Precedens v običajnem pravu: definicija, pomen in doktrina stare decisis

Zavezujoč precedens

Precedens, ki ga je treba uporabiti ali upoštevati, je znan kot zavezujoči precedens (alternativno obvezujoči precedens, obvezna ali zavezujoča avtoriteta itd.). V skladu z doktrino stare decisis mora nižje sodišče spoštovati pravne ugotovitve višjega sodišča, ki so na pritožbeni poti v zadevah, ki jih obravnava sodišče. Na državnih in zveznih sodiščih Združenih držav Amerike je pristojnost pogosto geografsko razdeljena med lokalna sodišča, od katerih jih več spada pod območje regionalnega pritožbenega sodišča, vsa regionalna sodišča pa spadajo pod vrhovno sodišče. Po definiciji odločitve nižjih sodišč niso zavezujoče drug za drugega ali za katero koli višje sodišče v sistemu, prav tako odločitve pritožbenih sodišč niso zavezujoče drug za drugega ali za lokalna sodišča, ki spadajo pod drugo pritožbeno sodišče. Poleg tega morajo sodišča upoštevati svoje lastne razglasitve prava, ki so jih prej sprejela v drugih zadevah, in spoštovati odločitve drugih sodišč v sporih med strankami pred njimi, ki se nanašajo na isti vzorec dejstev ali dogodkov, razen če imajo tehten razlog za spremembo teh odločitev.

Eden od profesorjev prava je obvezni precedens opisal takole:

Glede na določitev pristojnega sodišča je sodišče "zavezano" slediti precedensu tega sodišča le, če se neposredno nanaša na zadevo. V najmočnejšem pomenu besede "neposredno v zadevi" pomeni, da: (1) vprašanje, rešeno v precedenčni zadevi, je enako vprašanju, ki ga je treba rešiti v obravnavani zadevi, (2) rešitev tega vprašanja je bila potrebna za rešitev precedenčne zadeve, (3) pomembna dejstva iz precedenčne zadeve so prisotna tudi v obravnavani zadevi in (4) v obravnavani zadevi ni dodatnih dejstev, ki bi se lahko štela za pomembna.

V izrednih okoliščinah lahko višje sodišče razveljavi ali razveljavi obvezni precedens, vendar bo pogosto poskušalo precedens razlikovati, preden ga razveljavi, s čimer bo v vsakem primeru omejilo področje uporabe precedensa.

Precedens ni "zavezujoč" za sodnika ali "obvezen" v enakem smislu kot zakoni za državljane. Sodnika ni mogoče zapreti ali kaznovati z denarno kaznijo, če se z njim ne strinja. Njegova prisega ni vezana na precedens, temveč vsaj za zvezne sodnike na "ustavo in zakone Združenih držav". Kanoni sodniške etike ne omenjajo poslušnosti precedensu, temveč "zvezni ustavi in ustavi države, katere zakone upravljajo". Kodeks sodniške etike ne omenja precedensa. V večini primerov je precedens najbolj smiselna razlaga ustave in naših zakonov, v teh primerih pa se prisega ustavi najbolj zvesto spoštuje z upoštevanjem precedensa. Kadar pa se sodniku zdi razlaga ustave v večinskem mnenju neprepričljiva v primerjavi z razlago v odklonilnem mnenju, lahko upoštevanje precedensa krši sodnikovo prisego. V sodbi, v kateri je sodnik Roy Moore zaznal takšno razliko, je priznal njeno avtoriteto kot precedens, vendar je dejal: "[Razlaga] ustave [s strani večine vrhovnega sodišča] je njihova razlaga. Nič pa ne more biti v nasprotju s prisego zapriseženega uradnika ustavi." Posledica neprevidnega neupoštevanja precedensa je seveda kaos. Državljani, ki skušajo spoštovati zakon, morajo imeti občutek, kaj je zakon.

Nezavezujoč / prepričljiv precedens

Precedens, ki ni obvezen, vendar je koristen ali pomemben, je znan kot prepričevalni precedens (ali prepričevalni organ ali svetovalni precedens). Prepričljivi precedens vključuje primere, o katerih so odločala nižja sodišča, enakovredna ali višja sodišča iz drugih geografskih jurisdikcij, primere, ki so bili sprejeti v drugih vzporednih sistemih (na primer vojaška sodišča, upravna sodišča, domorodna/plemenska sodišča, državna sodišča proti zveznim sodiščem v ZDA), in v nekaterih izjemnih okoliščinah primere drugih narodov, pogodb, svetovnih pravosodnih organov itd.

V primeru, ki je prvi vtis, se sodišča pogosto opirajo na prepričljive precedense sodišč v drugih jurisdikcijah, ki so že obravnavala podobna vprašanja. Prepričljivi precedens lahko postane zavezujoč, če ga sprejme višje sodišče.

Po meri

Dolgoletni običaj, ki ga tradicionalno priznavajo sodišča in sodniki, je prva vrsta precedensa. Običaj je lahko tako globoko zakoreninjen v širši družbi, da dobi moč zakona. Da bi sodišče pri svojem odločanju upoštevalo običajni ali tradicionalni precedens, ni treba, da bi se o istem ali podobnem vprašanju odločalo v posebnem primeru.

Sodna praksa

Druga vrsta precedensa je sodna praksa. V sistemih common law ima ta vrsta precedensa večjo ali manjšo težo pri odločanju sodišča glede na več dejavnikov. Najpomembnejše je, ali je precedens "on point", tj. ali obravnava okoliščine, ki so enake ali zelo podobne okoliščinam v tej zadevi. Drugič, kdaj in kje je bilo odločeno o precedensu? Nedavna odločba v isti pristojnosti kot trenutna zadeva bo imela veliko težo. Naslednji v padajočem vrstnem redu je nedavni precedens v jurisdikcijah, katerih zakonodaja je enaka lokalni zakonodaji. Najmanjšo težo bi imel precedens, ki izhaja iz različnih okoliščin, starejši primeri, ki so bili od takrat izpodbijani, ali primeri v jurisdikcijah, ki imajo različno pravo.

Sodne formulacije

Pritožbeno sodišče Združenih držav Amerike za tretje okrožje je navedlo:

Sodni precedens pripisuje določeno pravno posledico podrobnemu nizu dejstev v sodni odločbi, ki se nato šteje kot pravilo za odločanje v naslednji zadevi, ki vključuje enaka ali podobna bistvena dejstva in ki jo obravnava isto sodišče ali nižje sodišče v sodni hierarhiji.

Pritožbenosodišče Združenih držav Amerike za deveti okraj je navedlo:

Stare decisis je politika sodišča, da se drži precedensa; izraz je le okrajšava iz stare decisis et non quieta movere - "stati in se držati odločitev ter ne motiti tega, kar je ustaljeno". Razmislite o besedi "decisis". Ta beseda dobesedno in pravno pomeni odločitev. Po doktrini stare decisis je zadeva pomembna le zaradi tega, kar je v njej odločeno - zaradi tega, "kaj", ne zaradi tega, "zakaj", in ne zaradi tega, "kako". Kar zadeva precedens, je stare decisis pomemben samo za odločitev, za podrobno pravno posledico, ki sledi podrobnemu nizu dejstev.

Precedenti, ki se obravnavajo glede na čas, lahko služijo za ugotavljanje trendov in s tem nakazujejo naslednji logični korak v razvoju razlag prava. Na primer, če je priseljevanje v skladu z zakonom vse bolj omejeno, lahko naslednja pravna odločitev na to temo služi še večji omejitvi priseljevanja.

Znanstveniki so nedavno poskušali uporabiti teorijo omrežja za precedense, da bi ugotovili, kateri precedensi so najpomembnejši ali avtoritativni ter kako so se razlage in prednostne naloge sodišča sčasoma spreminjale.

Super stare decisis

Super-stare decisis je izraz, ki se uporablja za pomemben precedens, ki je odporen proti razveljavitvi, ne glede na to, ali je bila odločitev najprej pravilno sprejeta. Lahko ga razumemo kot eno skrajnost v razponu precedenčne moči ali pa kot izraz prepričanja ali kritike tega prepričanja, da nekaterih odločitev ne bi smeli razveljaviti.

Leta 1976 sta Richard Posner in William Landes v članku o preverjanju teorij precedensa s pomočjo štetja citatov uporabila izraz "superprecedens". Posner in Landes sta ta izraz uporabila za opis vplivnega učinka citirane odločbe. Izraz "superprecedens" se je pozneje začel povezovati z drugačnim vprašanjem: težavnostjo razveljavitve odločitve. Leta 1992 je profesor na univerzi Rutgers Earl Maltz kritiziral odločitev vrhovnega sodišča v zadevi Planned Parenthood proti Casey, ker je podprl idejo, da če lahko ena stran prevzame nadzor nad sodiščem pri vprašanju velikega nacionalnega pomena (kot v primeru Roe proti Wade), lahko ta stran zaščiti svoje stališče pred razveljavitvijo "z neke vrste super-stare decisis".

To vprašanje se je ponovno pojavilo med zaslišanjem vrhovnega sodnika Johna G. Robertsa in sodnika Samuela Alita med njunim zaslišanjem pred senatnim odborom za pravosodje. Pred zaslišanji je predsednik odbora, senator Arlen Specter iz Pensilvanije, v časopisu New York Times napisal op/ed, v katerem je Roe označil za "superprecedens". Med zaslišanji je omenil ta pojem (in navidezno humorno omenjal "super-duper precedens"), vendar niti Roberts niti Alito nista podprla tega izraza ali pojma.

Kritika precedensa

Odvetnik Michael Trotter je v svoji kontroverzni knjigi iz leta 1997 ameriške odvetnike obtožil, da so se preveč zanašali na zavezujočo in prepričljivo avtoriteto, ne pa na bistvo obravnavanega primera, kar je bil glavni dejavnik za naraščanje pravnih stroškov v 20. stoletju. Zagovarjal je stališče, da bi morala sodišča prepovedati navajanje prepričljivih precedensov zunaj svoje pristojnosti, razen dveh izjem:

(1) zadeve, v katerih je predmet postopka pravo tuje jurisdikcije, ali

(2) primeri, ko namerava stranka v sporu od najvišjega sodišča v jurisdikciji zahtevati razveljavitev zavezujočega precedensa in mora zato navesti prepričljiv precedens, da dokaže trend v drugih jurisdikcijah.