Homo erectus (pokončni človek): izvor, fosili in razširjenost
Homo erectus: odkrijte izvor, ključne fosile in razširjenost od Afrike do Azije – zgodovina pokončnega človeka in vznemirljive arheološke najdbe.
Homo erectus (latinsko: "pokončni človek") je izumrla vrsta iz rodu Homo. Fosilni ostanki so bili najdeni na Javi (90. leta 19. stoletja) in na Kitajskem (1921). Skoraj vsi so bili izgubljeni med drugo svetovno vojno, vendar obstajajo odlitki, ki veljajo za zanesljiv dokaz. Odkritja na Javi pripisujejo raziskovalcu Eugènu Duboisu (lokaliteti Trinil in pozneje Sangiran), na Kitajskem pa so najpomembnejši ostanki iz lokalitete Zhoukoudian (t. i. "Pekinški človek").
Na začetku 20. stoletja so menili, da so prvi sodobni ljudje živeli v Aziji. Toda v 50. in 70. letih 20. stoletja so številne fosilne najdbe iz vzhodne Afrike (Kenija) pokazale, da najstarejši hominini izvirajo od tam. Še posebej pomembne so bile najdbe v regijah, kot so dolina Olduvai, Turkana in Koobi Fora, ki so pokazale zgodnje oblike Homo, ki so se v Afriki razvile in nato razširile zunaj nje.
Izvor in časovno območje
H. erectus velja za enega prvih Homo predstavnikov, ki je imel sodobnejše telesne razmerje (daljše noge, primernejše za dolgoročni tek in hojo). Najzgodnejši fosili, ki jih mnogi raziskovalci povezujejo s to linijo, segajo približno 1,9 milijona let nazaj, najmlajše najdbe na Javi pa lahko segajo do nekaj sto tisoč let nazaj — v okvirih znanstvenih ocen se pogosto navaja obdobje približno od 1,9 milijona do okoli 140.000 let pred sedanjostjo, čeprav so natančne meje predmet razprav.
Fosilni dokazi in pomembne najdbe
Med ključne lokalitete sodijo:
- Trinil in Sangiran (Java) — zgodnje najdbe Duboisovega "Pithecanthropus erectus".
- Zhoukoudian (Kitajska) — velik kompleks, kjer so odkrili številne kosti in sledove ognja; originalni fosili so bili večinoma izgubljeni med drugo svetovno vojno, ohranjeni pa so natančni odlitki in zapisi.
- Dmanisi (Gruzija) — zelo pomembne, zelo stare najdbe (približno 1,8 milijona let), ki kažejo na hitro širitev zgodnjih Homo populacij iz Afrike v Evrazijo in raznolikost znotraj zgodnjih populacij.
- Olduvaj, Koobi Fora, Turkana (Vzhodna Afrika) — afriške najdbe, pogosto označene kot Homo ergaster ali afriški H. erectus, ki so pomembne za razumevanje izvornih pojavov vrste.
Morfologija in vedenje
H. erectus je imel nizko, podolgovato lobanjo s poudarjenimi čelnimi loki (obrvnimi grebeni) ter večjo možgansko prostornino kot prejšnji hominini — tipično v razponu približno 600–1250 cm3 (povprečje okoli 900 cm3). Telo je kazalo bolj moderne razmerje okončin (daljše noge v primerjavi z rokami), kar nakazuje popolno prilagoditev pokončni hoji. Povprečna telesna višina se ocenjuje med 1,5 in 1,8 m, s pomembno stopnjo spolnega dimorfizma.
Uporaba ognja in priprava hrane pri H. erectus je predmet raziskav in debat: obstajajo dokazi o kontrolirani uporabi ognja na nekaterih lokalitetah, vendar to ni povsod potrjeno in se lahko razlikuje med regijami in časovnimi obdobji. Tudi stopnja kompleksne družbene organizacije in simbolnega vedenja je verjetno manj razvita kot pri kasnejših Homo vrstah, vendar je H. erectus verjetno imel bolj sofisticirane lovske in zbiralske strategije kot njegovi predhodniki.
Orodja in tehnologija
H. erectus je povezan z več kamnitimi industrijami. V Afriki in Evropi je prevladoval acheulenski tip tehnologije, znan po karakterističnih dvoreznih sekiricah (handaxes) in bolj zapleteni proizvodnji orodij. V Aziji je zadnji časovni okvir prinesel drugačne lokalne tradicije, pogosto z manj poudarka na tipičnih acheulenskih sekljah in več osnovnimi seklji in udarnimi orodji.
Razširjenost in taksonomske razprave
H. erectus je ena prvih človeških vrst, ki se je razširila iz Afrike na druge celine. Pojavila se je zgodaj v Pleistocenu in zasedla različna okolja v Afriki, Aziji in Evropi. Obstaja dolgotrajna razprava med paleoantropologi, kako razmejiti H. erectus od sosednjih taxonov, kot sta Homo ergaster (pogosto raje uporabljena za afriške oblike) in kasnejši Homo heidelbergensis ali Homo antecessor. Nekateri raziskovalci menijo, da gre za eno zelo variabilno in dolgotrajno vrsto, drugi pa predlagajo delitev na regionalne podvrste ali ločene vrste na podlagi morfoloških razlik in časovnih okvirov.
Pomen za razumevanje človeškega izvora
H. erectus predstavlja ključen korak v evoluciji rodu Homo: povezuje starejše, manj kompleksne hominine s bolj modernimi vrstami, vodi pa tudi v razumevanje izseljevanja iz Afrike, tehnološkega napredka in prilagoditev na različne ekološke razmere. Njegova dolga geografska in časovna razširjenost omogoča opazovanje evolucijskih sprememb v anatomiji in vedenju skozi milijone let.
Rekonstrukcija primerka iz Tautavela, Francija
ročna sekira iz Francije
Nekatere značilnosti
H. erectus je imel večjo lobanjsko kapaciteto (velikost možganov) kot prejšnji Homo habilis. Najzgodnejši ostanki H. erectus imajo lobanjsko kapaciteto 850 cm³, medtem ko zadnji javanski primerki merijo do 1100 cm³. Ta se prekriva s tisto pri H. sapiens: čelna kost je manj nagnjena, zobna arkada pa manjša kot pri avstralopitekih. Obraz je bolj navpičen (manj izbočen) kot pri avstralopitekinih ali H. habilis, z velikimi obrvmi in manj izrazitimi ličnicami.
Ti zgodnji hominini so bili visoki približno 1,79 m, le 17 odstotkov sodobnih moških ljudi je bilo višjih. Bili so vitki, z dolgimi rokami in nogami.
Spolni dimorfizem med samci in samicami je bil nekoliko večji kot pri sodobnem človeku, saj so bili samci približno 25 % večji od samic. Odkritje okostja KNM-WT 15000, "turkanskega dečka" (Homo ergaster), ki sta ga v bližini jezera Turkana v Keniji leta 1984 odkrila Richard Leakey in Kamoya Kimeu, je eno najpopolnejših odkritih okostij hominidov in je pomembno prispevalo k razlagi fiziološkega razvoja človeka.
Orodja
Najbolj značilno orodje erectusa je bila acheulska ročna sekira, prvič izumljena pred 1,8 milijona let (mya). Ta ročna sekira je bila izdelana tako, da se je ustrezen kamen odlomil s kladivom. Kasneje so neandertalci za izdelavo boljših orodij uporabljali mehko kladivo iz kosti jelenovega roga. Acheulska ročna sekira se je kot glavno orodje obdržala več kot milijon let. Uporabljala se je predvsem za razkosavanje mesa. To vemo, ker različne uporabe puščajo na površinah ročnih sekir različne mikroobrabljenosti.
Potomci in podvrste
Homo erectus ostaja ena najuspešnejših in najdalj časa živečih vrst rodu Homo. Na splošno velja, da je dal nastanek številnim potomnim vrstam in podvrstam. Najstarejši znani primerek starodavnega človeka je bil najden v južni Afriki.
- Homo erectus:
Homo ergaster, Homo erectus pekinensis,
- Druge sorodne vrste:
Homo antecessor, Homo cepranensis, Homo floresiensis, Homo georgicus Homo heidelbergensis, Homo neanderthalensis, Homo rhodesiensis, Homo sapiens,
Posamezni fosili
Nekateri pomembnejši fosili Homo erectus:
- Indonezija (otok Java): Trinil 2 (holotip), zbirka Sangiran, zbirka Sambungmachan, zbirka Ngandong
- Kitajska: Lantian (Gongwangling in Chenjiawo), Yunxian, Zhoukoudian, Nanjing, Hexian
- Indija: Narmada (taksonomski status sporen!)
- Kenija: WT 15000 (Nariokotome), ER 3883, ER 3733
- Tanzanija: OH 9
- Vietnam: Severni, Tham Khuyen, Hoa Binh
- Republika Gruzija: Zbirka Dmanisi
- Turčija: Fosil Kocabas
Nedavne raziskave
Fosilne lobanje H. erectus, najdene na Javi v tridesetih letih prejšnjega stoletja, so bile nedavno ponovno datirane. Gre za 12 lobanj (zgornji del lobanje) in dve kosti spodnjih nog. Najnovejše raziskave kažejo, da je H. erectus na Javi preživel do pred približno 100 000 leti. Raziskava daje dokončno starost med 117.000 in 108.000 leti. To je veliko daljše preživetje kot v katerem koli drugem delu sveta, kolikor je znano. To pomeni, pravi poročilo, da je bil H. erectus še vedno prisoten, ko je naša vrsta [drugje] hodila po Zemlji. Java je otok in domnevno ga neandertalci ali naša vrsta še niso odkrili. Ostanki kažejo, da je naša vrsta Javo dosegla šele pred približno 39.000 leti.
Sorodne strani
- Australopithecus
- Človeška časovnica
- Časovni okvir življenja
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Homo erectus?
O: Homo erectus je izumrla vrsta iz rodu Homo.
V: Kje so našli fosilne ostanke?
O: Fosilni ostanki so bili najdeni v devetdesetih letih 19. stoletja na Javi in leta 1921 na Kitajskem.
V: Ali so se vsi fosili izgubili med drugo svetovno vojno?
O: Skoraj vsi so se izgubili med drugo svetovno vojno, vendar obstajajo odlitki, ki veljajo za zanesljiv dokaz.
V: Kdaj so menili, da so prvi sodobni ljudje živeli v Aziji?
O: Na začetku 20. stoletja so menili, da so prvi sodobni ljudje živeli v Aziji.
V: Kdaj so se pojavile številne fosilne najdbe iz vzhodne Afrike?
O: V petdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so številne fosilne najdbe iz Vzhodne Afrike (Kenije) pokazale, da najstarejši hominini izvirajo od tam.
V: Od kod so prišli ti fosili?
O: Ti fosili so prišli iz Vzhodne Afrike (Kenija).
V: Kaj ti fosili kažejo na to, od kod izvirajo zgodnji hominini?
O: Ti fosili kažejo, da zgodnji hominini izvirajo iz Vzhodne Afrike (Kenija).
Iskati