Akbar (1542–1605) — mogulski cesar Indije

Akbarjev sistem centralne uprave je temeljil na sistemu, ki se je razvil v času sultanata Delhi, vendar so bile funkcije različnih služb reorganizirane s podrobnimi predpisi za njihovo delovanje.

• Davčni oddelek je vodil wazir, ki je bil odgovoren za vse finance in upravljanje fevdalnih zemljišč jagir in inamdar.
• Vodja vojske se je imenoval mir bakšija in je bil imenovan med vodilnimi plemiči na dvoru. Mir bakshi je bil odgovoren za zbiranje obveščevalnih podatkov, cesarju pa je tudi priporočal vojaška imenovanja in napredovanja.
• Mir saman je bil odgovoren za cesarsko gospodinjstvo, vključno s haremi, ter nadzoroval delovanje dvora in kraljeve telesne straže.
• Sodstvo je bilo ločena organizacija, ki jo je vodil glavni kazi, ki je bil odgovoren tudi za verska prepričanja in prakse.

Akbar je bil musliman. Zavedal se je, da mora za vzpostavitev močnega imperija pridobiti zaupanje hindujskega ljudstva, ki je bilo v Indiji večinsko.

Din-i-ilahi je bila verska pot, ki jo je predlagal Akbar. To je bil kodeks moralnega ravnanja, ki je odražal Akbarjeve posvetne ideje in njegovo željo po miru, enotnosti in strpnosti v njegovem imperiju. Vera v enega boga, čaščenje vira svetlobe, nezabijanje živali, mir z vsemi so bile nekatere značilnosti Din-i-ilahija. Ni imel nobenih obredov, svetih knjig, templjev ali duhovnikov.

Obrezovanje moških se ni smelo opraviti pred 12. letom starosti, pozneje pa ni bilo obvezno. To je bil judovski običaj, ki ga je prevzel islam. Akbarjevo pravilo je bilo, da mora biti obrezovanje neobvezno in da ga je treba opraviti, če sploh, v starosti, ko fantje lahko razumejo, kaj to pomeni. Tu je Akbar vsakemu moškemu dal možnost izbire in priložnost, da se igra po svoji pameti. Deček razuma, kakršen je bil, ga namreč ni mogel odreči drugim. Bil je zelo dober cesar in imel je občutek za pravičnost.

Ko je bil v Fatehpur Sikriju, je razpravljal, saj je rad spoznaval verska prepričanja drugih. Nekega dne je izvedel, da so verni ljudje drugih religij pogosto fanatiki (nestrpni do verskih prepričanj drugih). To ga je spodbudilo k oblikovanju ideje o novi religiji Sulh-e-kul, ki pomeni univerzalni mir. Njegova zamisel o tej religiji ni diskriminirala drugih religij in se je osredotočala na ideje miru, enotnosti in strpnosti. Zaradi te njegove geste so ga hindujci in pripadniki drugih religij začeli klicati z različnimi imeni in ga imeli radi.

Akbarjevo vladavino je popisal njegov dvorni zgodovinar Abul Fazal v knjigah Akbarnama in Ain-i-Akbari. Drugi viri o Akbarjevi vladavini vključujejo vod Sirhindi. Akbar je bil obrtnik, bojevnik, umetnik, orožar, upravitelj mizar, cesar, general, izumitelj, trener živali in tehnolog. Cesar je postal pri 18 letih.

Akbar je imel na svojem dvoru navaratne ali devet draguljev, med katerimi so bili Abul Fazel, Faizi, Tansen, Birbal, radža Todar Mal, radža Man Singh, Abdul Rahim Khan-I-Khana, Fakir Aziao-Din in mulla Do Piazza.

Akbarnāma pomeni Akbarjeva knjiga. To je uradno biografsko poročilo o Akbarju, ki ga je napisal Abu Fazal. Vsebuje žive in podrobne opise njegovega življenja in časa. Vključuje tudi podatke o flori, favni, življenju ljudi v času njegove vladavine in krajih, ki jih je Akbar obiskoval.

Delo je naročil Akbar, napisal pa ga je Abul Fazl, eden od Navratnov (devetih draguljev) na Akbarjevem kraljevem dvoru. Knjiga je bila dokončana v sedmih letih. Ilustracije so bile izdelane v mogulski slikarski šoli. Del tega je Ain-i-Akbari.

3. oktobra 1605 je Akbar zbolel za dizenterijo, po kateri ni nikoli ozdravel. Dvanajst dni po svojem triinšestdesetem letu starosti je 27. oktobra 1605 umrl, nato pa so njegovo telo pokopali v mavzoleju v Sikandri (Agra): Akbarjeva grobnica.