Kraljevina Jugoslavija (1918–1941): nastanek, razvoj in propad

Kraljevina Jugoslavija (1918–1941): zgodba nastanka, razvoja in hitrega propada monarhije po prvi svetovni vojni — politični spori, etnične napetosti in okupacija 1941.

Leta 1903 je bil srbski kralj umorjen in zamenjan s Petrom I. Po tem je Srbija postala bolj nacionalistična. Napetosti z Avstro-Ogrsko so se povečale, ko je ta leta 1908 osvojila Bosno. V tem obdobju je Srbiji uspelo razširiti svoje meje ter od Osmanskega cesarstva ponovno osvojiti Kosovo in Severno Makedonijo. Številni srbski nacionalisti so želeli ustvariti enotno državo za balkanske Slovane. Skrite tolpe so poskušale umoriti avstro-ogrske uradnike, na primer bosanskega guvernerja. Junija 1914 je bosanski Srb Gavrilo Princip v Sarajevu v Bosni ubil avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda. Ta dogodek je na koncu pripeljal do prve svetovne vojne.

Nastanek države (1918)

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske je bila 1. decembra 1918 ustanovljena država, ki je združila Srbijo, Črno goro in južnoslovanske dežele nekdanje Avstro-Ogrske. Nastala je kot Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Večina severnih ozemelj je pripadla tej novi državi kot posledica poraza Avstro-Ogrske in odločitev zavezniških sil. V sestavo so se vključile tudi pokrajine, ki jih je med balkanskimi vojnami (1912–13) in v obdobju pred prvo svetovno vojno pridobila ali utrdila Srbija.

Teritorialna sestava in upravna ureditev

Ko je nova država nastala, je vključevala različna etnična in zgodovinska območja, med njimi:

• prej srbksa ozemlja (vključno s Kosovom in Makedonijo),
• hrvaška ozemlja in Dalmacija,
• Slovenija (prebivališča Slovencev v severnem delu nekdanje Avstro-Ogrske),
• Bosna in Hercegovina ter Vojvodina.

Politična ureditev je bila od začetka sporna. Leta 1921 je bila sprejeta Vidovdanska ustava, ki je uveljavila centralistični in kraljevsko usmerjen model oblasti. To je povečalo nezadovoljstvo predvsem med Hrvati in nekaterimi drugimi narodnimi skupnostmi, ki so zahtevale več avtonomije.

Politične krize in avtoritarnost

V dvajsetih in tridesetih letih je država prehajala skozi hude notranje spore med centralisti in zagovorniki avtonomije. Zaradi naraščajočih napetosti je kralj Aleksander I. 6. januarja 1929 uvedel osebno vladavino in razglasil diktaturo (znano kot šesta januarska diktatura), prepovedal stranke in poskušal uveljaviti enotno jugoslovansko identiteto. V istega leta je država tudi uradno spremenila ime v Jugoslavija (beseda pomeni „dežela južnih Slovanov“).

Politično nasilje ni izostalo: leta 1934 je bil kralj Aleksander ubit v Marseilleu. Po njegovem umoru je za časa mladoletnega kralja Petra II. tedaj prevzela oblast regentna vlada, ki jo je vodil princ Pavle. Politično vodstvo je poskušalo ublažiti spore—med pomembnejšimi poskusi bil Cvetković–Mačekov sporazum iz leta 1939, ki je ustanovil Banovino Hrvaško in dal Hrvatom precejšnjo stopnjo avtonomije v okviru kraljevine.

Gospodarstvo in družba

Med obema vojnama je bila Jugoslavija pretežno agrarna družba z omejeno industrializacijo. Obstajale so velike regionalne razlike: industrijsko razvitejši sever (Slovenija, delno hrvaška Istra) in manj razvita ruralna območja v Bosni, Srbiji, Črni gori in Makedoniji. Ekonomske težave, revščina na podeželju in nezadovoljstvo narodnih manjšin (npr. Albanci, Madžari, Nemci) so prispevali k notranji nestabilnosti.

Zunanja politika in bližajoča se vojna

V tridesetih letih so se mednarodni pritiski in pritisk fašističnih držav povečali. Jugoslavija je poskušala ohraniti nevtralnost in hkrati manevrirati med Italijo, Nemčijo, Madžarsko in Bolgarijo, ki so imele ozemeljske interese ali vpliv na območju. Leta 1941 so pritiski postali odločilni: po prestavitvi podpisa trojne pogodbe s silami osi je v Beogradu 27. marca 1941 izveden vojaški udar, ki je odstavil pro-nemško vlado in pripeljal na oblast mladega kralja Petra II.

Napad in razpad (1941)

Državo so aprila 1941 napadle sile osi; invazija je bila hitra in usodna. Vslužbi moči in strateških razlogov ter zaradi notranjih razdeljenosti je Kraljevina Jugoslavija padla v nekaj tednih. Po zasedbi so oblast razdelile Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija; na Hrvaškem je bila ustanovljena Neodvisna država Hrvaška (NDH) kot marionetna država, kar je sprožilo obsežno nasilje in vojne grozote.

Vladi v izgnanstvu, ki se je preselila k zaveznicam, ni uspelo takoj obnoviti oblasti. V domovini sta se razvila dva glavna odporniška gibanja: kraljevsko usmerjeni četniki in partizani pod vodstvom Josipa Broza Tita. Medtem ko so četniki sprva uradno veljali za odporniško silo, so se v praksi v mnogih predelih angažirali tudi v konfliktih z okupatorji in drugimi skupinami; partizani so zrasli v organizirano, ideološko vodeno gibanje, ki je pridobival vojaško premoč v poznejših letih vojne.

AVNOJ in konec monarhije

Med drugo svetovno vojno je protifašistična vodstvena struktura partizanov s podporo Komunistične partije večala svoj vpliv. Na zasedanju Antifašističnega sveta narodnega osvobodilnega boja Jugoslavije (AVNOJ) 29. novembra 1943 je bila razglašena osnutna oblika nove federativne države kot Demokratična federativna Jugoslavija. Ta razglasitev je bila izvedena brez soglasja kralja in njegovega izgnanega vladajočega kroga. Po koncu vojne so komunistične sile prevzele dejansko oblast, vlada v izgnanstvu pa je izgubila podporo.

Monarhija je bila formalno ukinjena po vojni: leta 1945 je bila razglašena nova država, ki je kasneje (1946) postala Federativna ljudska republika Jugoslavija (kasneje preimenovana v Socialistična federativna republika Jugoslavija). Kraljeva družina ni mogla obnoviti oblasti, država pa je v naslednjih desetletjih delovala kot federacija šestih republik pod vodstvom Komunistične partije in Josipa Broza Tita.

Zapustina in pomen

Kraljevina Jugoslavija (1918–1941) je bila v tem kratkem obdobju država velikih notranjih kontrastov: poskušala je združiti heterogeno prebivalstvo različnih narodnosti, veroizpovedi in zgodovin. Poskusi centralizacije so pogosto vodili v nasprotja s prizadevanji za avtonomijo in narodnimi pravicami. Njena zgodovina je pomembna za razumevanje kasnejših konfliktov na Balkanu, oblikovanja partizanskega gibanja in prehoda k socialistični federaciji po drugi svetovni vojni.

Vprašanja in odgovori

V: Kako je bila bolj znana Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev?

V: Kdo je leta 1903 zamenjal srbskega kralja Aleksandra I.?

V: Kaj je Srbiji uspelo v tem obdobju?

V: Kaj so želeli ustvariti srbski nacionalisti?

V: Kako so se povečale napetosti z Avstro-Ogrsko?

V: Kdo je junija 1914 v Sarajevu v Bosni umoril avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda?

V: Kateri dogodek je na koncu pripeljal do prve svetovne vojne?

Išči po črki