskimi motivi (chinoiserie). Rokoko je vplival tudi na oblikovanje nakita, kovinskega oklepa, ure in drugih luksuznih predmetov.
Vodilni umetniki in značilne stvaritve
- Antoine Watteau (1684–1721) — utemeljitelj žanra fête galante, znan po slikah, ki prikazujejo eleganten, sanjav svet družabnih srečanj (npr. "Pelerinage à l'île de Cythère" / Pilgrimage to Cythera).
- François Boucher (1703–1770) — slikar in gravir, znan po pastoralnih, mitoloških prizorih in prizadevanjih za dekorativno izpopolnitev notranjosti; pogosto povezan z dvorom Madame de Pompadour.
- Jean-Honoré Fragonard (1732–1806) — mojster lahkotnih, dinamičnih prizorov ljubezni; najbolj znana je njegova slika "The Swing" (1767).
- Germain Boffrand in François de Cuvilliés — arhitekti in notranji oblikovalci, ki so razvijali slog francoskih in bavarskih salona ter vil.
- Balthasar Neumann — nemški arhitekt, eden glavnih predstavnikov južnonemškega rokoka v arhitekturi (Würzburg Residence).
Kritika in odmik
Umetnostni zgodovinarji in kritiki so rokoko skozi stoletja različno vrednotili. V 19. in deloma tudi v 18. stoletju je bil slog pogosto obsojan kot pretirano sladkoben, površinski ali celo razkošen; razpravljanje se je dotikalo njegove navidezne lahkomiselnosti in odsotnosti moralne ali politične globine. S prihodom razsvetljenstva in nato neoklasicizma (ki je zahteval jasnost, red in antiko kot merilo lepote) je rokoko izgubil svoj prestiž. Poleg estetskih kritik je po Francoski revoluciji prenehala tudi velika aristokratska patronaža, kar je dodatno zmanjšalo vpliv sloga.
Kljub kritikam pa rokoko danes cenimo zaradi njegove tehnične dovršenosti, elegancije in sposobnosti ustvariti intimne, čustveno bogate prizore in notranje prostore. V muzejih in zgodovinskih stavbah je rokoko pogosto prikazan kot izraz družbenega in estetskega duha 18. stoletja ter kot pomemben prehodni člen med barokom in neoklasicizmom.
Rokokojska slika francoskega umetnika Fragonarda. Umetnost rokokoja je bila po naravi zapletena, igriva, polna nežnih barv in pogosto duhovita.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je rokoko?
O: Rokoko je umetniški slog, ki je nastal v 18. stoletju v Franciji. Razvil se je iz baročnega umetniškega gibanja in je bil bolj igriv in asimetričen kot njegov predhodnik.
V: Kdo je bil povezan z rokokojem?
O: Rokoko je povezan z vladavino francoskega kralja Ludvika XV. Znani umetniki, ki so ustvarjali v tem slogu, so Boucher, Watteau in Fragonard.
V: V čem se razlikuje od baročne umetnosti?
O: Čeprav je ohranil več značilnosti prvotnega baročnega sloga, vključno s prefinjenostjo in okrasnimi motivi, je bil tudi bolj igriv in asimetričen. Za razliko od temnejših odtenkov v baročni umetnosti so se za slike uporabljale kremne in pastelne barve. Religija in politika v nasprotju z barokom nista bili več nujno osrednji temi rokokojske umetnosti, pogosteje pa je bilo upodobljeno vsakdanje življenje. Poleg tega so v rokokojski umetnosti postale priljubljene teme z Daljnega vzhoda.
V: Kdaj je bila njegova priljubljenost največja?
O: Rokoko je bil najbolj priljubljen sredi 18. stoletja, nato pa je do konca stoletja izginil v prid neoklasicizmu.
V: Kaj je bilo o njem rečeno v zgodovini?
O: Umetnostni zgodovinarji so skozi zgodovino veliko razpravljali, analizirali in kritizirali rokokojsko umetnost - nekateri so jo kritizirali zaradi pretiranosti ali površnosti, drugi pa so hvalili njeno eleganco, "lepoto" ali "čar".
V: Katere skupne teme najdemo v rokokojskih umetninah?
O: Pogosti motivi rokokojskih umetnin so ljubezen, romantika, zabava, pokrajine in zgolj portreti ter motivi z Daljnega vzhoda, kot je chinoiserie.
