Anjou: zgodovina grofije in vojvodine v Angersu (Maine-et-Loire)

Anjou (francoska izgovorjava: [ɑ̃ʒu]) je nekdanja grofija, pozneje vojvodina (ustanovljena 1360) in zgodovinska provinca s središčem v mestu Angers v dolini Loare v zahodni Franciji. Njegovo tradicionalno latinsko ime je bilo Andegavia. Pokrajina obsega večino današnjega departmaja Maine-et-Loire in ima dolgo tradicijo kmetijstva, vinarstva ter gradbeniške in vojaške pomembnosti v srednjem veku.

Geografija in upravno središče

Anjou leži v srednji dolini Loare; glavno mesto in upravno središče je Angers, mesto z obzidjem in številnimi srednjeveškimi zgradbami. Na črni skrilavčni skali nad reko je stala rimska trdnjava Angers, ki je varovala pritoki, predvsem reko Mayenne in reko Loaro, ki tik pri mestu spreminjata svoj tok. Pokrajina vključuje gričevnate vinograde v dolinah ob rekah, rodovitne polja in gozdove.

Krajina, gospodarstvo in kultura

Anjou je znan po vinogradništvu (med značilnimi vini so Anjou AOC, Coteaux du Layon in Rosé d'Anjou), sadjarstvu ter tradicionalnem podeželskem gospodarstvu. Kulturno bogastvo vključuje številne gradove in zgodovinske cerkve; med najbolj znanimi so Château d'Angers z znamenitim Tapiserijem Apokalipse, Château de Brissac in Château de Saumur. Regija privablja turiste zaradi arhitekture, muzejev in vin.

Zgodovina in politika

Območje je v zgodnjem srednjem veku predstavljalo mejo med Neustrijo in Akvitanijo ter pogosto tudi med Neustrijo in Bretanjo. Prvi znani ustanovitelj ali prvi grof Anjouja je bil Ingelger, iz katerega je izviral dinastični rod, ki je v naslednjih stoletjih utrdil oblast v regiji.

Med pomembnejše vladarje spada Fulk III. Nerra (Foulques III), ki je konec 10. in v začetku 11. stoletja utrdil svoje posesti z izgradnjo številnih gradov in širitvijo vpliva. Anjou je postopoma pridobil pomen kot močna srednjeveška grofija, katere vladarji so sklepali zveze s sosednjimi knezi in kraljestvi.

Anžujsko cesarstvo in povezave z Anglijo

V 12. stoletju je hiša Anjou postala ena od najvplivnejših dinastij v zahodni Evropi. S poroko, zavezami in dediščinami je grofovska rodbina utemeljila t. i. Anžujsko cesarstvo (Angevin Empire), ki je obsegal posesti od spodnjega dela Pirenejev do delov današnje Belgije in Normandije. Na vrhuncu svoje moči se je to območje raztezalo od Ulstra do Pirenejev.

Anjou je postal del oblasti angleških vladarjev v letih 1151–1199, ko je grofijo podedoval Henrik II. (rod Plantagenet). Henrik, sin Geoffreyja Plantageneta (grofa Anjouja) in Maud (Empress Maud), je združil Anjou z velikimi posestvi v Angliji in na celini ter je postal kralj Anglije leta 1154. Poleg angleške krone je nosil tudi naziv grof Anjouja. Njegov sin, znani Rihard Levjesrčni, je bil prav tako grof Anjouja in kratek čas kralj Anglije.

Ker Rihard ni imel zakonitega potomca, je po njegovi smrti leta 1199 Anjou prešel na njegovega nečaka Arturja Bretonskega (sin Geoffreyja, vojvode bretonskega). Angleška krona pa je pripadla petemu sinu Henrika II., Janezu (kralju Janezu). Zgodba o Arturjevi usodi je tragična: kralj Janez je Arturja leta 1203 ujel, po številnih virih pa je Artur kmalu izginil in najverjetneje umrl v zaporu.

Leta 1204 je francoski kralj Filip II. (Philippe Auguste) odvzel Anjou angleškim Plantagenetom v okviru svojih osvajalnih prizadevanj in s tem začel vključevanje regije v neposreden francoski vpliv. Kmalu zatem je območje večkrat menjalo lastnike v okviru širših dinastičnih in političnih prerazporeditev.

Vojvodina in poznejše spremembe

V 14. stoletju je francoska krona Anjou podelila kot vojvodino; v letu 1360 je bila vojvodina ustanovljena za člane kraljeve družine, med drugim za princa Ludvika, drugega sina Janeza II. Vojvodstvo je obstajalo do francoske revolucije, po kateri so bila stara fevdalna razdelitev in naslovi ukinjeni, ozemlje pa je reorganizirano v nove upravne enote — med njimi današnji departma Maine-et-Loire.

Dinastije in družbeni vpliv

Hiša Anjou (in kasneje Plantagenet) je imela velik pomen za evropsko politiko: angleški kralji iz rodu Plantagenet so upravljali posesti v Angliji, Normandiji, Anjouju in Akvitaniji, kar je povzročilo številna politična trenja z oblastjo francoskega kralja. Ime "Plantagenet" izhaja iz vzdevka Geoffreya Plantageneta, ki naj bi nosil vejico rmanovega grma (planta genista) kot signal.

Pomembne osebnosti

• Ingelger — prvi znani ustanovitelj grofov Anjouja.
• Fulk III. Nerra — utrjevalec oblasti Anjouja in graditelj utrdb.
• Geoffrey V. Plantagenet — oče Henrika II., povezal Anjou z angleško krono.
• Henrik II. — združitve posesti in ustanovitelj angevinskega imperija v 12. stoletju.
• Rihard Levjesrčni — znan kot vojaški vodja in udeleženec tretje križarske vojne.

Zapisi in dediščina

Arheološke najdbe, srednjeveška arhitektura, kiparstvo in bogata arhivska gradiva pričajo o vlogi Anjouja v evropski zgodovini. Danes so številni gradovi, cerkve in muzeji zaščiteni kot zgodovinski spomeniki, regija pa ohranja prepoznavno kulturno identiteto z lokalno kulinariko, vinom in festivali.

Skupaj predstavlja Anjou pomemben del francoske srednjeveške in novoveške zgodovine: od mejnega grofijstva do dela velikega evropskega imperija in končne integracije v moderni francoski državni aparat, pri čemer njegova dediščina še vedno privablja zgodovinarje in obiskovalce.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Anjou?

V: Kdo je bil ustanovitelj ali prvi grof Anjouja?

V: Kako je Henrik II. postal anjoujski grof?

V: Kdo je nasledil Riharda Levjesrčnega kot grofa Anjouja?

V: Kaj se je zgodilo z Arturjem, ko je postal grof?

V: Kdaj je Filip II. ponovno prevzel nadzor nad Anjujem?

V: Kako se danes imenuje nekdanja pokrajina Anjou?

Išči po črki