Henrik II. Anglije — kralj, grof Anjoua in vojvoda Normandije (1133–1189)

Henrik II. angleški, znan tudi kot Henrik II. Curtmantle (Le Mans, Francija, 5. marec 1133 - Chinon, Francija, 6. julij 1189), je bil tudi grof Anjouja, grof Maina, vojvoda Normandije, vojvoda Akvitanije, vojvoda Gaskonije, grof Nantesa, gospod Irske, v različnih obdobjih pa je obvladoval dele Walesa, Škotske in zahodne Francije. Za svoj imperij v Franciji je skrbel prav toliko kot za Anglijo.

Henrik je bil sin Geoffreyja V., grofa Anžujskega, in cesarice Matilde. Leta 1152 se je poročil z Eleonoro Akvitansko in bil leta 1154 okronan za kralja. Med njegovimi otroki sta bila tudi prihodnja kralja Rihard, ki je pozneje vodil številne bitke, in Janez. Čeprav je bil angleški kralj, se ni nikoli naučil angleškega jezika, saj je njegova družina leta 1066 prišla iz Normandije. Govorili so normansko francoščino. Henrik je bil inteligenten in dobro izobražen. Tekoče je govoril latinščino, ki je bila v tistem času jezik izobražencev v Evropi. Vsi dokumenti in zakoni so bili napisani v latinščini.

Vzpon na prestol in utrjevanje oblasti

Po dolgotrajnem obdobju notranjih spopadov v Angliji, ki je znano kot obdobje "Anarhije", so se leta 1153 sklenili dogovori o nasledstvu — Henrik je bil priznan kot naslednik Štefana I. in je po njegovi smrti leta 1154 vkoroniran za kralja. Svoje ozemlje je utrdil z vrsto drznih potez: poroka z Eleonoro Akvitansko mu je prinesla obsežno panonsko dediščino in pomembno povečala njegove posesti v Franciji, zaradi česar je postal eden najmočnejših feudov takratne zahodne Evrope.

Uredniške in sodne reforme

Henrik II. je izvajal sistematično centralizacijo oblasti in krepitev kraljeve uprave. Uvedel je stalnejše kraljeve sodnike (itinerant justices), ki so potovali po deželah in izvajali kraljevo pravo, kar je izboljšalo enotnost sodstva. Pomembni zakonodajni ukrepi vključujejo Constitutions of Clarendon (1164), s katerimi je skušal omejiti cerkvene privilegije in vzpostaviti večjo kraljevo nadzor nad primeri duhovščine, ter Assize of Clarendon (1166), ki je ustanovila postopek poročanja in zbližala prakso poročnih dvanajsterih ter prisilila lokalne skupnosti k sodelovanju pri odkrivanju kaznivih dejanj. S temi koraki je zmanjšal moč samostojnih baronov in okrepil delovanje kraljevega pravosodnega aparata.

Spor s Thomasom Becketom in posledice

Eden najbolj znanih in usodnih spopadov Henrika II. je bil konflikt z nadškofom Canterburyja, Thomasom Becketom. Najverjetneje sta se spora lotila zaradi vprašanja, kdo ima sodno pristojnost nad duhovniki in cerkvenimi stvarmi. Leta 1170 je prišlo do umora Becketta v katedrali v Canterburyju — dogodek, ki je močno prizadel Henrikovo mednarodno sliko in povzročil velik verski odpor. Kralj je bil prisiljen poiskati zbližanje z cerkvijo: bil je javno kaznovan in opravil pokoro, obenem pa je moral sprejeti tudi določene cerkvene pravice, čeprav je zadržal veliko svojih administrativnih funkcij.

Družinske težave in upori

Henrikova družina je bila vir stalnih konfliktov. Njegova žena Eleonora je še naprej igrala pomembno vlogo v Akvitaniji, kasneje pa je zaradi nasprotovanja Henriku podprla upore njunih sinov. Leta 1173–1174 je izbruhnil obsežen upor, ki so ga vodili Henrikovi sinovi (vključno s Henrikom Mladim, ki je bil kronan za soupravitelja, a ni imel resnične moči), podprli pa so ga tudi francoski kralj in nekateri nezadovoljni baroni. Upornost je bila zatrta, a je konflikt razkril notranjo šibkost dinastije in privedel do več kompromisov ter zapletov v naslednjih desetletjih.

Dejavnosti v Irski in odnos s Francijo

Henrik je posegel tudi v Irsko; leta 1171 je osebno priplul na irsko obalo in sprejel pokorščino nekaterih irskih veljakov, kar je utrdilo anglo-normansko prisotnost. Njegova vloga "gospod Irske" je bila kasneje formalizirana z različnimi papeškimi potrdili in sporazumi, ki so dajali podlago za nadaljnjo anglo-normansko kolonizacijo otoka. V odnosu s francoskim kraljem je Henrik vzdrževal prepleteno politiko vojn, porok in diplomatskih zavez, saj je bil hkrati vazal francoskega kralja za svoje normandijske posesti, hkrati pa sam najvplivnejši fevdalni gospodar v regiji.

Utrjevanje oblasti, gradbeni projekti in administracija

Henrik je bil znan tudi kot velik graditelj utrdb in ključnih upravnih središč — gradovi so mu omogočali nadzor nad pomembnimi prehodi in pokrajinami. Razvil je bolj učinkovito finančno upravo (exchequer), okrepil vlogo šerifov in centraliziral izterjavo davkov in fevdalnega prispevka. Njegove reforme so postavile temelje za kasnejšo razvito angleško kraljevo upravo, čeprav so bile tudi izziv za lokalne elite.

Smrt in zapuščina

Henrik II. je umrl 6. julija 1189 v Chinonu. Njegov najstarejši preživeli sin Rihard je nasledil prestol kot Rihard I. (Levjesrčni). Henrikova vladavina je pustila mešano zapuščino: zgradil je močno in obsežno lijevo-imperialno oblast (znano kot Angevin Empire) in vprašljive družinske odnose, hkrati pa je z njegovimi pravnimi in upravnimi reformami utrdil okvir, ki je vplival na nadaljnji razvoj fevdalne in kraljeve oblasti v Angliji in pri sosedih. Njegova dinastija, Plantageneti, je oblikovala evropsko politiko še stoletja po njegovi smrti.

Henrik II, angleški kralj

Vpliv na zakon in red

Henry je imel izjemen vpliv na zakon in red. Henrik je bil nezadovoljen s tem, da se pravo v Angliji ni uporabljalo enako, zato je s svojimi spremembami pripomogel k razvoju običajnega prava. Tako so se zakoni v vseh mestih in vaseh uporabljali enako, tako da so bili vsi obravnavani enako in pravično. Zato je Henrik uvedel številne spremembe:

ustanovil sodnike, ki bi potovali po državi in sodili v primerih ljudi, obtoženih kršenja zakonov. To je pomenilo, da so o vseh kaznivih dejanjih sodili kralj ali njegovi sodniki in ne lokalni prebivalci, ki bi lahko bili pristranski ali pod vplivom.
Sodnikom je dovolil, da pobirajo globe, ki so bile izrečene za kazniva dejanja majhnega obsega, in jih nato izročijo kralju.
Ustvaril sojenje pred porotnim sodiščem. To je pomenilo, da je o primeru obtoženega kaznivega dejanja sodilo več lokalnih moških, običajno 12. Če so menili, da je kriv, je bil kaznovan, če pa so menili, da je nedolžen, je bil izpuščen na prostost.

Sojenje pred porotnim sodiščem je postalo varnejša alternativa sodnim postopkom, ki bi se lahko končali s poškodbami ali smrtjo. Leta 1215, ko je papež Inocenc III. duhovnikom prepovedal nadzor nad sodnimi procesi, je sojenje poroti postalo najpogostejši način sojenja storilcem kaznivih dejanj.

Eden od velikih dogodkov, ki se je zgodil v času Henrikove vladavine, je bil uboj Tomaža Becketa. Henrik in Becket sta bila stara prijatelja, ki sta se znašla v sporu, ko je Becket postal canterburyjski nadškof. Njun spor se je nanašal na vlogo Cerkve v Angliji. Becket je poskušal povečati moč cerkvenih sodišč, ki so izgubila moč, ko je Henrik uvedel velike spremembe pravnega sistema. Štirje vitezi so Becketa ubili v canterburyjski katedrali. Legenda pravi, da so vitezi slišali Henrika reči: "Kdo se bo znebil tega nemirnega (upornega) duhovnika?"

Henrikov prvi sin Viljem, grof Poitierski, je umrl kot dojenček. Leta 1170 je bil za kralja okronan Henrikov in Eleanorin petnajstletni sin Henrik (še en razlog za Henrikov spor s Tomažem Becketom, ki se ni strinjal s tem, da bi bil Henrik okronan). Mladi Henrik ni nikoli vladal in ga ni na seznamu angleških kraljev in kraljic; postal je znan kot Henrik Mladi kralj, da ga ne bi zamenjali z njegovim nečakom Henrikom III.

Henrik in njegova žena Eleonora Akvitanska sta imela pet sinov in tri hčere: Viljema, Henrika, Riharda, Geoffreyja, Janeza, Matildo, Eleanor in Joano. Henrik je poskušal Eleonori (in njunemu sinu Rihardu) odvzeti zemljišča. To je privedlo do spora med Henrikom na eni strani ter njegovo ženo in sinovi na drugi.

Henrik je imel tudi veliko otrok zunaj zakona, med njimi Williama de Longespeeja, grofa Salisburyja, katerega mati je bila Ida, grofica Norfolška, Geoffreyja, nadškofa Yorka, sina ženske po imenu Ykenai, Morgana, škofa Durhama, in Matildo, opatinjo Barkinga.

Henrik se je nenehno spopadal s francoskim kraljem Ludvikom VII., imel pa je tudi veliko sporov z lastno ženo in sinovi. Njegovi zakoniti otroci so bili po njegovih besedah "pravi bastardi". Kadar se niso borili drug proti drugemu, so se borili proti Henriku. Najprej sta se Rihard in mladi Henrik borila z očetom za posest dežel, ki so jima bile obljubljene. Bila sta poražena in kaznovana z visokimi denarnimi kaznimi. Kasneje sta Eleonora in mladi Henrik vodila državljansko vojno proti kralju Henriku (1173/74). Tudi ta je bil prav tako dobljen, vendar le. Rihard je končno premagal Henrika v bitki za Anjou (1189). Rihardu je pomagal Filip II, ki je bil zdaj francoski kralj.

Henrik je leta 1189, star 56 let, umrl v Franciji, slaboten, bolan in zapuščen s strani vseh, razen nezakonskega sina. Vladal je 35 let, nasledil pa ga je Rihard.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil angleški kralj Henrik II.
O: Henrik II. angleški, znan tudi kot Henrik II. curtmantle, je bil grof Anjou, grof Maine, vojvoda normandijski, vojvoda akvitanski, vojvoda gaskonski, grof nantski, gospod Irske ter je nadzoroval dele Walesa, Škotske in zahodne Francije. Bil je sin Geoffreyja V. in cesarice Matilde.

V: Kdaj se je poročil z Eleonoro?

O: Z Eleonoro se je poročil leta 1152.

V: Kakšen jezik je govoril?

O: Njegova družina je leta 1066 prišla iz Normandije, zato so govorili normansko francoščino. Vendar je bil inteligenten in izobražen, zato je tekoče govoril latinščino, ki so jo v tistem času uporabljali izobraženci v Evropi.

V: Kako je prišel na prestol?

O: O njegovem nasledstvu angleškega prestola so se dogovorili leta 1153, na prestol pa je končno prišel po smrti Štefana I. leta 1154.

V: V katerih bitkah so se bojevali njegovi otroci?

O: Med njegovimi otroki sta bila tudi prihodnja kralja Rihard, ki je pozneje vodil številne bitke, in Janez.

V: Katero moč je Henrik med svojim vladanjem zmanjšal? O: Henrik je med svojo vladavino zmanjšal moč baronov, ki so postali zelo močni pod Štefanovo vladavino.

V: Kateri zakon je Henrik uvedel v času svoje vladavine? O: Leta 1166 je Henrik v času svoje vladavine uvedel zakon o sojenju pred porotnim sodiščem.