Rokoko je umetniški slog, ki je nastal v 18. stoletju v Franciji in se hitro razširil po večini Evrope. Rokoko, ki ga pogosto imenujejo zgolj pozni barok, se je razvil iz baročnega umetniškega gibanja, vendar se mu je v zgodnejši fazi nasprotoval po izraziti lahkotnosti, dekorativnosti in intimi. Čeprav je ohranil nekatere baročne značilnosti — bogato okraševanje in tehnično dovršenost — je rokoko poudarjal igrivost, asimetrične oblike in občutek gibanja. V Franciji je slog povezan z obdobjem vladavine Ludvika XV (pri čemer je Ludvik XIV. je bolj povezan z barokom, Ludvik XVI. pa s poznejšim neoklasicizmom). Rokoko je bil najbolj priljubljen v sredini 18. stoletja; proti koncu stoletja je počasi izginjal v prid strožjim načelom neoklasicizma in spremembam družbenih okusov.

Značilnosti rokoka

  • Estetika in barve: prevladujejo svetli, kremasti in pastelni toni; poudarjena je mehkoba svetlobe in igriv kontrast barv.
  • Ornamentika: asimetrične, zavite linije (C- in S-spirale), motive školjk (coquille), rocaille (kamniti/skalni ornamenti) ter rastlinski in cvetlični vzorci.
  • Intimnost in lahkotnost: teme se pogosto osredotočajo na ljubezen, romantiko, zabave, pokrajine in prizore iz vsakdanjega življenja — nasprotno od grandioznih religioznih ali političnih tem baroka.
  • Notranja oprema: poudarek na salonskem življenju — bogate, a prijazne notranjosti z boiserijami (leseno oblogo), zrcali, pozlaševanjem, udobnim pohištvom in porcelanom (npr. znamka Sèvres).
  • Razširjenost: poleg Francije je rokoko močno zaznamoval južno Nemčijo, Avstrijo, Italijo in tudi angleško ter špansko umetnost, pri čemer so lokalne različice vnesle svoje elemente.

Arhitektura, notranja oprema in uporabna umetnost

V arhitekturi rokoko prevladuje v interierjih: fleksibilne, zapletene stenske in stropne dekoracije, lahke lože, okraski okoli kaminov in vstopnih dvoran ter harmonične prehode med prostori. Med pomembnejšimi primeri so pariški saloni in bavarske lovske palače (npr. Amalienburg v Nymphenburgu). V Nemčiji je delo Balthasarja Neumanna (npr. Rezidenca v Würzburgu) eno od vrhuncev, v Franciji pa so prenove notranjosti v hôtel particulier (mestnih palačah) izvrstne demonstracije rokokojske estetike (npr. Hôtel de Soubise).

Poleg arhitekture ima rokoko močno prisotnost v dekorativnih umetnostih: pohištvo z nežno ukrivljenimi nogami (cabriole), bogata intarzija in pozlata, porcelan (Sèvres) in lakirane površine z azijskimi motivi (chinoiserie). Rokoko je vplival tudi na oblikovanje nakita, kovinskega oklepa, ure in drugih luksuznih predmetov.

Vodilni umetniki in značilne stvaritve

  • Antoine Watteau (1684–1721) — utemeljitelj žanra fête galante, znan po slikah, ki prikazujejo eleganten, sanjav svet družabnih srečanj (npr. "Pelerinage à l'île de Cythère" / Pilgrimage to Cythera).
  • François Boucher (1703–1770) — slikar in gravir, znan po pastoralnih, mitoloških prizorih in prizadevanjih za dekorativno izpopolnitev notranjosti; pogosto povezan z dvorom Madame de Pompadour.
  • Jean-Honoré Fragonard (1732–1806) — mojster lahkotnih, dinamičnih prizorov ljubezni; najbolj znana je njegova slika "The Swing" (1767).
  • Germain Boffrand in François de Cuvilliés — arhitekti in notranji oblikovalci, ki so razvijali slog francoskih in bavarskih salona ter vil.
  • Balthasar Neumann — nemški arhitekt, eden glavnih predstavnikov južnonemškega rokoka v arhitekturi (Würzburg Residence).

Kritika in odmik

Umetnostni zgodovinarji in kritiki so rokoko skozi stoletja različno vrednotili. V 19. in deloma tudi v 18. stoletju je bil slog pogosto obsojan kot pretirano sladkoben, površinski ali celo razkošen; razpravljanje se je dotikalo njegove navidezne lahkomiselnosti in odsotnosti moralne ali politične globine. S prihodom razsvetljenstva in nato neoklasicizma (ki je zahteval jasnost, red in antiko kot merilo lepote) je rokoko izgubil svoj prestiž. Poleg estetskih kritik je po Francoski revoluciji prenehala tudi velika aristokratska patronaža, kar je dodatno zmanjšalo vpliv sloga.

Kljub kritikam pa rokoko danes cenimo zaradi njegove tehnične dovršenosti, elegancije in sposobnosti ustvariti intimne, čustveno bogate prizore in notranje prostore. V muzejih in zgodovinskih stavbah je rokoko pogosto prikazan kot izraz družbenega in estetskega duha 18. stoletja ter kot pomemben prehodni člen med barokom in neoklasicizmom.