Pruski kralji: pomen naziva in zgodovina (1702–1772)
Pruski kralji: pomen naziva in zgodovina (1702–1772) — od Friderika I. do Friderika II., politične intrige, vojne in priključitev Poljske.
Pruski kralj je bil naziv, ki so ga pruski vladarji uporabljali v 18. stoletju, običajno navajan z začetkom okoli let 1701–1702 in s pomembno spremembo leta 1772.
Poreklo in razlog za naziv
Vladarji Hohenzollernske dinastije so bili hkrati elektorji Brandenburga in vojvode oz. knezi Prusije. Problematika je izvirala iz pravnega položaja obeh domen: Brandenburk je ležal znotraj Svetega rimskega cesarstva, Vojvodina (dukedom) Prusija pa je bila izven cesarstva. Zaradi tega se niso mogli prosto razglasiti za "kralja" znotraj cesarstva brez odpora cesarja in drugih evropskih sil.
Zakaj "kralj v Prusiji" in ne "kralj Prusije"?
Da bi obšli nasprotovanja v okviru cesarstva, so Hohenzollerni zahtevali in prejeli priznanje za naslov »King in Prussia« (v slovenščini pogosto prevedeno kot „kralj v Prusiji“). Ta besedna natančnost je pomenila, da je kraljevski prestiž veljal v njihovem pruskem ozemlju, ne pa kot nasprotje imperialni suverenosti znotraj Svetega rimskega cesarstva.
Prvo priznanje in zveza z vojno
V zameno za podporo v vojni za špansko nasledstvo je cesar Leopold I. Frideriku dovolil, da se imenuje kralj v Prusiji. Vladar, ki se je leta 1701 kronal v Königsbergu kot Frederik I (prej kot elektor Friderik III), si je tako zagotovil kraljevski naziv, ne da bi neposredno izpodbijal pravni red Svetega rimskega cesarstva. Ker je Vojvodina Prusija ležala izven cesarstva, je bil status kralja dejansko učinkovit predvsem v pruskih posesti.
Vladarji v tem obdobju
- Friderik I (kronan 18. januarja 1701) — prvi, ki je uporabljal naziv kralja v Prusiji;
- Friderik Viljem I (1713–1740) — utrdil centralno upravo in vojaško moč državice;
- Friderik II. (1740–1786) — znan kot Friderik Veliki, ki je razširil prusko moč in ozemlja.
Sprememba po delitvi Poljske (1772)
Leta 1772 je Friderik II. izkoristil prvo delitev Poljske in priključil več pruskih ozemelj v okviru razdelitve poljskega kraljestva. Ta ozemeljska ekspanzija je zmanjšala pomen razlike med "v Prusiji" in "Prusije" v praksi, saj so nova ozemlja utrdila položaj Prusije kot večje evropske sile. Posledično je uporaba naslovov postajala bolj fleksibilna in monarchi so začeli tudi bolj pogosto uporabljati obliko, ki je nakazovala širše suvereno kraljestvo.
Pomen za evropsko politiko in nadaljnji razvoj
Uporaba naziva je bila več kot le stroga jezikovna ločnica: odražala je ravnovesje moči med Hohenzollernskim dvorom in Svetim rimskim cesarstvom ter manevriranje v diplomatskih igrah 18. stoletja. Prusija se je z delitvami Poljske in reformami pod Friderikom Velikim razvila v osrednjo silno državo v srednji Evropi.
Konec cesarstva in nadaljnji razvoj naziva
Spreminjanje mednarodnih razmer je nadalje oslabilo položaj cesarja; Svetorimsko cesarstvo je formalno prenehalo obstajati leta 1806 po dogodkih v času Napoleonovih vojn. To je odstranilo tudi pravni okvir, ki je omejeval uporabo kraljevskih naslovov v nemških deželah, kar je omogočilo popolnejšo suverenost pruskim monarhom in širšo uporabo nazivov, kot so "King of Prussia" v naslednjih obdobjih.
Povzetek: Naziv »pruski kralj« (natančneje »kralj v Prusiji«) je bil pragmatična rešitev, ki je Hohenzollernom omogočila kraljevski status, ne da bi neposredno izpodbijala položaj cesarja v Svetem rimskem cesarstvu. Uporaba naziva se je začela okoli leta 1701/1702 in je s politiko in ozemeljskimi spremembami, zlasti po delitvi Poljske leta 1772, dobila drugačen pomen v evropskem kontekstu.
Iskati