Mednarodna konvencija o opiju (1912–1928): zgodovina nadzora nad drogami

Mednarodna konvencija o opiju je bila prva pogodba (ali sporazum) o nadzoru drog. Podpisana je bila 23. januarja 1912 v Haagu na Nizozemskem. Združene države Amerike so leta 1909 v Šanghaju na Kitajskem organizirale konferenco 13 držav, imenovano Mednarodna komisija za opij, ker so se ljudje vse bolj pritoževali zaradi trgovine z opijem. Pogodbo so podpisale Nemčija, ZDA, Kitajska, Francija, Združeno kraljestvo, Italija, Japonska, Nizozemska, Perzija, Portugalska, Rusija, Siam in Kitajska. V konvenciji je bilo zapisano, da si bodo "sile pogodbenice po svojih najboljših močeh prizadevale nadzorovati ali poskrbeti za nadzor vseh oseb, ki proizvajajo, uvažajo, prodajajo, distribuirajo in izvažajo morfij, kokain in njune soli, ter zgradb, v katerih te osebe izvajajo takšno industrijo ali trgovino."

Konvencijo so leta 1915 začele izvajati Združene države Amerike, Nizozemska, Kitajska, Honduras in Norveška. Po vsem svetu je začela veljati leta 1919, ko je postala del Versajske pogodbe.

Spremenjena Mednarodna konvencija o opiju je bila podpisana 19. februarja 1925, veljati pa je začela 25. septembra 1928. Uvedla je sistem nadzora, za katerega je skrbel Stalni osrednji odbor za opij, ki je bil del Lige narodov. Egipt je ob podpori Kitajske in Združenih držav Amerike priporočil, da se konvenciji doda prepoved hašiša, pododbor pa je predlagal naslednje besedilo:

Uporaba indijske konoplje in pripravkov, pridobljenih iz nje, je dovoljena le v medicinske in znanstvene namene. Surova smola (charas), ki jo pridobivajo iz ženskih vršičkov kanabisa sativa L, skupaj z različnimi pripravki (hašiš, chira, esrar, diamba itd.), ki so njena osnova, se trenutno ne uporablja v medicinske namene in jo je mogoče uporabiti le v škodljive namene na enak način kot druge droge, zato se je v nobenem primeru ne sme proizvajati, prodajati, z njo trgovati itd.

Indija in druge države se s tem besedilom niso strinjale, saj so se sklicevale na družbene in verske običaje ter na to, da so divje rastoče rastline konoplje na voljo na številnih mestih, zaradi česar bi bilo to težko uveljaviti, zato to besedilo ni bilo nikoli vključeno v končno pogodbo. Sprejet je bil kompromis, ki je prepovedal izvoz indijske konoplje v države, ki so prepovedale njeno uporabo. Države uvoznice so morale izdati potrdila o odobritvi uvoza in navesti, da je pošiljka potrebna "izključno v medicinske ali znanstvene namene". Od pogodbenic je zahtevala tudi, da "izvajajo učinkovit nadzor, ki bo preprečil nezakonit mednarodni promet z indijsko konopljo in zlasti s smolo". Te omejitve so državam še vedno omogočale, da so zlahka dovolile proizvodnjo, notranjo trgovino in uporabo konoplje v rekreativne namene.

Konvencija je bila nadomeščena z Enotno konvencijo o mamilih iz leta 1961.

Zakaj je bila konvencija pomembna

Mednarodna konvencija o opiju (1912) predstavlja mejnik v zgodovini nadzora nad psihoaktivnimi snovmi, ker je bila prva mednarodna pogodba, ki je poskušala uskladiti državne ukrepe proti trgovini in zlorabi močnih opiatov. Z uvedbo skupnih obveznosti za nadzor proizvodnje, uvoza in izvoza morfija ter kokaina je konvencija vzpostavila temelje za poznejše mednarodne sisteme nadzora. Pomembna je bila tudi zato, ker je pokazala, da je mogoče vprašanja javnega zdravja in mednarodne trgovine urejati z multilateralnimi sporazumi.

Glavne določbe in mehanizmi nadzora

• Nadzor proizvodnje in trgovine: pogodbenice so se zavezale nadzorovati vse subjekte, ki so proizvajali, uvažali, izvažali ali trgovali z morfijem, kokainom in njihovimi solmi.
• Licenciranje in evidence: državne oblasti so morale uvesti in vzdrževati sistem dovoljenj, registracij in evidence za proizvajalce in trgovce z nadzorovanimi snovmi.
• Mednarodno sodelovanje: konvencija je spodbudila izmenjavo informacij in sodelovanje med pristojnimi organi različnih držav, kar je olajšalo preprečevanje nezakonitih tokov drog čez meje.
• Ustanovitev nadzornih organov: poznejše spremembe so uvedle Stalni osrednji odbor za opij, ki je deloval pod okriljem Lige narodov in nadzoroval izvrševanje določb.

Razprave o konoplji in ključen spor leta 1925

Debata o vključitvi prepovedi hašiša/konoplje razkriva, kako so različne kulturne, gospodarske in verske razlike med državami vplivale na mednarodno politiko drog. Države, kot je Indija, so opozarjale, da je uporaba konoplje pogosto del vsakdanjih praks in verskih obredov ter da bi stroge mednarodne prepovedi otežile izvrševanje. Zaradi teh zadržkov je bil sprejet kompromis: izvoz indijske konoplje v države, ki so jo že prepovedale, je bil omejen, medtem ko je bila notranja proizvodnja in uporaba v mnogih državah še vedno dovoljena ali le delno regulirana.

Izvajanje, učinki in kritike

Konvencija je resno omejila mednarodno trgovino z opiati in kokainom ter vzpostavila formalne kanale nadzora. V praksi pa je bilo izvajanje različno uspešno, odvisno od nacionalnih zmogljivosti uprave, politične volje in gospodarskih interesov. Kritike so vključevale:

• neenak učinek na kolonialne in nekolonialne sile (nadzor je pogosto usmerjen v izvozne države),
• probleme pri uveljavljanju prepovedi v državah z močno lokalno uporabo konoplje,
• pomanjkanje jasnih zdravstvenih in socialnih politik za obvladovanje odvisnosti — konvencija je bila usmerjena predvsem v kriminalizacijo in trgovinski nadzor.

Vpliv in zapuščina

Mednarodna konvencija o opiju je bila temelj za kasnejše večstranske sporazume o nadzoru drog. Ustanovitev Stalnega osrednjega odbora za opij in vključenost Lige narodov sta omogočila bolj institucionaliziran pristop, ki se je nadaljeval po drugi svetovni vojni pod okriljem Združenih narodov. Konvencija je vplivala na oblikovanje Enotne konvencije o mamilih iz 1961, ki je združila in razširila predhodne sporazume ter uvedla sodobnejši mednarodni nadzorni sistem.

Zaključek

Čeprav je bila Mednarodna konvencija o opiju iz leta 1912 in njene spremembe iz 1920-ih pomemben korak k globalnemu nadzoru nad nevarnimi snovmi, so njene omejitve in politične kompromise — zlasti v zvezi s konopljo — pokazale, da so vprašanja drog tesno povezana z lokalnimi kulturami, kolonialnimi odnosi in širšimi družbenimi politikami. Konvencija je zato bolj vzpostavila okvir in mehanizme za nadzor, kot pa rešila družbene in zdravstvene izzive, povezane z uporabo in odvisnostjo.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila Mednarodna konvencija o opiju?

V: Kdo je organiziral Mednarodno komisijo za opij?

V: Kaj je konvencija povedala o morfiju in kokainu?

V: Kdaj je začel veljati po vsem svetu?

V: Kaj je Egipt priporočil, da se doda Konvenciji?

Išči po črki