Homo georgicus je bila predlagana kot ločena vrsta iz rodu Homo leta 2002. Opis temelji na fosilnih lobanjah in čeljustih, najdenih v Dmanisiju v Gruziji v letih 1999 in 2001, ki imajo morfološke značilnosti vmes med Homo habilis in H. erectus. Odkrivi so razkrili pomembne podatke o zgodnjih fazah razširjanja rodu Homo iz Afrike v Evrazijo.

Odkritje

Delno okostje so v Dmanisiju izkopali že v začetku 1990-ih; poimenovanje vrste pa je sledilo po dodatnih odkritjih v poznejših sezonah izkopavanj. Fosili so stari približno 1,8 milijona let, kar so raziskovalci določili z združenjem stratigrafskih podatkov, paleomagnetnih študij in datiranjem sedimentov. Ostanke je leta 1991 prvič odkril gruzijski znanstvenik David Lordkipanidze v sodelovanju z mednarodno ekipo, ki je izvedla sistematične izkopave. Poleg človeških ostankov so na najdišču našli tudi preprosto kamnito orodje in številne živalske kosti z znaki obdelave, kar kaže na lovsko-in/ali obdelovalno dejavnost homininov.

Opis in značilnosti

Najdbe v Dmanisiju vključujejo več lobanj in posameznih skeletnih delov, ki kažejo kombinacijo primitivnih in naprednih znakov. Lobanje izkazujejo razmeroma majhen možganski volumen v primerjavi s kasnejšim H. erectus, ocenjen na približno 500–780 cm3, a imajo že podobo obraza in čeljusti, prilagojeno na mesojedo/raznovrstno prehrano. Telesna višina in telesna masa so bili manjši kot pri klasičnem H. erectus; posamezniki so bili verjetno sorazmerno nizki in vitki. Nekateri primerki kažejo tudi znake bolezni ali poškodb (npr. močna obraba in izguba zob), pri čemer so dokazi o preživetju oseb s takšnimi poškodbami tolmačeni kot možni znaki socialne nege v skupini.

Orodje in okolje

Ob fosilih so arheologi našli kamnite rezalne elemente in odlomke, ki jih običajno umeščajo v najzgodnejše industrije rodu Homo (podobne Oldowanu): preprosti jedri in odlomki za rezanje. Najdišče je vsebovalo tudi številne kosti domačih in divjih živali, kar omogoča rekonstrukcijo takratnega ekosistema in načinov pridobivanja hrane. Skupaj ti dokazi kažejo, da so zgodnji pripadniki rodu Homo v Dmanisiju uporabljali osnovno orodje in prilagajali prehrano lokalnim razmeram.

Pomen in znanstvena razprava

Odkritja iz Dmanisija so pomembna iz več razlogov:

  • kritično premikajo časovno mejo in razširjenost zgodnjega Homo izven Afrike (približno 1,8 mio let),
  • pokazala so veliko variabilnost med zgodnjimi predstavniki rodu Homo, kar odpira vprašanja o tem, kako definiramo vrste (nekateri raziskovalci menijo, da gre za ločeno vrsto H. georgicus, drugi pa jih združujejo v širši H. erectus/ergaster),
  • dokazi o preživetju poškodovanih ali zobno prizadetih oseb pripomorejo k razpravam o socialnem vedenju in medsebojni pomoči v zgodnjih populacijah.

Taxonomski status Homo georgicus ostaja predmet razprav: ali gre za samostojno vrsto ali za populacijo zgodnjega H. erectus/H. ergaster, ki ohranja arhaične lastnosti. Ne glede na ločitev pa so fosili iz Dmanisija eno ključnih najdišč za razumevanje prvih razširitev homininov iz Afrike in sposobnosti zgodnjih Homo-tov, da naselijo različna okolja Evrazije.

Odkritja nadaljujejo z zbiranjem podatkov in preučevanjem, zato se lahko interpretacije z novimi najdbami in bolj natančnimi metodami datiranja še spreminjajo.