Šeriatsko pravo

Pomen in izvor besede

Ljudje različnih religij, ki govorijo arabsko, uporabljajo besedo sharīʿah za opis verskega izročila, ki izhaja iz naukov prerokov. Kristjani in Judje na Bližnjem vzhodu jo uporabljajo za opis svoje vere. Za mnoge muslimane beseda šeriat pomeni preprosto "pravičnost". Rekli bodo, da se vsak zakon strinja s šeriatsko ureditvijo, če le pomaga graditi pravičnejšo in uspešnejšo družbo.

Večina muslimanov meni, da morajo šeriatsko pravo razlagati strokovnjaki za islamsko pravo. V arabščini se beseda sharīʿah nanaša na Božje razodetje, ki se ne spreminja. Nasprotno pa se pravila ravnanja, ki so jih oblikovali učenjaki, ko so poskušali razumeti Božje razodetje, imenujejo fiqh. Ta pravila se lahko spreminjajo in islamski učenjaki se o njih pogosto ne strinjajo.

Učenjaki se ne strinjajo glede izvora besede "šeriat". Nekateri pravijo, da šeriat izhaja iz stare arabske besede, ki pomeni "pot, ki ji je treba slediti". Tako bi bila podobna besedi halakha (pot, po kateri je treba iti), hebrejski besedi za judovsko pravo. Drugi učenjaki menijo, da je beseda "šeriat" prvotno pomenila "pot do vodnjaka". Pravijo, da bi poznavanje poti do vodne luknje lahko človeku rešilo življenje v suhih puščavah, kjer so v davnih časih živeli številni Arabci, zato je ta beseda začela označevati Božje vodstvo za človeka.

Klasični zakon

Klasična pravna teorija

Islamski učenjaki, ki so živeli v prvih stoletjih islama, so razvili različne metode razlage šeriatskega prava. Večina se jih je strinjala, da je treba pravila šeriatskega prava izpeljati iz naslednjih glavnih virov:

1. Koran, za katerega muslimani verjamejo, da ga je Bog razodel Mohamedu prek angela Gabriela (Džibrila).
2. Mohamedova dejanja in besede, ki se imenujejo sunna in so se ohranile v zbirkah, imenovanih hadisi.
3. soglasje, ko se vsi pravni strokovnjaki strinjajo o določenem pravnem vprašanju.
4. qiyās ali pravno sklepanje po analogiji

Postopek izpeljave šeriatskih pravil iz Korana in hadisov se imenuje ijtihad. Šeriatska pravila razvrščajo dejanja v eno od naslednjih kategorij:

• Fard (dejanje, ki ga je treba opraviti)
• Mustahabb (priporočeni ukrep)
• Mubah (dovoljeno dejanje)
• Makruh (dejanje, ki je prezirljivo)
• Haram (prepovedano dejanje)

Šeriat v islamu velja za razodeto božje pravo, ki ga ni mogoče spremeniti. Po drugi strani pa je njegova razlaga, imenovana fiqh, delo pravnih učenjakov, ki se v svojih pravnih mnenjih pogosto razlikujejo. Nekateri deli šeriatskega prava so podobni tistemu, kar ljudje na Zahodu imenujemo "pravo", druge dele pa je bolje razumeti kot pravila za življenje v skladu z božjo voljo.

V islamu obstaja več šol pravne misli, med katerimi so najpomembnejše šole hanafi, maliki, šafi'i in hanbali v sunitskem islamu ter šola ja'fari v šiitskem islamu.

Veje šeriatskega prava

Deli šeriatskega prava se v arabščini imenujejo "veje" (furu). Glavne veje so ibadat (obredi ali bogoslužje) in mu'amalat (medčloveški odnosi ali družbeni odnosi). Te veje so razdeljene na številne manjše veje, od katerih so nekatere naštete v nadaljevanju:

1. Dejanja čaščenja ali al-ibadat, imenovana 5 stebrov islama: potrditev vere, molitev, post, dobrodelnost in romanje.
2. Medčloveška interakcija ali al-mu'amalat, ki vključuje:
1. Finančne transakcije
2. Donacije
3. Zakoni o dedovanju
4. Zakonska zveza, razveza zakonske zveze in skrbništvo nad otroki
5. Hrana in pijača (vključno z obrednim zakolom in lovom)
6. Kazenske kazni
7. Vojskovanje in mir
8. Sodne zadeve (vključno s pričami in oblikami dokazov)

Dejanja čaščenja

Pet stebrov islama je:

1. Potrditev (šahada): Muhammed je njegov poslanec.
2. Molitev (Salah): petkrat na dan
3. Post (Sawm med ramadanom)
4. Dobrodelnost (zakat)
5. Romanje v Meko (hadž)

Za sunno veljata dva festivala.

1. Eid ul-Fitr
2. Eid ul-Adha

Med temi festivali se uporabljajo nekateri posebni obredi:

• Sadaka (dobrodelnost) pred molitvijo Eid ul-Fitr.
• Molitev in pridiga na dan Eid.
• Takbiri (slavljenje Boga) po vsaki molitvi v dnevih Tašrika (glej opombo za definicijo).
• Žrtvovanje brezhibne, štirinožne pašne živali ustrezne starosti po molitvi Eid ul-Adha v dneh Tašrika. Žival se ne sme zapraviti; njeno meso je treba zaužiti.

Prehranski zakoni

Islamsko pravo navaja le nekaj posebnih živil in pijač, ki niso dovoljeni.

1. Svinjina, kri in prebrano meso niso dovoljeni. Prav tako ni dovoljeno jesti živali, ki so bile zaklane v imenu nekoga drugega kot Alaha.
2. Omamne snovi (kot so alkoholne pijače in droge) na splošno niso dovoljene.

Islamsko pravo sicer prepoveduje že mrtvo meso, vendar to ne velja za ribe in kobilice. Prav tako so v literaturi hadis prepovedane živali z ostrimi pasjimi zobmi, ptice s kremplji in kremplji na nogah, udomačeni osli in vsi kosi, odrezani od žive živali.

Žrtvovanje

V islamu obstajajo nekatera posebna pravila glede ubijanja živali.

1. Žival je treba usmrtiti na najbolj human način: s hitrim prerezom grla.
2. Žival ne sme biti bolna.
3. Žival ne sme biti izpostavljena iztrebkom, črvom in drugim nečistočam.
4. Pred pakiranjem mora iz živali odteči vsa kri.

Družinsko življenje

• Muslimanka se lahko poroči le z muslimanom, musliman pa se lahko poroči le z muslimanko ali Ahl al-Kitāb. Ne more se poročiti z ateistom, agnostikom ali politeistom.
• Oče ali skrbnik mladoletnega muslimanskega dekleta potrebuje njeno soglasje, ko se dogovarja za poroko. Poročiti se mora šele, ko je polnoletna.
• Poroka je pogodba, ki od moškega zahteva, da plača ali obljubi, da bo plačal nekaj za poroko in oskrbo, ki jo potrebuje žena. To se imenuje mahr ali meher.
• Muslimanski moški je lahko poročen z največ štirimi ženskami hkrati, čeprav Koran poudarja, da je to dovoljenje in ne pravilo. Koran je navedel, da je najbolje poročiti se z eno, če se bojite, da ne boste mogli vzpostaviti pravičnosti med svojimi ženami in njihovimi družinami. To pomeni, da mora biti sposoben vsako ženo in njene otroke nastaniti v drugi hiši, ne sme dajati prednosti eni ženi pred drugo.
• Ženska dedinja podeduje polovico tistega, kar podeduje moški dedič. Koncept je, da islam odgovornost za zaslužek in porabo v družini nalaga moškemu. Vse premoženje, ki ga zasluži ženska, je namenjeno izključno njeni lastni uporabi. Ženska deduje tudi po svoji ožji družini in po posredovanju moža tudi po sorodnikih.

Zločin in kazen

Šeriatska zakonodaja priznava tri kategorije kaznivih dejanj:

1. Prekrški, omenjeni v Koranu (hudud), ki se obravnavajo kot kršitev "božjih zahtev" in imajo določene kazni.
2. Kazniva dejanja zoper osebe (umor in telesna poškodba), ki zahtevajo kazen, podobno kaznivemu dejanju (qisas), ali plačilo odškodnine (diya).
3. Druga prepovedana ravnanja, pri katerih muslimanski sodnik pri izrekanju kazni uporabi diskrecijsko pravico (ta'zir in siyasa)

Čeprav obstaja nekaj nesoglasij glede tega, katera kazniva dejanja so hudud, so to običajno kraja, cestni rop, zina (seks s prepovedanimi partnerji), lažna obtožba nekoga za zino in pitje alkohola. Predpisane kazni za ta kazniva dejanja so od 80 udarcev z bičem do smrti. Vendar so klasični pravniki razvili zelo stroga pravila, ki omejujejo, kdaj se te kazni lahko uporabijo, tako da je bilo v številnih primerih skoraj nemogoče obsoditi kogar koli na podlagi teh pravil. Na primer, preden je mogoče nekoga kaznovati, morajo biti pri kaznivem dejanju hudud štiri odrasle moške muslimanske priče ali pa je treba priznanje štirikrat ponoviti. Če zločinca ni bilo mogoče obsoditi za hududsko kaznivo dejanje, je bil še vedno lahko kaznovan s kaznijo tazir.

Umor, telesna poškodba in premoženjska škoda - namerna ali nenamerna - se po šeriatskem pravu štejejo za civilni spor. Žrtev, njen(-i) dedič(-i) ali skrbnik ima možnost, da storilcu odpusti, zahteva kisas (enako povračilo) ali sprejme odškodnino (dija). V skladu s šeriatskim pravom je odškodnina diyya, ki jo prejme žrtev ali njena družina, v denarju.

Odpadništvo se kaznuje s smrtjo, razen če je odpadnik privolil v vrnitev k islamu.

Klasični pravni sistem

Mufti

V islamski zlati dobi so šeriat razlagali strokovnjaki za islamsko pravo (muftiji), ki so bili večinoma neodvisni verski učenjaki. Vsakdo jim je lahko zastavil vprašanje o pravu, od njih pa se je pričakovalo, da bodo odgovorili brezplačno. Njihova pravna mnenja so se imenovala fatve.

Kadijeva sodišča

Kadar je prišlo do pravnega spora v zvezi z družinskimi ali finančnimi zadevami, ga je obravnavalo sodišče, ki ga je vodil kadi (sodnik). Tudi ti sodniki so imeli pravno izobrazbo, na položaj pa jih je imenoval vladar. V preprostih primerih so sodniki izrekli sodbo na podlagi lastnega znanja šeriatskega prava. V težjih primerih so na splošno izrazili podrobnosti primera in za pravno mnenje prosili muftija.

Mazalim sodišča

Kazenske zadeve so običajno obravnavala maẓālimska sodišča. Ta sodišča je nadzoroval vladarjev svet. Mazalimska sodišča naj bi sledila "duhu šeriatskega prava". Na teh sodiščih so bili prisotni kadiji in muftiji, ki so skrbeli, da sodbe niso bile v nasprotju z njo. Vendar pa ta sodišča niso nujno upoštevala črke zakona in so imela manj pravnih omejitev kot kadijevska sodišča. Mazalimska sodišča so obravnavala tudi pritožbe zoper državne uradnike. Namen mazalimskih sodišč je bil "popraviti krivice", ki jih ni bilo mogoče obravnavati v postopkih kadijevskih sodišč. Manj resna kazniva dejanja so pogosto obravnavali lokalni policisti in tržni inšpektorji v skladu z lokalnimi običaji, ki so bili le ohlapno povezani s šeriatom.

Nemuslimani

Nemuslimanske skupnosti, ki so živele pod islamsko oblastjo, so lahko upoštevale svoje zakone. Vlada se ni vmešavala v njihove notranje pravne zadeve, razen kadar je prišlo do spora med ljudmi različnih veroizpovedi. Takšne primere je obravnaval kadi. Kadar se je to zgodilo, so šeriatska pravila dajala muslimanom nekatere pravne prednosti pred nemuslimani. Vendar so nemuslimani pogosto zmagali v primerih proti muslimanom in celo proti visokim državnim uradnikom, saj so ljudje mislili, da je šeriatska zakonodaja odraz božanske pravice, ki naj bi šibkejše branila pred močnejšimi.

Šeriat v sodobnem svetu

V moderni dobi je večina muslimanskega sveta prišla pod vpliv ali nadzor evropskih sil. To je povzročilo velike spremembe v pravnih sistemih teh dežel. V nekaterih primerih se je to zgodilo zato, ker so muslimanske vlade želele povečati moč svojih držav in so si evropske države jemale za vzor, kako naj bi bila videti sodobna država. V drugih primerih pa zato, ker so Evropejci, ki so kolonizirali te dežele, prisilili te dežele, da so opustile dele islamskega prava in namesto tega sledile evropskim zakonom.

Zgodnje pravne reforme

V sodobnem času so kazensko zakonodajo v muslimanskem svetu v veliki meri nadomestili zakoniki, ki so se zgledovali po evropski zakonodaji. Tudi sodni postopki in pravno izobraževanje so postali podobni evropski praksi. V ustavah večine muslimanskih držav je šeriat tako ali drugače omenjen. Vendar so se klasična pravila šeriatskega prava ohranila predvsem v družinskem pravu. V prejšnjih časih so šeriatsko pravo razlagali neodvisni učenjaki, ki se med seboj pogosto niso strinjali, vsa njihova mnenja pa niso bila nikoli zapisana na enem mestu. V sodobnem času je zakone nadzorovala vlada. Različne države so oblikovale svoje pravne kodekse, v katerih so bili zakoni jasno navedeni. Vlade so želele družinske zakone bolje prilagoditi sodobnemu svetu, vendar so še vedno želele, da bi jih ljudje dojemali kot zakone, ki temeljijo na šeriatu. Da bi to dosegli, so se učenjaki, ki so zapisali te zakone, odločili, da izberejo pravila iz različnih pravnih mnenj, ki so na voljo v klasičnih pravnih knjigah. Ko se nekateri od zakonov, ki so jih izbrali, niso strinjali s trenutnimi družbenimi normami, so to težavo poskušali rešiti z oblikovanjem dodatnih sodnih postopkov. Ko se je na primer zdelo, da družinski zakoni v nekaterih državah obravnavajo ženske nepravično do prebivalstva, je vlada ustvarila postopke, ki so moškim oteževali nepravično izkoriščanje teh zakonov.

Nedavne pravne reforme

V zadnji četrtini 20. stoletja so bili številni muslimani po svetu razočarani nad svojimi vladami. Te vlade so v svojih pravnih sistemih in drugih zadevah sprejele zahodne načine, vendar so mnogi ljudje menili, da so njihova dejanja zatiralska, skorumpirana in neučinkovita. Vse več muslimanov je začelo razmišljati, da bi se stvari izboljšale, če bi se njihove vlade vrnile k islamskim tradicijam. Začeli so pozivati k vrnitvi šeriatskega prava, konservativni pripadniki javnosti pa so želeli, da bi vlada kriminal obravnavala po vseh tradicionalnih metodah, vključno s kaznimi hudud. V nekaj državah je vlada v pravni red vključila nekatere elemente klasičnega kazenskega prava. Vendar je v nekaterih od teh držav (na primer v Iranu in Sudanu) vrhovno sodišče le redko odobrilo strožje kazni hududa, v drugih državah, ki so sprejele zakone hududa (na primer v Pakistanu in Nigeriji), pa jih vrhovno sodišče nikoli ni odobrilo.

V nekaterih državah so napredni muslimanski reformatorji uspeli spremeniti državno razlago šeriatskih družinskih zakonov tako, da so ti bolj pravični do žensk.

Savdska Arabija

Savdska Arabija je izjemen primer v pravni zgodovini muslimanskega sveta. Na različnih pravnih področjih je še vedno uporabljala šeriatsko pravo in svojih zakonov ni nikoli kodificirala. Njeni sodniki so pri obravnavi kaznivih dejanj vedno poskušali upoštevati tradicionalna pravila šeriatskega prava, pogosto pa so izrekali stroge kazni, ki so vzbujale mednarodne proteste. Vendar pa te kazni niso nujno predpisane s šeriatom. Sodniki v Savdski Arabiji upoštevajo klasično načelo, ki pravi, da se je treba izogibati kazni hudud, če je le mogoče, kazni, ki jih uporabljajo, pa so običajno kazni tazir, ki so prepuščene njihovi lastni izbiri. Savdsko Arabijo pogosto kritizirajo zaradi javnih usmrtitev, njihova pogostost pa se je v zadnjih desetletjih povečala. Usmrtitve so postale pogostejše, ker so se vlada in sodišča odločili zatreti nasilni kriminal, ki je postal pogostejši v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar se je zgodilo tudi v ZDA in na Kitajskem.

Javne demonstracije, ki pozivajo k uvedbi šeriatskega prava na Maldivih, september 2014

Sorodne strani

• Irth, farā'iḍ ali wasāyā
• Fatva
• Zakat - plačilo dela premoženja v dobrodelne namene