Homo erectus

Nekatere značilnosti

H. erectus je imel večjo lobanjsko kapaciteto (velikost možganov) kot prejšnji Homo habilis. Najzgodnejši ostanki H. erectus imajo lobanjsko kapaciteto 850 cm³, medtem ko zadnji javanski primerki merijo do 1100 cm³. Ta se prekriva s tisto pri H. sapiens: čelna kost je manj nagnjena, zobna arkada pa manjša kot pri avstralopitekih. Obraz je bolj navpičen (manj izbočen) kot pri avstralopitekinih ali H. habilis, z velikimi obrvmi in manj izrazitimi ličnicami.

Ti zgodnji hominini so bili visoki približno 1,79 m, le 17 odstotkov sodobnih moških ljudi je bilo višjih. Bili so vitki, z dolgimi rokami in nogami.

Spolni dimorfizem med samci in samicami je bil nekoliko večji kot pri sodobnem človeku, saj so bili samci približno 25 % večji od samic. Odkritje okostja KNM-WT 15000, "turkanskega dečka" (Homo ergaster), ki sta ga v bližini jezera Turkana v Keniji leta 1984 odkrila Richard Leakey in Kamoya Kimeu, je eno najpopolnejših odkritih okostij hominidov in je pomembno prispevalo k razlagi fiziološkega razvoja človeka.

Orodja

Najbolj značilno orodje erectusa je bila acheulska ročna sekira, prvič izumljena pred 1,8 milijona let (mya). Ta ročna sekira je bila izdelana tako, da se je ustrezen kamen odlomil s kladivom. Kasneje so neandertalci za izdelavo boljših orodij uporabljali mehko kladivo iz kosti jelenovega roga. Acheulska ročna sekira se je kot glavno orodje obdržala več kot milijon let. Uporabljala se je predvsem za razkosavanje mesa. To vemo, ker različne uporabe puščajo na površinah ročnih sekir različne mikroobrabljenosti.

Potomci in podvrste

Homo erectus ostaja ena najuspešnejših in najdalj časa živečih vrst rodu Homo. Na splošno velja, da je dal nastanek številnim potomnim vrstam in podvrstam. Najstarejši znani primerek starodavnega človeka je bil najden v južni Afriki.

• Homo erectus:

Homo ergaster, Homo erectus pekinensis,

• Druge sorodne vrste:

Homo antecessor, Homo cepranensis, Homo floresiensis, Homo georgicus Homo heidelbergensis, Homo neanderthalensis, Homo rhodesiensis, Homo sapiens,

Posamezni fosili

Nekateri pomembnejši fosili Homo erectus:

• Indonezija (otok Java): Trinil 2 (holotip), zbirka Sangiran, zbirka Sambungmachan, zbirka Ngandong
• Kitajska: Lantian (Gongwangling in Chenjiawo), Yunxian, Zhoukoudian, Nanjing, Hexian
• Indija: Narmada (taksonomski status sporen!)
• Kenija: WT 15000 (Nariokotome), ER 3883, ER 3733
• Tanzanija: OH 9
• Vietnam: Severni, Tham Khuyen, Hoa Binh
• Republika Gruzija: Zbirka Dmanisi
• Turčija: Fosil Kocabas

Nedavne raziskave

Fosilne lobanje H. erectus, najdene na Javi v tridesetih letih prejšnjega stoletja, so bile nedavno ponovno datirane. Gre za 12 lobanj (zgornji del lobanje) in dve kosti spodnjih nog. Najnovejše raziskave kažejo, da je H. erectus na Javi preživel do pred približno 100 000 leti. Raziskava daje dokončno starost med 117.000 in 108.000 leti. To je veliko daljše preživetje kot v katerem koli drugem delu sveta, kolikor je znano. To pomeni, pravi poročilo, da je bil H. erectus še vedno prisoten, ko je naša vrsta [drugje] hodila po Zemlji. Java je otok in domnevno ga neandertalci ali naša vrsta še niso odkrili. Ostanki kažejo, da je naša vrsta Javo dosegla šele pred približno 39.000 leti.

Sorodne strani

• Australopithecus
• Človeška časovnica
• Časovni okvir življenja