Alarik I., tudi Alarik, (približno 370–410, vladal okoli 395–410 n. št.) je bil vodja Vizigotov. Znano ga je predvsem kot gotski vodja, ki je leta 410 oplenil Rim. O njegovi družini in zgodnjem življenju je ohranjenih le malo virov; kot mladenič pa je pridobil vojaške izkušnje v rimski vojski.

Zgodovina in vzpon

Alarik se prvič pojavi v virih kot poveljnik gotskih enot, ki so se borile na rimski strani v bitki pri Frigidu leta 394. Januarja cesar Teodozij I., ki je kmalu zatem umrl (17. januarja 395), je svoje cesarstvo razdelil med svoja dva sinova — Arcadija na Vzhodu in Honorija na Zahodu — kar je oslabilo enotnost cesarstva. Po Teodozijevi smrti je Alarik kot vodja Vizigotov zahteval stalno vojaško službo, plačilo in ozemeljske obetne za svoj ljudstvo; ker so mu Rimljani te zahteve pogosto zavračali ali niso izpolnjevali, se je se je uprl.

Vojaške akcije in napadi na cesarstvo

Po letih spopadov in manjših zavezništev z Rimom so se Vizigoti pod Alarikovim vodstvom selili po Balkanu in Grčiji ter povzročali obsežne pustošitve v letih okoli 395–398. Kasneje je Alarik usmeril pozornost proti zahodnemu delu cesarstva. V začetku 5. stoletja je večkrat vdrel v Italijo (401–402), kjer so ga hrabrili notranje rimske razprtije. Rimljani so ga leta 408 začasno odvrnili z odpravnino in premislekom; zgodovinski viri poročajo, da so ga podkupili, da odide.

Vendar so politične spremembe v Rimu in padec vpliva nekaterih močnih poveljnikov (zlasti izvedene čistke po boju za oblast) omogočile Alariku, da se je leta 410 znova vrnil. Po krajšem obleganju mesto zasedel in 24. avgusta 410 izvedel plenjenje — dogodek, ki je pomenil prvi vdor in plenjenje mesta s strani tujcev po skoraj 800 letih in je imel velik simbolni pomen za sodobnike in za poznejšo razlago propada Zahodnega rimskega cesarstva.

Smrt, pogreb in legendna pripoved

Alarik je umrl kmalu po plenjenju Rima; večina virov navaja leto 410 kot leto njegove smrti. Po poročilih nekaterih antičnih kronistov (npr. Jordanesa) so ga njegovi vojščaki pokopali v rečnem koritu, ki so ga začasno preusmerili, nato pa so graditelje, ki so izvedli pokop, usmrtili, da bi skrivnost groba ostala varovana — pripoved, ki ima tudi mitološki prizvok in ji sodobna historiografija priznava bolj ali manj verjeten zgodovinski jedro.

Pomen in zapuščina

Alarikov pohod in plenjenje Rima sta imela velik simbolni vpliv: pokazala sta, da mestna in politična moč Rima nista več neomajni. Alarik ni bil zgolj plenilec — bil je tudi vodja, ki je skušal za svoje ljudstvo zagotoviti ozemlje in status v okviru propadajočega rimskega sistema. Po njegovi smrti so Vizigoti pod vodstvom naslednikov, med njimi Ataulf, spremenili smer in se preselili zahodno proti Galiji in Španiji, kjer so pozneje ustanovili trdnejše državne tvorbe.

Alarik ostaja ena izmed najbolj znanih oseb pozne antike zaradi svoje vloge pri dogodkih, ki so zaznamovali prehod iz rimske antike v zgodnje srednjeveške razmere v Evropi.