Skromnost: definicija, vedenje, oblačenje in družbene norme

Skromnost je družbena norma, ki ne velja tam, kjer ne more veljati, na primer v nujnih primerih. V nujnih primerih je bolj pomembno, da zdravniki zdravijo ranjence. Ni pomembno, da zdravniki te ljudi vidijo razgaljene. V nekaterih primerih je morda potrebno, da se slečejo, da bi jih lahko bolje zdravili.

Nekateri ljudje še vedno vztrajajo pri ohranjanju standardov skromnosti, tudi v nujnih primerih.

Skromnost običajno pomeni, da deli človeškega telesa, ki jih ni treba izpostavljati, ne smejo biti izpostavljeni. Običajno to velja za golo kožo, lase, spodnje perilo in zlasti za intimne dele. Včasih standardi ne pravijo le, da mora biti zadevni del skrit, ampak tudi, da mora posebna oblačila skriti njegovo obliko, to, kako je videti. Nekateri standardi določajo, kako naj bi potekalo preoblačenje, na primer uporaba brisače na plaži ali zapiranje (in zaklepanje) vrat kabine, ki je na voljo.

Različne kulture imajo različne standarde skromnosti. Standardi pa se razlikujejo tudi glede na to, kdo so drugi ljudje, ki bi lahko videli vaše telo:

• zakonec ali partner
• prijatelj ali družinski član istega spola
• družinski člani nasprotnega spola.
• Prijatelj nasprotnega spola.

Pomemben je lahko tudi družbeni položaj ali razred. Tako lahko za ljudi iz istega družbenega razreda veljajo drugačna pravila kot za ljudi iz drugih (ali nižjih) družbenih razredov.

Na te norme vplivajo tudi naslednje stvari:

• kraj, kjer se to dogaja (sleči se doma pred partnerjem je drugače kot sleči se doma pred kom drugim, ki ga komaj pozna).
• delo, ki ga opravljajo (za plesalko striptiza veljajo drugačne norme kot za učitelja)

Tako bi lahko učitelja, ki bi nastopal v nočnem klubu, obravnavali kot tistega, ki je v nasprotju s stroko. Nekateri pravijo, da je tovrstna skromnost sram telesa.

Prevelika skromnost se imenuje previdnost. Kot zdravstveno stanje se imenuje tudi gimnofobija. Prevelika neskromnost se imenuje ekshibicionizem. Zagovorniki skromnosti jo pogosto vidijo kot spoštovanje lastnega telesa ter čustev sebe in drugih, nekateri pa menijo, da lahko zmanjša spolne zločine. Kritiki trdijo, da negativen odnos do človeškega telesa ni zdrav. Nekateri trdijo, da lahko obstaja povezava med zatiralnim odnosom do telesa in nezaželenimi posledicami, kot so spolni zločini, nasilje in stres.

Kulturno in versko ozadje močno vplivata na stališča, ki jih ima oseba do skromnosti.

Splošno sprejete zahodne norme

Tako imenovana zahodna kultura pričakuje, da so intimni deli telesa na javnih mestih vedno pokriti. Izjema so kraji, kjer se ljudje preoblačijo, saj so ti običajno ločeni glede na spol. To pomeni, da je ena garderoba za moške in druga za ženske. Druge izjeme so savne, ki so običajno mešani prostori (ena savna je namenjena moškim in ženskam).

Posebna pravila veljajo tudi za kraje, kjer je kopanje običajno. Na plaži ali v bližini bazena je lahko dovoljeno, da je ženska zgoraj brez. Če je v bližini plaže ali bazena restavracija, je običajno, da je ženska na plaži lahko zgoraj brez, če pa želi kaj pojesti v restavraciji, si mora pokriti prsi. Zelo pogosto so takšne restavracije vizualno ločene z ograjo. Na eni strani ograje je plaža, na drugi pa restavracija.

V mestih je vse več plaž. To še bolj zabriše mejo. Ljudje v kopalkah so lahko poleg poslovnežev v oblekah.

V zasebnih hišah so lahko pravila bolj ohlapna. Golota med ožjimi družinskimi člani je včasih dovoljena, zlasti v spalnici in kopalnici. Dovoljeno je lahko tudi priložnostno nošenje spodnjega perila. Družinski člani lahko drugod po domu nosijo več oblačil, vendar ležerno, zlasti če so prisotni gostje. Kopalni plašč lahko izpolni ta namen.

Naturalizem

Naturisti imajo različna stališča. Želijo ustvariti okolje, v katerem se ljudje lahko počutijo sproščeno, tudi ko so goli, jih lahko vidijo gole ali pa so med njimi goli ljudje. Te vrednote so v nasprotju s sedanjimi standardi skromnosti. Zato nudisti večinoma zavračajo sedanje standarde skromnosti.

Avtohtona plemena

Tradicionalne avtohtone kulture, kot so afriške ali avstralski domorodci, imajo zelo različne družbene norme. Kolikšna izpostavljenost je sprejemljiva, se giblje od tega, da nekatere ženske ne vidijo ničesar, do tega, da nekateri moški iz nekaterih plemen vidijo vse, razen penisa na glavi. Nekatere afriške kulture menijo, da je poslikava telesa pokritje telesa. Mnoge menijo, da je to "obleka".

Za moške in ženske veljajo različni standardi skromnosti. Zahodna kultura pričakuje, da bodo tako moški kot ženske imeli pokrite genitalije. Prav tako pričakuje, da imajo ženske večinoma zakrite prsi. Izjeme so lahko kopanje ali dojenje.

Prikazovanje golih kopajočih se vojakov je postalo pogosto med drugo svetovno vojno. V tem času so se goli kopali tudi srednješolski fantje.

Moda in druge družbene norme pričakujejo, da moški pokrijejo več delov telesa kot ženske, na primer sredinec in zgornji del hrbta.

Plavalne hlače so pogosto večje za moške kot za ženske. Pred letom 1930 je bilo moškim na splošno prepovedano razkazovati prsi v javnosti, tudi na plažah. Organizacije, kot je združenje za enake pravice Topfree, se v zvezi s tem zavzemajo za enakost spolov. Leta 1992 je najvišje sodišče zvezne države New York sprejelo argumente 14. amandmaja in razveljavilo določbo newyorškega zakona o izpostavljanju osebe, ki je ženskam prepovedovala razgaljanje prsi tam, kjer je bilo to dovoljeno moškim.

Spolna usmerjenost je tema, ki je vse manj tabu. Zdi se, da je tudi homoseksualnost bolj razširjena ali da se o njej več govori. To je privedlo do strožje skromnosti v istospolnih razmerah, na primer v garderobah. Na več mestih so skupne prhe spremenili v enojne prhe z zavesami ali vrati. Veliko študentov se po vadbi ne tušira več. Raziskave so pokazale dramatičen upad istospolne spolne aktivnosti med mladostniki, ki je povezan z vse večjo družbeno prepoznavnostjo gejev in vse večjo stopnjo skromnosti. S tem povezana dejavnika sta vse večji poudarek na idealnih moških telesih, ki jih prikazujejo oglasi, in skrb zaradi fotografiranja in snemanja.

Islam

Islamska družba meni, da je skromnost pomembna, vendar si različno razlagajo, katera oblačila naj bi veljala za skromna. Veliko muslimank nosi naglavno ruto (hidžab) kot znak skromnosti. Bolj konservativne družbe pričakujejo, da ženske pokrijejo celotno telo, razen rok in obraza.

Ženska, ki se odloči pokriti tudi obraz in roke, naj bi izražala večjo "skromnost in svetost". V nekaterih islamskih družbah ženske nosijo nikab, vseobsegajoče oblačilo, ki zakriva vse dele telesa, včasih tudi oči. Nošenje nikaba (včasih ga imenujejo burka, čeprav se ta izraz tehnično nanaša le na afganistansko celostno oblačilo) je običajno v nekaterih državah z večinskim muslimanskim prebivalstvom.

V večini muslimanskih držav lahko ženska sama izbere, kako bo izražala svojo skromnost. V bolj konservativnih državah, kot sta Afganistan in Iran, obstajajo zakoni, ki določajo, kakšno obleko mora nositi ženska. Neupoštevanje teh zakonov lahko povzroči stroge kazni.

Po nekaterih islamskih razlagah hadisa morajo moški pokriti vse od "popka do kolen", nekateri moški pa se odločijo, da to razširijo tudi na tradicionalno islamsko pokrivalo za glavo - kapo, moško podobo hidžaba, ki je zelo podobna judovski jarmulki, vendar je nekoliko večja. Čepica taqiyah se lahko razlikuje po obliki, velikosti ali barvi, tako kot hidžab, pri čemer obstajajo številne regionalne razlike glede na tradicijo in osebni okus.

Burkini je kopalke, namenjene muslimankam, ki pokrivajo celotno telo, razen obraza, rok in stopal, kar jim omogoča, da izpolnjujejo zahteve muslimanskih standardov skromnosti, hkrati pa se lahko udeležujejo plavalnih dejavnosti.

Judovstvo

Skromnost je pomembna tudi v judovstvu, zlasti za ženske. Od ultraortodoksnih hasidskih poročenih žensk njihova skupnost pričakuje, da si v javnosti, včasih pa tudi doma, pokrijejo lase. Pokrivalo za lase je lahko šal, klobuk, kapa ali lasulja ("sheitel"). Nekatere skupnosti imajo strožje standarde in od žensk pričakujejo, da si pokrijejo komolce in noge, pri čemer morajo bluze pokrivati ključnice, rokavi pa komolce. Krila morajo pokrivati kolena. Vsi razporki na krilih morajo biti zaprti. Prozornih materialov ni dovoljeno uporabljati, oblačila pa ne smejo biti oprijeta, provokativna, glasnih barv ali z napisi. Nekatere skupnosti te standarde uporabljajo za deklice, ki so stare že tri leta. Sodobne ortodoksne ženske običajno nosijo ruto ali klobuk, ki pokriva vrh glave in razkriva spodnje lase.

Neortodoksne judovske ženske običajno prevzamejo modo ne-judovske družbe, v kateri živijo.

Katoliško krščanstvo

Od katoličanov se pričakuje, da se oblačijo skromno, vendar "uradnih smernic" ni. Občasno so svoje mnenje izrazili duhovniki in papeži. Ta mnenja niso zavezujoča, kljub temu pa se mnogim katoličanom zdijo koristna.

Papež Pij XII. je določil, da morajo ženske pokrivati zgornji del rok in ramen, da morajo krila segati vsaj do kolen in da dekolte ne sme ničesar razkrivati. Drug primer je Giuseppe kardinal Siri iz Genove, ki je izjavil, da so hlače za ženske nesprejemljiva obleka. Številni tradicionalno usmerjeni katoličani so skušali slednji standard še dodatno razširiti.

Nekateri katoličani so poskušali oblikovati teorije o skromnosti. Včasih so to počeli s sociološkega vidika, drugič pa so uporabili bolj sistematičen, tomističen pristop, ki so ga kombinirali s spisi cerkvenih očetov. Najdemo pa tudi pristope, ki argumentirajo predvsem s tradicionalnimi praksami in tradicionalnimi avtoritetami, kot so svetniki.

Cerkev tudi od moških pričakuje skromno oblačenje, vendar zahteve zanje niso tako stroge kot za ženske, predvsem zato, ker moški pogosto veljajo za bolj dovzetne za spolne misli.