Henrik II. Anglije — kralj, grof Anjoua in vojvoda Normandije (1133–1189)

Henrik II. angleški, znan tudi kot Henrik II. Curtmantle (Le Mans, Francija, 5. marec 1133 - Chinon, Francija, 6. julij 1189), je bil tudi grof Anjouja, grof Maina, vojvoda Normandije, vojvoda Akvitanije, vojvoda Gaskonije, grof Nantesa, gospod Irske, v različnih obdobjih pa je obvladoval dele Walesa, Škotske in zahodne Francije. Za svoj imperij v Franciji je skrbel prav toliko kot za Anglijo.

Henrik je bil sin Geoffreyja V., grofa Anžujskega, in cesarice Matilde. Leta 1152 se je poročil z Eleonoro Akvitansko in bil leta 1154 okronan za kralja. Med njegovimi otroki sta bila tudi prihodnja kralja Rihard, ki je pozneje vodil številne bitke, in Janez. Čeprav je bil angleški kralj, se ni nikoli naučil angleškega jezika, saj je njegova družina leta 1066 prišla iz Normandije. Govorili so normansko francoščino. Henrik je bil inteligenten in dobro izobražen. Tekoče je govoril latinščino, ki je bila v tistem času jezik izobražencev v Evropi. Vsi dokumenti in zakoni so bili napisani v latinščini.

Vzpon na prestol in utrjevanje oblasti

Po dolgotrajnem obdobju notranjih spopadov v Angliji, ki je znano kot obdobje "Anarhije", so se leta 1153 sklenili dogovori o nasledstvu — Henrik je bil priznan kot naslednik Štefana I. in je po njegovi smrti leta 1154 vkoroniran za kralja. Svoje ozemlje je utrdil z vrsto drznih potez: poroka z Eleonoro Akvitansko mu je prinesla obsežno panonsko dediščino in pomembno povečala njegove posesti v Franciji, zaradi česar je postal eden najmočnejših feudov takratne zahodne Evrope.

Uredniške in sodne reforme

Henrik II. je izvajal sistematično centralizacijo oblasti in krepitev kraljeve uprave. Uvedel je stalnejše kraljeve sodnike (itinerant justices), ki so potovali po deželah in izvajali kraljevo pravo, kar je izboljšalo enotnost sodstva. Pomembni zakonodajni ukrepi vključujejo Constitutions of Clarendon (1164), s katerimi je skušal omejiti cerkvene privilegije in vzpostaviti večjo kraljevo nadzor nad primeri duhovščine, ter Assize of Clarendon (1166), ki je ustanovila postopek poročanja in zbližala prakso poročnih dvanajsterih ter prisilila lokalne skupnosti k sodelovanju pri odkrivanju kaznivih dejanj. S temi koraki je zmanjšal moč samostojnih baronov in okrepil delovanje kraljevega pravosodnega aparata.

Spor s Thomasom Becketom in posledice

Eden najbolj znanih in usodnih spopadov Henrika II. je bil konflikt z nadškofom Canterburyja, Thomasom Becketom. Najverjetneje sta se spora lotila zaradi vprašanja, kdo ima sodno pristojnost nad duhovniki in cerkvenimi stvarmi. Leta 1170 je prišlo do umora Becketta v katedrali v Canterburyju — dogodek, ki je močno prizadel Henrikovo mednarodno sliko in povzročil velik verski odpor. Kralj je bil prisiljen poiskati zbližanje z cerkvijo: bil je javno kaznovan in opravil pokoro, obenem pa je moral sprejeti tudi določene cerkvene pravice, čeprav je zadržal veliko svojih administrativnih funkcij.

Družinske težave in upori

Henrikova družina je bila vir stalnih konfliktov. Njegova žena Eleonora je še naprej igrala pomembno vlogo v Akvitaniji, kasneje pa je zaradi nasprotovanja Henriku podprla upore njunih sinov. Leta 1173–1174 je izbruhnil obsežen upor, ki so ga vodili Henrikovi sinovi (vključno s Henrikom Mladim, ki je bil kronan za soupravitelja, a ni imel resnične moči), podprli pa so ga tudi francoski kralj in nekateri nezadovoljni baroni. Upornost je bila zatrta, a je konflikt razkril notranjo šibkost dinastije in privedel do več kompromisov ter zapletov v naslednjih desetletjih.

Dejavnosti v Irski in odnos s Francijo

Henrik je posegel tudi v Irsko; leta 1171 je osebno priplul na irsko obalo in sprejel pokorščino nekaterih irskih veljakov, kar je utrdilo anglo-normansko prisotnost. Njegova vloga "gospod Irske" je bila kasneje formalizirana z različnimi papeškimi potrdili in sporazumi, ki so dajali podlago za nadaljnjo anglo-normansko kolonizacijo otoka. V odnosu s francoskim kraljem je Henrik vzdrževal prepleteno politiko vojn, porok in diplomatskih zavez, saj je bil hkrati vazal francoskega kralja za svoje normandijske posesti, hkrati pa sam najvplivnejši fevdalni gospodar v regiji.

Utrjevanje oblasti, gradbeni projekti in administracija

Henrik je bil znan tudi kot velik graditelj utrdb in ključnih upravnih središč — gradovi so mu omogočali nadzor nad pomembnimi prehodi in pokrajinami. Razvil je bolj učinkovito finančno upravo (exchequer), okrepil vlogo šerifov in centraliziral izterjavo davkov in fevdalnega prispevka. Njegove reforme so postavile temelje za kasnejšo razvito angleško kraljevo upravo, čeprav so bile tudi izziv za lokalne elite.

Smrt in zapuščina

Henrik II. je umrl 6. julija 1189 v Chinonu. Njegov najstarejši preživeli sin Rihard je nasledil prestol kot Rihard I. (Levjesrčni). Henrikova vladavina je pustila mešano zapuščino: zgradil je močno in obsežno lijevo-imperialno oblast (znano kot Angevin Empire) in vprašljive družinske odnose, hkrati pa je z njegovimi pravnimi in upravnimi reformami utrdil okvir, ki je vplival na nadaljnji razvoj fevdalne in kraljeve oblasti v Angliji in pri sosedih. Njegova dinastija, Plantageneti, je oblikovala evropsko politiko še stoletja po njegovi smrti.