Angleški kralj Henrik II.

Vpliv na zakon in red

Henry je imel izjemen vpliv na zakon in red. Henrik je bil nezadovoljen s tem, da se pravo v Angliji ni uporabljalo enako, zato je s svojimi spremembami pripomogel k razvoju običajnega prava. Tako so se zakoni v vseh mestih in vaseh uporabljali enako, tako da so bili vsi obravnavani enako in pravično. Zato je Henrik uvedel številne spremembe:

• ustanovil sodnike, ki bi potovali po državi in sodili v primerih ljudi, obtoženih kršenja zakonov. To je pomenilo, da so o vseh kaznivih dejanjih sodili kralj ali njegovi sodniki in ne lokalni prebivalci, ki bi lahko bili pristranski ali pod vplivom.
• Sodnikom je dovolil, da pobirajo globe, ki so bile izrečene za kazniva dejanja majhnega obsega, in jih nato izročijo kralju.
• Ustvaril sojenje pred porotnim sodiščem. To je pomenilo, da je o primeru obtoženega kaznivega dejanja sodilo več lokalnih moških, običajno 12. Če so menili, da je kriv, je bil kaznovan, če pa so menili, da je nedolžen, je bil izpuščen na prostost.

Sojenje pred porotnim sodiščem je postalo varnejša alternativa sodnim postopkom, ki bi se lahko končali s poškodbami ali smrtjo. Leta 1215, ko je papež Inocenc III. duhovnikom prepovedal nadzor nad sodnimi procesi, je sojenje poroti postalo najpogostejši način sojenja storilcem kaznivih dejanj.

Eden od velikih dogodkov, ki se je zgodil v času Henrikove vladavine, je bil uboj Tomaža Becketa. Henrik in Becket sta bila stara prijatelja, ki sta se znašla v sporu, ko je Becket postal canterburyjski nadškof. Njun spor se je nanašal na vlogo Cerkve v Angliji. Becket je poskušal povečati moč cerkvenih sodišč, ki so izgubila moč, ko je Henrik uvedel velike spremembe pravnega sistema. Štirje vitezi so Becketa ubili v canterburyjski katedrali. Legenda pravi, da so vitezi slišali Henrika reči: "Kdo se bo znebil tega nemirnega (upornega) duhovnika?"

Henrikov prvi sin Viljem, grof Poitierski, je umrl kot dojenček. Leta 1170 je bil za kralja okronan Henrikov in Eleanorin petnajstletni sin Henrik (še en razlog za Henrikov spor s Tomažem Becketom, ki se ni strinjal s tem, da bi bil Henrik okronan). Mladi Henrik ni nikoli vladal in ga ni na seznamu angleških kraljev in kraljic; postal je znan kot Henrik Mladi kralj, da ga ne bi zamenjali z njegovim nečakom Henrikom III.

Henrik in njegova žena Eleonora Akvitanska sta imela pet sinov in tri hčere: Viljema, Henrika, Riharda, Geoffreyja, Janeza, Matildo, Eleanor in Joano. Henrik je poskušal Eleonori (in njunemu sinu Rihardu) odvzeti zemljišča. To je privedlo do spora med Henrikom na eni strani ter njegovo ženo in sinovi na drugi.

Henrik je imel tudi veliko otrok zunaj zakona, med njimi Williama de Longespeeja, grofa Salisburyja, katerega mati je bila Ida, grofica Norfolška, Geoffreyja, nadškofa Yorka, sina ženske po imenu Ykenai, Morgana, škofa Durhama, in Matildo, opatinjo Barkinga.

Henrik se je nenehno spopadal s francoskim kraljem Ludvikom VII., imel pa je tudi veliko sporov z lastno ženo in sinovi. Njegovi zakoniti otroci so bili po njegovih besedah "pravi bastardi". Kadar se niso borili drug proti drugemu, so se borili proti Henriku. Najprej sta se Rihard in mladi Henrik borila z očetom za posest dežel, ki so jima bile obljubljene. Bila sta poražena in kaznovana z visokimi denarnimi kaznimi. Kasneje sta Eleonora in mladi Henrik vodila državljansko vojno proti kralju Henriku (1173/74). Tudi ta je bil prav tako dobljen, vendar le. Rihard je končno premagal Henrika v bitki za Anjou (1189). Rihardu je pomagal Filip II, ki je bil zdaj francoski kralj.

Henrik je leta 1189, star 56 let, umrl v Franciji, slaboten, bolan in zapuščen s strani vseh, razen nezakonskega sina. Vladal je 35 let, nasledil pa ga je Rihard.