Radiokarbonsko datiranje
Radiokarbonsko datiranje, znano tudi kot metoda datiranja C14, je način ugotavljanja starosti predmeta. Gre za vrsto radiometričnega datiranja.
Metoda uporablja radioaktivni izotop ogljika-14. Večina organskih snovi vsebuje ogljik. Ogljik ima različne izotope, ki običajno niso radioaktivni. Radioaktivni je 14C, njegova razpolovna doba (čas, ki je potreben, da se njegova radioaktivnost zmanjša za polovico) je približno 5730 let. Tako lahko določimo starost snovi, ki vsebujejo ogljik. Metoda deluje do starosti približno 60 000 let. Dobljene datume običajno zapišemo kot pred sedanjostjo ("sedanjost" je leto 1950).
Rastline s fotosintezo sprejemajo ogljikov dioksid iz ozračja, živali pa se z njimi prehranjujejo, zato vsako živo bitje ves čas svojega življenja z okoljem stalno izmenjuje ogljik-14. Ko umre, se ta izmenjava ustavi.
Leta 1958 je Hessel de Vries pokazal, da se koncentracija ogljika-14 v ozračju spreminja v odvisnosti od časa in kraja. Relativno kratkoživi 14C se nenehno obnavlja zaradi bombardiranja atmosferskega dušika s kozmičnimi žarki. Ker se bombardiranje nekoliko spreminja, pa tudi iz drugih razlogov, se nekoliko spreminja tudi vsebnost 14C, ki se absorbira v organskih snoveh. To vodi do napak v kronologiji. Vendar pa je pod približno 20 000 leti rezultate mogoče primerjati z dendrokronologijo, ki temelji na drevesnih letnicah. Za čim natančnejše delo se odstopanja izravnajo s pomočjo kalibracijskih krivulj.
Metodo je leta 1949 razvil Willard Libby s sodelavci na Univerzi v Chicagu. Leta 1960 je za to delo prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Natančnost radiokarbonskega datiranja je prvič dokazal z natančno oceno starosti lesa iz staroegipčanske kraljeve barke, katere starost je bila znana iz zgodovinskih dokumentov.
Količina C14 v atomski krogli se s časom spreminja
Atmosferski 14C, Nova Zelandija in Avstrija. Krivulja Nove Zelandije je reprezentativna za južno poloblo, avstrijska krivulja pa za severno poloblo. Atmosferski poskusi jedrskega orožja so skoraj podvojili koncentracijo 14C na severni polobli.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je radiokarbonsko datiranje?
O: Radiokarbonsko datiranje, znano tudi kot metoda datiranja C14, je način ugotavljanja starosti predmeta. Gre za vrsto radiometričnega datiranja, ki za določanje starosti snovi, ki vsebujejo ogljik, uporablja radioaktivni izotop ogljik-14.
V: Kako deluje?
O: Metoda deluje z merjenjem količine radioaktivnega izotopa ogljika-14 v organskih snoveh. Dokler je nekaj živo, izmenjuje ogljik-14 z okoljem, ko pa umre, se ta izmenjava ustavi. Z merjenjem količine 14C v predmetu in primerjanjem z ravnmi v ozračju lahko znanstveniki ocenijo njegovo starost do 60 000 let.
V: Kdo je razvil to metodo?
O: Metodo je leta 1949 razvil Willard Libby s sodelavci na Univerzi v Chicagu. Leta 1960 je za to delo prejel Nobelovo nagrado za kemijo.
V: Kako natančno je radiokarbonsko datiranje?
O: Na splošno velja, da so radiokarbonski datumi v primerjavi z dendrokronologijo (analiza drevesnih obročev) natančni do starosti približno 20 000 let. Za natančnejše rezultate se uporabljajo kalibracijske krivulje, ki izravnajo razlike v ravneh ozračja v času in kraju.
V: Kaj je Willard Libby uporabil za dokazovanje natančnosti? O: Willard Libby je v dokaz natančnosti ocenil starost lesa iz staroegipčanske kraljeve barke, katere starost je bila že znana iz zgodovinskih dokumentov.
V: Kakšno vrsto sevanja uporablja radiokarbonsko datiranje?
O: Radiokarbonsko datiranje uporablja sevanje radioaktivnih izotopov, kot je ogljik-14, katerega razpolovna doba (čas, potreben za zmanjšanje radioaktivnosti za polovico) je 5 730 let.
