Mughalsko cesarstvo: zgodovina, kultura in vpliv v Indiji (1526–1858)

Mughalsko cesarstvo (hindijsko: मुग़ल साम्राज्य, perzijsko: دولتِ مغل) je bilo cesarstvo v Aziji, ki je obstajalo od leta 1526 do 1858. Mughalsko vladavino nad Indijo pogosto imenujemo cesarstvo, ker se je raztezala na velikem območju. Ko je bilo največje, je med letoma 1526 in 1707 obvladovalo večino indijske podceline, takrat znane kot Hindustan, in dele današnje Indije, Afganistana ter sodobnega Pakistana in Bangladeša. Z vrednostjo okoli 25 % svetovnega BDP v svoj najmočnejši fazi je imelo eno največjih gospodarstev na svetu; znano je bilo po močni obdelavi blaga (tekstilna industrija), zgodnji protoindustrializaciji in razkošni arhitekturi.

Izvor in ustanovitev

Mughalski cesarji so bili prvotno turško-mongoli iz dinastije Timuridov. Babur, vodja timuridske veje, je leta 1526 po zmagi v bitki pri Panipatu ustanovil Mughalsko cesarstvo (in dinastijo Mughal) ter vladal do leta 1530. Baburjeva zmaga je odprla pot trdnejši centralni oblasti na severni indijski ravnini in uveljavila novo dinastično oblast, ki je črpala kulturne in politične vzorce iz srednjeazijskih tradicij.

Glavni vladarji in obdobja

Pomembni vladarji, ki so oblikovali mogulsko moč in kulturo, vključujejo: Babur, Humajun (1530–1540 in 1555–1556), Akbar (1556–1605), Džahangir (1605–1627), Šah Džahan (1627–1658) in Aurangzeb (1658–1707). Po Aurangzebovi smrti se je centralna oblast močno oslabila; cesarstvo je postopoma razpadalo na vrsto regionalnih držav in lokalnih sil, med katerimi so bili Marati, Sikhi, nizamska država in drugi. Formalna vladavina mughalov je trajala do zadnjega cesarja Bahadurja Šaha Zafarja II (1837–1857), nato pa je po uporu 1857–58 oblast cesarja ukinila britanska krona in Indija prešla pod britanski radž.

Uprava, vojska in gospodarstvo

• Uprava: Akbar je vzpostavil sistem mansabdari — birokratsko in upravno strukturo za dodeljevanje vojaških in upravnih položajev in zbiranje davkov. Država je bilo centralno organizirana s subdivizijami (subah), ki so jih vodili subahdarji (guvernerji).
• Vojska: Močna je bila konjenica, uporabljena je bila tudi artilerija in strelno orožje; vojaška moč je omogočala širitev in obrambo cesarstva. Mongolsko-timuridka vojaška tradicija se je združila z lokalnimi taktikami in tehnologijami.
• Gospodarstvo: Podjetna poljedelstva, obsežna tekstilna proizvodnja (predvsem bombažno blago) in mednarodna trgovina so bile temelji bogastva. Indija je v mogulskem obdobju razvila obsežno proizvodnjo za izvoz, kar je pritegnilo evropske trgovske družbe (vključno z britansko Vzhodnoindijsko družbo). Sistem pobiranja davkov (zabt in drugi mehanizmi) je polnil zaklade cesarstva.

Kultura, jezik in umetnost

V času mogulskega vladanja so cvetele umetnosti in arhitektura. Dvorja so bila centri kulturnega življenja, kjer se je mešalo srednjeazijsko, perzijsko in indijsko izročilo. Perzija je bila uradni jezik dvora, hkrati pa se je razvijal tudi jezik, ki bo kasneje postal urdu. Moguli so spodbujali literaturo, glasbo, slikarstvo (miniature) in obrt, predvsem prefinjene tekstilne in kovinarske izdelke.

Arhitektura: V tem obdobju so bili zgrajeni nekateri najbolj znani spomeniki južne Azije — najbolj simbolično je delo Šah Džahana, med katerimi izstopa Taj Mahal (spomenik ljubezni) iz obdobja mogulskega klasicizma. Arhitektura mogulskega sloga združuje perzijsko, turško in indijsko tradicijo: velike kupole, simetrija, vrtovi (čahar bagh), dekorativni mozaiki in kalligrafija.

Minatureslikarstvo: Miniaturno slikarstvo, ki ga je podpiralo cesarsko dvorstvo, daje dragocene prihranke o oblačenju, življenjskem slogu in dvorskih ceremonijah.

Verska politika in družbena struktura

Religijsko gledano so bili mogulski vladarji večinoma muslimani, vendar so nekateri — posebej Akbar — uvajali bolj pragmatično in inkluzivno politiko do hindujskih podložnikov. Akbar je prakticiral religiozno toleranco in poskušal združiti različne skupnosti z institucionalnimi reformami (npr. odprava nekaterih diskriminatornih davkov). Po Aurangzebu je cesar razglasil bolj strogo islamsko politiko, kar je dodatno prispevalo k napetostim z nekaterimi skupnostmi in prispevalo k pospešenemu razkroju centralne oblasti.

Vzroki razpada in britanski vzpon

Po smrti Aurangzeba (1707) je centralna oblast oslabele zaradi naslednjih dejavnikov: pretirano širjenje ozemlja brez ustrezne administrativne podlage, finančne obremenitve, regionalne vstaje in vzpon močnejših regionalnih sil (Marati, Sikhi, nizamske in druge oblasti). Hkrati so evropske trgovske družbe, zlasti britanska Vzhodnoindijska družba, postopoma pridobivale vojaški in politični vpliv preko trgovskih privilegijev, intervencij in zavezništev. To je vodilo v postopno prevzemanje oblasti, ki se je končalo s poveljstvom Britanske krono po uporu 1857–58.

Odklenjena zapuščina

Moghuli so pustili trajen pečat v družbi, kulturi, umetnosti in arhitekturi Indije. Njihovi spomeniki, artefakti in literatura pričajo o obdobju velikega bogastva in kulturnega prepleta. Številni elementi mogulskega izročila so del sodobne indijske kulturne krajine: jezikovne sledi, kuhinja, arhitekturni slog in umetniške tradicije ter institucionalne spremembe v upravljanju. Slike v miniaturnem slogu in arhivski zapisi pomagajo zgodovinarjem rekonstruirati način življenja in socialne razmere v tem obdobju.

Povzetek

Mughalsko cesarstvo je bilo eno najpomembnejših političnih in kulturnih pojavov v zgodnji moderne zgodovini Južne Azije. Od Baburjevega prihoda do upora 1857 predstavlja obdobje velikih dosežkov v upravi, umetnosti in arhitekturi, pa tudi procesov, katerih posledica je bila preobrazba indijske družbe in vzpon kolonialne moči v 19. stoletju.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bilo mogulsko cesarstvo?

V: Čemu je vladalo mogulsko cesarstvo?

V: Kako veliko je bilo gospodarstvo mogulskega cesarstva?

V: Kakšen vpliv je imelo mogulsko cesarstvo na svoje območje?

V: Kdaj je obstajalo mogulsko cesarstvo?

Išči po črki