Homo floresiensis ("človek s Floresa", imenovan tudi "hobit") je verjetna vrsta iz rodu Homo, v katerega spada človek.
Ostanki so bili najdeni leta 2003 v jami Liang Bua na otoku Flores v Indoneziji in javno predstavljeni leta 2004. Najdeni so bili deli okostij devetih osebkov, vključno z eno najbolj popolno ohranjenimi lobanjami in skeletom, označenim kot primerka LB1. Najpomembnejši in najočitnejši prepoznavni značilnosti H. floresiensis sta majhno telo in majhen prostor za možgane v lobanji. Zato so odkritelji pripadnike te vrste poimenovali "hobiti", po izmišljeni rasi J. R. R. Tolkiena, ki je bila približno enako visoka.
Odkritje in kontekst najdišča
Jamo Liang Bua so raziskovali med mednarodnim izkopavanjem, ki sta ga vodila med drugim Michael Morwood in Peter Brown. Najdbe so vključevale posamezne kosti, delne okostja in arheološke najdbe (kamnita orodja, ostanki prehrane). V plasteh jame so raziskovalci našli tudi ostanke drugih živalskih vrst, med njimi pogoste fosile majhnih slonov (dwarf stegodonov) ter velikih glodalcev — to kaže na edinstveno otoško favno in ekosistem, v katerem so hobiti živeli.
Starost in datiranje
Datiranja slojev v jami so bila predmet številnih študij in so se skozi čas spreminjala z uporabo različnih tehnik (radiometrijsko datiranje, stratigrafija). Splošno sprejeto je, da so ostanki in nekatera kamnita orodja prisotni v fosilnih plasteh, stareh več deset tisoč let. Nekateri podatki kažejo, da so bili hobiti prisotni v času med približno 100.000 in 60.000 leti nazaj, medtem ko so starejši arheološki sloji vsebovali orodja, ki so lahko stara tudi do nekaj sto tisoč let. Natanko obdobje njihovega izumrtja še ni dokončno določeno in ostaja predmet raziskav.
Značilnosti vrste
- Velikost telesa: odrasli osebki so bili zelo majhni — povprečna višina je ocenjena na približno 1 m (okoli 100–110 cm) in telesna masa približno 25–30 kg.
- Velikost možganov: volumen lobanje je bil razmeroma majhen, ocenjen nekje okoli 380–420 cm³, kar je veliko manj kot pri sodobnem človeku, a kljub temu je bila možganska anatomija kombinacija primitivnih in nekaterih naprednih potez.
- Morfoloske posebnosti: kombinacija kratkih nog, dolgih stopal, primitivnih značilnosti zapestja in ramen ter zobnih in čeljustnih lastnosti, ki kažejo na mešanico lastnosti starih homininov in rodu Homo.
- Materialna kultura: v istih plasteh so našli kamnita orodja, ki kažejo, da so hobiti izdelovali in uporabljali orodja za sekanje, rezanje in verjetno obdelavo plena. Obstaja tudi povezava z ostanki sežranih ali obdelanih živali, na primer drobni slončki (stegodon).
Hipoteze o izvoru in naravi
Ob odkritju so se pojavile različne razlage za majhno velikost in majhno lobanjo:
- Nova vrsta z otoškim pritiskom (island dwarfism): prevladujoča hipoteza meni, da so predniki H. floresiensis prišli na Flores verjetno kot bolj veliki hominin (morda sorodniki H. erectus ali celo starejši hominini) in so se skozi generacije zaradi omejenih virov in izolacije zmanjšali (otoška miniaturnost).
- Patologija pri modernem človeku: nekateri so predlagali, da gre za bolnike z mikrokefalijo ali z drugimi genetskimi motnjami (npr. Laronov sindrom), kar pa večina anatomskih in paleontoloških podatkov ne podpira kot razlago za celotno populacijo.
- Arhaične lastnosti: nekateri raziskovalci menijo, da gre za preživele populacije arhaičnih homininov s kombinacijo značilnosti, ki niso v celoti enake nobeni znani vrsti, zato se pogosto obravnava kot samostojna vrsta.
Pomen in odprta vprašanja
Homo floresiensis je pomemben zaradi več razlogov:
- pokazuje, kako izolacija in ekološki pogoji na otokih vodijo do nenavadnih evolucijskih poti (npr. miniaturnost velikih vrst);
- izaziva preproste predstave o napredku velikosti možganov in kognitivnih sposobnosti, ker so hobiti kljub majhnim možganom uporabljali orodja;
- odpira vprašanja o tem, koliko različnih homininskih linij je soobstajalo v poznih pleistocenu in kako so se medsebojno srečevale s prihodom sodobnega človeka.
Še vedno ostajajo odprta vprašanja: natančen izvor H. floresiensis, razsežnosti njihove tehnološke in kulturne kompleksnosti, razlogi in čas njihovega izumrtja ter možnost pridobitve starih DNK (kar do sedaj ni uspelo zaradi tropskih razmer in slabše ohranjenosti materiala).
Čeprav je bila sprva polemika o tem, ali gre za novo vrsto ali za patologijo sodobnega človeka, večina anatomskih in paleontoloških raziskav trenutno podpira interpretacijo H. floresiensis kot samostojne vrste z edinstveno kombinacijo značilnosti, prilagojene otoškemu življenju.

