Homo floresiensis — "hobiti" z otoka Flores: odkritje in značilnosti
Homo floresiensis — "hobiti" z otoka Flores: prelomno odkritje majhnih ljudi, značilnosti okostij, nenavadna lobanja in vpogled v človekovo evolucijo.
Homo floresiensis ("človek s Floresa", imenovan tudi "hobit") je verjetna vrsta iz rodu Homo, v katerega spada človek.
Ostanki so bili najdeni leta 2003 v jami Liang Bua na otoku Flores v Indoneziji in javno predstavljeni leta 2004. Najdeni so bili deli okostij devetih osebkov, vključno z eno najbolj popolno ohranjenimi lobanjami in skeletom, označenim kot primerka LB1. Najpomembnejši in najočitnejši prepoznavni značilnosti H. floresiensis sta majhno telo in majhen prostor za možgane v lobanji. Zato so odkritelji pripadnike te vrste poimenovali "hobiti", po izmišljeni rasi J. R. R. Tolkiena, ki je bila približno enako visoka.
Odkritje in kontekst najdišča
Jamo Liang Bua so raziskovali med mednarodnim izkopavanjem, ki sta ga vodila med drugim Michael Morwood in Peter Brown. Najdbe so vključevale posamezne kosti, delne okostja in arheološke najdbe (kamnita orodja, ostanki prehrane). V plasteh jame so raziskovalci našli tudi ostanke drugih živalskih vrst, med njimi pogoste fosile majhnih slonov (dwarf stegodonov) ter velikih glodalcev — to kaže na edinstveno otoško favno in ekosistem, v katerem so hobiti živeli.
Starost in datiranje
Datiranja slojev v jami so bila predmet številnih študij in so se skozi čas spreminjala z uporabo različnih tehnik (radiometrijsko datiranje, stratigrafija). Splošno sprejeto je, da so ostanki in nekatera kamnita orodja prisotni v fosilnih plasteh, stareh več deset tisoč let. Nekateri podatki kažejo, da so bili hobiti prisotni v času med približno 100.000 in 60.000 leti nazaj, medtem ko so starejši arheološki sloji vsebovali orodja, ki so lahko stara tudi do nekaj sto tisoč let. Natanko obdobje njihovega izumrtja še ni dokončno določeno in ostaja predmet raziskav.
Značilnosti vrste
- Velikost telesa: odrasli osebki so bili zelo majhni — povprečna višina je ocenjena na približno 1 m (okoli 100–110 cm) in telesna masa približno 25–30 kg.
- Velikost možganov: volumen lobanje je bil razmeroma majhen, ocenjen nekje okoli 380–420 cm³, kar je veliko manj kot pri sodobnem človeku, a kljub temu je bila možganska anatomija kombinacija primitivnih in nekaterih naprednih potez.
- Morfoloske posebnosti: kombinacija kratkih nog, dolgih stopal, primitivnih značilnosti zapestja in ramen ter zobnih in čeljustnih lastnosti, ki kažejo na mešanico lastnosti starih homininov in rodu Homo.
- Materialna kultura: v istih plasteh so našli kamnita orodja, ki kažejo, da so hobiti izdelovali in uporabljali orodja za sekanje, rezanje in verjetno obdelavo plena. Obstaja tudi povezava z ostanki sežranih ali obdelanih živali, na primer drobni slončki (stegodon).
Hipoteze o izvoru in naravi
Ob odkritju so se pojavile različne razlage za majhno velikost in majhno lobanjo:
- Nova vrsta z otoškim pritiskom (island dwarfism): prevladujoča hipoteza meni, da so predniki H. floresiensis prišli na Flores verjetno kot bolj veliki hominin (morda sorodniki H. erectus ali celo starejši hominini) in so se skozi generacije zaradi omejenih virov in izolacije zmanjšali (otoška miniaturnost).
- Patologija pri modernem človeku: nekateri so predlagali, da gre za bolnike z mikrokefalijo ali z drugimi genetskimi motnjami (npr. Laronov sindrom), kar pa večina anatomskih in paleontoloških podatkov ne podpira kot razlago za celotno populacijo.
- Arhaične lastnosti: nekateri raziskovalci menijo, da gre za preživele populacije arhaičnih homininov s kombinacijo značilnosti, ki niso v celoti enake nobeni znani vrsti, zato se pogosto obravnava kot samostojna vrsta.
Pomen in odprta vprašanja
Homo floresiensis je pomemben zaradi več razlogov:
- pokazuje, kako izolacija in ekološki pogoji na otokih vodijo do nenavadnih evolucijskih poti (npr. miniaturnost velikih vrst);
- izaziva preproste predstave o napredku velikosti možganov in kognitivnih sposobnosti, ker so hobiti kljub majhnim možganom uporabljali orodja;
- odpira vprašanja o tem, koliko različnih homininskih linij je soobstajalo v poznih pleistocenu in kako so se medsebojno srečevale s prihodom sodobnega človeka.
Še vedno ostajajo odprta vprašanja: natančen izvor H. floresiensis, razsežnosti njihove tehnološke in kulturne kompleksnosti, razlogi in čas njihovega izumrtja ter možnost pridobitve starih DNK (kar do sedaj ni uspelo zaradi tropskih razmer in slabše ohranjenosti materiala).
Čeprav je bila sprva polemika o tem, ali gre za novo vrsto ali za patologijo sodobnega človeka, večina anatomskih in paleontoloških raziskav trenutno podpira interpretacijo H. floresiensis kot samostojne vrste z edinstveno kombinacijo značilnosti, prilagojene otoškemu življenju.
Odkritje
Ostanke je leta 2003 na indonezijskem otoku Flores odkrila avstralsko-indonezijska ekipa arheologov. Arheolog Mike Morwood in njegovi sodelavci so iskali dokaze o prvotni selitvi človeka H. sapiens iz Azije v Avstralijo. Niso pričakovali, da bodo našli novo vrsto. Presenetilo jih je odkritje skoraj popolnega okostja hominina.
Pri kasnejših izkopavanjih je bilo odkritih še sedem okostij, ki naj bi bila prvotno stara od 38.000 do 13.000 let. Kost roke, za katero menijo, da pripada H. floresiensis, je bila datirana na približno 74.000 let. Primerki niso fosilizirani in imajo "konsistenco mokrega papirja za brisanje"; ko so izpostavljeni. Kosti so se morale posušiti, preden so jih lahko izkopali.
Vendar pa je obsežnejše stratigrafsko in kronološko delo najnovejše dokaze o njihovem obstoju premaknilo v čas pred 50.000 leti. Njihov skeletni material je zdaj datiran na obdobje pred 100.000 do 60.000 leti. Kamnita orodja, najdena skupaj s skeletnimi ostanki, izvirajo iz arheoloških horizontov izpred 190.000 do 50.000 let.
Raziskovalci upajo, da bodo našli ohranjeno mitohondrijsko DNK, ki jo bodo lahko primerjali z vzorci podobno nefosiliziranih primerkov Homo neanderthalensis in H. sapiens.
Ta hominin je izjemen, ker ima majhno telo in možgane. V jami so našli tudi veliko kamnitih orodij. Orodja so velika, da bi jih lahko uporabljal 1 meter visok človek. Datirana so od 95.000 do 13.000 let nazaj. Najdena so v isti arheološki plasti kot slon izumrlega rodu Stegodon. Hobit je morda lovil tega slona. Slon je bil v četrtini prejšnjega stoletja zelo razširjen po vsej Aziji. Druge živali, ki so takrat živele na otoku, so bile orjaške podgane, komodski zmaji in še večje vrste kuščarjev. Homo sapiens je regijo dosegel pred približno 45.000 leti.
Nova vrsta ali ne?
Arheolog Mike Morwood in njegovi sodelavci, ki so našli ostanke, menijo, da pripadajo novi vrsti H. floresiensis iz človeškega rodu Homo. Prav tako pravijo, da je H. floresiensis morda živel hkrati s sodobnimi ljudmi (Homo sapiens) na otoku Flores.
Vsi se ne strinjajo, da gre za novo vrsto. Indonezijski antropolog Teuku Jacob je predlagal, da je lobanja LB1 sodobni človek z mikrocefalijo. To je motnja, zaradi katere kosti v glavi ne rastejo več. Druga študija pravi, da so se morda osebki rodili brez delujoče ščitnice, kar bi zaradi motnje, imenovane miksedem, povzročilo majhnost homininov.
Dve študiji kosti, objavljeni leta 2007, sta poročali o dokazih, ki podpirajo status vrste za H. floresiensis. Študija treh koščkov kosti iz roke (zapestnih kosti) je pokazala, da so podobne zapestnim kostem šimpanza ali zgodnjega hominina, kot je avstralopitek. Razlikovale so se tudi od kosti sodobnih ljudi. Tudi študija kosti in sklepov roke, rame in nog je pokazala, da je bil H. floresiensis bolj podoben zgodnjim ljudem in opicam kot sodobnim ljudem. Leta 2009 sta bili objavljeni kladistična analiza in študija primerjave telesnih velikosti, ki sta dodatno podprli teorijo, da sta H. floresiensis in Homo sapiens ločeni vrsti.
Jama na otoku Flores, kjer so bili primerki odkriti.
Otok Flores v Indoneziji, označen z rdečo barvo
Izumrtje
Arheologi menijo, da je ta vrsta na Floresu preživela vsaj do pred 12.000 leti. To pomeni, da je najdlje živeči nesodobni človek. Živel je tudi dlje od neandertalcev (H. neanderthalensis), ki so izumrli pred približno 24.000 leti.
Zaradi globoke sosednje ožine je Flores med zadnjo ledeno dobo ostal izoliran. Zato odkritelji H. floresiensis menijo, da je morala ta vrsta ali njeni predniki na izolirani otok priti z vodnim transportom pred približno 100.000 leti (ali, če gre za H. erectus, pred približno 1 milijonom let).
Lokalna geologija domneva, da je izbruh vulkana na Floresu pred približno 12.000 leti povzročil konec H. floresiensis in živali, ki so živele na otoku. V tem času je izumrl tudi slon Stegodon.
Zgodbe o kasnejšem preživetju
Lokalne zgodbe pripovedujejo, da je na otoku živela majhna rasa ljudi. Ebu Gogo so bili majhni, kosmati in jezikovno revni jamski prebivalci. Pravijo, da so bili tam ob prihodu prvih portugalskih ladij v 16. stoletju. Ta bitja naj bi obstajala še konec 19. stoletja. Gerd van den Bergh, paleontolog, ki se ukvarja s fosili, je poročal, da je za Ebu Gogo slišal deset let pred odkritjem fosilov. Na bližnjem otoku Sumatra poročajo o 1-1,5 m visokem humanoidu, Orang Pendek, ki bi lahko bil v sorodu s H. floresiensis.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Homo floresiensis?
O: Homo floresiensis je verjetna vrsta v rodu Homo, v katerega spada človek.
V: Kje so našli ostanke Homo floresiensis?
O: Ostanki Homo floresiensis so bili najdeni na otoku Flores v Indoneziji leta 2004.
V: Kateri deli okostij Homo floresiensis so bili najdeni?
O: Najdeni so bili deli okostij devetih osebkov, vključno z eno popolno lobanjo (glavo).
V: Katere so najpomembnejše prepoznavne značilnosti Homo floresiensis?
O: Najpomembnejši in najočitnejši prepoznavni značilnosti Homo floresiensis sta majhno telo in majhna velikost možganov v lobanji.
V: Zakaj so odkritelji Homo floresiensis pripadnike te vrste poimenovali "hobiti"?
O: Odkritelji Homo floresiensis so pripadnike vrste poimenovali "hobiti" po izmišljeni rasi J. R. R. Tolkiena, ki je bila približno enako visoka.
V: Kdaj so bili najdeni ostanki Homo floresiensis?
O: Ostanki Homo floresiensis so bili najdeni leta 2004.
V: Koliko ostankov Homo floresiensis je bilo najdenih?
O: Najdeni so bili deli okostij devetih osebkov Homo floresiensis.
Iskati