Ornamentika (glasba)
V glasbi so ornamenti note, ki so dodane glavnim notam skladbe, da bi jo naredile bolj zanimivo. Poznamo več vrst ornamentov, med drugim trilke in slide. V glasbi iz obdobja renesanse in baroka je veliko ornamentov. Skladatelj z majhnimi znaki, napisanimi nad notami, običajno pokaže, kateri ornamenti so potrebni. V nekaterih skladbah, zlasti v počasnih stavkih, skladatelji pogosto niso pokazali, kateri okraski so potrebni: pričakovali so, da jih bodo izvajalci vstavili sami. Razumevanje pravilnega načina ornamentiranja glasbe je bilo nekoč zelo pomemben del umetnosti petja ali igranja glasbenega instrumenta.
Pravilen način ornamentiranja glasbe se je od države do države in od stoletja do stoletja zelo razlikoval. Zamisli o tem, kako je treba izvajati glasbo, so se spreminjale. Za današnje glasbenike, ki želijo igrati glasbo iz teh starejših obdobij, je pomembno, da vedo čim več o zgodovinskih glasbenih slogih. Včasih moramo ugibati, kaj je skladatelj morda želel. Na srečo je več skladateljev in glasbenih teoretikov napisalo knjige o tem, kako igrati ornamente. To nam omogoča razumevanje različnih izvajalskih slogov. Včasih so skladatelji v svojo glasbo napisali predgovor (uvod), da bi izvajalcu razložili, kako naj igra ornamente, ki so jih napisali.
Obstajajo različne vrste okraskov. Nota "grace" je nota, ki je napisana z manjšim tiskom, da bi pokazala, da njena notna vrednost (koliko časa traja) ne šteje v skupno časovno vrednost takta.
V Španiji so te okraske imenovali "diferenzias". Uporabljali so jih že v 16. stoletju, ko so nastale prve knjige z notami za kitaro. V francoski glasbi so jih imenovali "agréments".
Ornamenti so bili v glasbi iz obdobja klasicizma še vedno zapisani, čeprav so se postopoma uporabljali vse manj, saj so skladatelji začeli natančno zapisovati vse note, ki jih je bilo treba zaigrati. V obdobju romantike se skorajda niso več uporabljali, razen "tr", ki pomeni "tril".
Vrste baročnih/klasicističnih okraskov
Trill
Triol je hitro menjavanje glavnega tona in tona nad njim. Znan je bil tudi kot tresljaj. Če je bila glasba napisana pred letom 1800, se trilček običajno igra tako, da se začne z noto nad zapisano noto. Če je bila glasba napisana po letu 1800, se trilček običajno igra tako, da se začne na zapisani noti in se dvigne do note nad njo. To seveda ni bilo trdno pravilo: spremembe v načinu izvajanja so se dogajale postopoma.
Včasih se trilček konča z obratom (nota zgoraj, glavna nota, nota spodaj, glavna nota).
V glasbenem zapisu je trilček prikazan z a t r {\displaystyle tr~~~~}
ali a t r {\displaystyle tr~~~~} ~~, pri čemer ~ označuje dolžino trilčka, nad notnim zapisom.
Mordent
Mordent je podoben zelo kratkemu trilku, običajno samo glavni ton, ton nad njim in spet glavni ton. Če je srednja nota tona pod njo, se to imenuje "obrnjeni mordent" ali "spodnji mordent".
Zgornji mordent je označen s kratkim črtalom (ki lahko pomeni tudi tril), spodnji mordent pa je enak s kratko navpično črto:
Tako kot pri trilku je tudi hitrost igranja mordenta odvisna od hitrosti skladbe, pri zmerni hitrosti pa bi lahko zgornji del zaigrali takole:
Obrnite
Kratka figura, sestavljena iz note nad nakazano noto, same note, note pod nakazano noto in spet same note. Označena je z zrcalno obliko črke S, ki leži na strani nad notnim zapisom.
Spodnja dodana nota se lahko kromatično dvigne (spremeni se v ostro) ali pa tudi ne.
Obrnjeni obrat (nota pod označeno noto, nota sama, nota nad njo in spet nota sama) se običajno označi tako, da se skozi običajni znak za obrat potegne kratka navpična črta, čeprav je včasih tudi sam znak obrnjen na glavo.
Appoggiatura
Appoggiatura v dobesednem prevodu pomeni "nagnjena nota". Beseda izvira iz italijanske besede appoggiare, "nasloniti se". Gre za noto, ki želi padati do naslednje note, ki je del harmonije. Skladatelji so appoggiaturo pogosto zapisali z drobnim tiskom. To običajno pomeni, da jo je treba igrati tako, da naslednji noti odvzamemo polovico časovne vrednosti (na primer: appoggiatura pred kvaverjem (osminko) spremeni obe noti v dve polkvaverji (šestnajstinki). V 18. stoletju so jih skladatelji nehali pisati z drobnim tiskom in jih zapisovali kot običajne note.
Acciaccatura
Acciaccatura je nota, ki jo zaigramo čim hitreje. Pomeni "zdrobljeno noto" (v italijanščini acciaccare pomeni "zdrobiti"). Običajno je zapisana z drobnim tiskom, vendar s poševno črto, ki kaže, da ne gre za appoggiaturo. Večina izvajalcev igra acciacature točno na takt, včasih pa je bolje, da jo zaigrajo tik pred taktom, tako da je glavna nota točno na taktu.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so ornamenti v glasbi?
O: Ornamenti v glasbi so note, ki so dodane glavnim notam glasbene skladbe, da bi jo naredile bolj zanimivo.
V: Katere vrste ornamentov obstajajo?
O: Obstaja več vrst ornamentov, med njimi trilki in slide.
V: Kako so skladatelji pokazali, kateri ornamenti so potrebni?
O: Skladatelj je običajno pokazal, kateri ornamenti so potrebni, z majhnimi znaki, napisanimi nad notami. V nekaterih skladbah, zlasti v počasnih stavkih, skladatelji pogosto niso pokazali, kateri ornamenti so potrebni, in so pričakovali, da jih bodo izvajalci vstavili sami.
V: Kako so se sčasoma spreminjale ideje o tem, kako je treba izvajati glasbo?
O: Zamisli o tem, kako naj bi se glasba izvajala, so se spreminjale iz države v državo in iz stoletja v stoletje.
V: Kaj je graciozna nota?
O: "Milostna nota" je nota, ki je napisana z manjšim tiskom, da bi pokazala, da njena notna vrednost (koliko časa traja) ne šteje v skupno časovno vrednost takta.
V: Kdaj so se diferenciali začeli uporabljati v kitarski glasbi? O: Diferenciali so se uporabljali že v 16. stoletju, ko so nastale prve knjige z notami za kitaro.
V: Ali se je ornamentika še vedno uporabljala v skladbah iz obdobja klasicizma?
O: Ornamenti so bili še vedno zapisani v glasbi iz obdobja klasicizma, čeprav so postopoma postali manj pogosti, saj so skladatelji začeli natančno zapisovati vse note, ki jih je bilo treba zaigrati.
