Angleško pravo (common law): sistem, precedensi in zakonodaja

Angleško pravo (common law): pregled sistema, precedensov in zakonodaje — vloga sodišč, precedentov in parlamenta pri oblikovanju sodne prakse.

Angleško pravo, imenovano tudi common law, je pravni sistem Anglije in Walesa. Na splošno se deli na kazensko in civilno pravo. Razširilo se je v številne dele nekdanjega britanskega imperija, vključno z Avstralijo, Kanado, Združenimi državami Amerike in Novo Zelandijo ter številnimi drugimi državami.

Angleško pravo je edinstveno, saj temelji na uporabi pravnih precedensov za sedanje in prihodnje odločitve sodnikov. Sodnik mora upoštevati pretekle pravne odločitve višjih sodišč, ni pa nujno, da upošteva odločitve nižjih sodišč. Angleško pravo ne temelji na ustavi in ni kodifikacije zakonov. Vendar obstajajo neuradne publikacije, ki vsebujejo urejene sezname veljavnih zakonov. Parlament je pristojen za oblikovanje zakonov, ki se samodejno štejejo za veljavne in jih sodišča ne smejo preverjati. Samo parlament je pristojen za spremembo zakona.

Zgodovinski razvoj

Common law se je razvijal postopoma od srednjega veka naprej. Po normanski osvojitvi leta 1066 so kraljevska sodišča začela oblikovati enotne pravne prakse po vsej Angliji, ki so postopoma nadomestile lokalne običaje. Pomembni mejnik sta bila razvoj sistema writov (pisnih pooblastil) in ločitev med common law ter equity (pravičnostjo), ki jo je začenjala zasebna sodna institucija (Chancery) kot dopolnilo strogega common law. V 19. stoletju so Judicature Acts združili postopke zakonodaje in equity v sodno organizacijo, a razlikovanje načel obeh ostaja pomembno.

Struktura sodstva in precedensa

Sodna hierarhija določa, katere odločitve so zavezujoče:

• Supreme Court Združenega kraljestva (prej House of Lords) daje obvezne precedentne odločitve za vsa nižja sodišča.
• Court of Appeal je zavezujoč za nižja sodišča; sodna praksa tega sodišča je običajno zavezujoča tudi za sam Court of Appeal, čeprav lahko v izjemnih primerih uporabi prakso odstopanja (Practice Statement in določeni življenjski primeri).
• High Court (vključno s poslovnim, kraljevim in družinskim oddelkom) in večje kazenske in civilne instance (Crown Court, County Courts, Magistrates' Courts) uporabljajo precedent iz višjih sodišč.

Ključen princip je stare decisis — zavezujoči precedens. Pri tem sodniki ločujejo med ratio decidendi (pravna načela, ki so bistveno za odločitev — zavezujoče) in obiter dicta (stranske opombe — praviloma le prepričljive/persuasive). Sodišče lahko predhodno odločitev distinguish (uveljavlja razliko v dejstvih), jo overrule (zavrže, običajno s strani višjega sodišča) ali jo disapprove (izreče nestrinjanje, čeprav ne more neposredno spremeniti precedente).

Viri prava

Glavni viri angleškega prava so:

• Zakonodaja (Acts of Parliament in secondary legislation) — najvišji vir v notranjem pravnem redu zaradi načela parlamentarne suverenosti;
• Sodni precedensi (case law) — odločilni vir za razlago in dopolnjevanje zakonodaje, še posebej na področjih pogodbenega prava, deliktov (tort), lastninskih razmerij ipd.;
• Equity — načela pravičnosti, ki lahko zagotovijo pravna sredstva (remedies) kot so injunctioni in specifčne izvršitve pogodbenih obveznosti;
• Mednarodno pravo in Evropsko pravo — zgodovinsko pomembno do članstva in po njem; po izstopu iz EU (Brexit) je v veljavi poseben režim za "retained EU law";
• Pravne publikacije in sodni zapisi — tako uradne kot neuradne zbirke sodnih odločb in komentarjev (npr. The Law Reports, Weekly Law Reports, spletne zbirke kot BAILII itd.), ki omogočajo dostop do precedensov.

Razlaga zakonov in sodna kontrola

Sodniki razlagajo statute z uporabo različnih načel (literal, golden, mischief rules in purposive approaches). Čeprav ima Parlament suverenost in sodišča običajno ne morejo razveljaviti zakonov, je sodna praksa razširila področje judicial review, kjer sodišča ocenjujejo zakonitost odločitev izvršilne veje. Po Human Rights Act 1998 lahko angleška sodišča izrekajo deklaracije o nezdružljivosti med domačo zakonodajo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, vendar zakonodaje ne morejo neposredno razveljaviti — to lahko stori Parlament.

Primeri in vpliv

Angleški sodni precedensi so dali temelje mnogim sodnim področjem. Klasičen primer je Donoghue v Stevenson (1932), kjer je sodstvo razvilo sodobno načelo skrbnosti v odškodninskem pravu (tortu), kar je imelo velik vpliv po vsem svetu. Prav tako so odločitve o pogodbah, arbitraži, lastninskih pravicah in delovnem pravu pogosto sprejete kot vodila v drugih jurisdikcijah common law.

Razlike od civilnopravnih sistemov in globalna razširjenost

Za razliko od civilnopravnih sistemov, ki temeljijo na kodificiranih zakonih in teorijah pravnih šol, se angleško pravo bolj opira na sodno razvita načela in praktične rešitve za posamezne primere. Zaradi britanske kolonialne preteklosti se je model common law razširil v več držav, vendar so se v različnih državah razvile lastne različice (npr. ZDA, Kanada, Avstralija), ki so pogosto prilagojene lokalni ustavni ureditvi in zakonodaji.

Sodobne spremembe in pomen

Angleško pravo ostaja živ sistem, ki se nenehno razvija pod vplivom precedentov, zakonodaje in družbenih sprememb. Pomembne reforme v zadnjih desetletjih vključujejo ustanovitev Supreme Court (Constitutional Reform Act 2005), vpliv človekovih pravic preko Human Rights Act ter nadaljnjo profesionalizacijo pravnih storitev in digitalizacijo dostopa do pravnih virov. Sistem ostaja ključnega pomena za mednarodno trgovino in pravne prakse zaradi dolgega razvojnega kontinuiteta in razširjenosti pravnih načel.

Zgodovina

Zakon Æthelberhtov (Athelbert Kentski), napisan okoli leta 602, je najstarejši primer anglosaškega prava ali prava v katerem koli germanskem jeziku. Anglosaksonsko pravo je temeljilo na starogermanskem pravu, ki je bilo sistem zakonov, temelječih na sorodstvu. Sorodstvena skupina je bila odgovorna za dejanja svojih članov in za njihovo zaščito. Krivice, storjene drugemu, so se plačevale z Weregildom, vrednostjo, ki je bila določena za vsako osebo in del premoženja. V 10. stoletju se je sistem spremenil v sistem stotin. Niso več temeljili na sorodstvu, ampak so se organizirali za zaščito drugih v stotniji in izvrševanje zakonov. Stotnik je vodil stotnijo in je bil odgovoren za reševanje vseh sporov.

Normanska osvojitev Anglije leta 1066 je prinesla številne spremembe v pravu. Čeprav se je ohranil velik del anglosaškega prava, so Normani sčasoma dodali nove zakone. Pred normansko invazijo je bila večina zakonov v Angliji lokalnih zakonov, ki so jih izvajala lokalna sodišča. Uvedena so bila kraljeva sodišča, ki niso takoj prevzela lokalnih zakonov, ampak so to storila v določenem obdobju. Kraljeva sodišča so prevzela najboljše lokalne zakone in jih uporabljala po vsej Angliji. Tako se je vzpostavilo angleško običajno pravo ali sistem zakonov, ki je bil skupen za vso državo. V tem času se je razvil drugi sodni sistem, imenovan equity, ki ga je upravljalo kancelarsko sodišče. Pravičnost je obravnavala primere, ki jih običajno pravo ni zajemalo. Primeri odločb o pravičnosti vključujejo uvedbo zastavne pravice, popravek lastniške meje ali odredbo, naj nekdo nekaj stori, da bi preprečil škodo.

Pravni strokovnjak iz 18. stoletja William Blackstone je napisal štiridelno delo Commentaries on the Laws of England (Komentarji angleških zakonov), v katerem je bil prvič podan popoln pregled angleškega prava. Prvotno so bili objavljeni v letih 1765-1769, od takrat pa so bili večkrat ponatisnjeni. Njegovi Komentarji so se uporabljali še v 19. stoletju in so bili glavno orodje za učenje prava tako v Angliji kot v Ameriki. Abraham Lincoln je pri učenju prava bral Blackstonove komentarje.

Sistem porote

Sistem porote je v Anglijo verjetno prišel takoj po normanski osvojitvi. Sprva so porotniki na sodišču delovali kot priče. Sčasoma, zagotovo v času vladavine Henrika II., pa so postali sodniki, ki odločajo o dejstvih v sodnih postopkih. Porote so začele obravnavati dokaze, ki so jih predložile stranke v sporu. Sčasoma so porotniki pred sojenjem vedno manj vedeli o zadevi in se naučili le tisto, kar so potrebovali za odločanje na sodišču.

Začetna stran Æthelberhtovega zakona iz 7. stoletja

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je angleško pravo?

V: Kako se je angleško pravo razširilo?

V: Kako deluje angleško pravo?

V: Ali je v Angliji ustava?

V: Kdo je v Angliji pristojen za sprejemanje zakonov?

V: Kdo je v Angliji pristojen za spremembo zakona?

Išči po črki