Irska krompirjeva lakota (Velika lakota) — 1845–1852
Irska krompirjeva lakota (1845–1852): vzroki, milijoni mrtvih in beguncev, množično izseljevanje ter politične in družbene posledice, ki so zaznamovale zgodovino Irske.
Velika lakota, pogosto imenovana tudi irska krompirjeva lakota, je bila obdobje hude lakote na Irskem med letoma 1845 in 1852. Lakoto je sprožila "krompirjeva bolezen", glivi podoben organizem, ki je hitro uničil krompir na Irskem in po vsej Evropi. Patogen, danes znan kot Phytophthora infestans, je oomycet (glivi podobni organizem) in je imel na Irskem uničujoče posledice, ker je krompir takrat predstavljal glavni vir hrane za veliko večino Ircev.
Obseg žrtev in selitev
V obdobju najhujših let lakote (zlasti 1846–1849) naj bi zaradi lakote in bolezni umrlo med milijona in 1,5 milijona ljudi. Približno še dodatni milijon ljudi je iz Irske pobegnil ali postal begunec. Veliko izseljencev se je preselilo v Veliko Britanijo, Združene države Amerike, Kanado in Avstralijo, kar je pomembno spremenilo demografsko sestavo otoka in ustvarilo širšo irsko diasporo.
Hrana, izvoz in socialne razmere
Na Irskem to obdobje pogosto imenujejo "stradanje". Čeprav je bil krompir najbolj prizadet pridelek, je Irska še vedno pridelovala koruzo, pšenico, ječmen in govedino. Kljub temu so večinoma angleški posestniki s prodajo teh živil drugje ustvarili dobiček, namesto da bi jih uporabili za prehransko pomoč na kraju samem. Sistem najemništva in majhna gospodinjstva so pomenila, da so bile mnoge družine popolnoma odvisne od krompirja; ko je ta propadel, niso imele rezerv ali drugega prideleka za preživetje.
Vzroki
Krompir je bil v irskem kmetijstvu od konca 17. stoletja naprej vse bolj razširjen: sprva kot dopolnilna kultura, kasneje kot osnovno živilo revnejšega prebivalstva, zlasti pozimi. Pomanjkanje genetske raznolikosti med sortami krompirja, ki so se gojile na Irskem, je omogočilo hitre in skoraj popolne uničevalne izbruhe bolezni, ki jo povzroča Phytophthora infestans. Pomemben dejavnik je bila tudi velika odvisnost od enega glavnega pridelka (monokultura) ter majhnost in stiskanje kmetijskih gospodarstev, ki niso zmorela preživeti izgube krompirja. Poleg bioloških vzrokov so razmere poslabšale tudi politične in gospodarske okoliščine — sistem posesti, nizke plače, visoki najemninski davki in izvoz hrane iz otoka med krizo.
Britanski odziv in pomoč
Po Aktu o uniji (1801) je bila Irska upravljana kot del Združenega kraljestva, zato so se ukrepi za pomoč usklajevali iz Londona. Britanska vlada je uvajala različne ukrepe: javna dela, delne oblike socialne pomoči, kasneje tudi delitev hrane (soup kitchens) in spremembe v uvozu živil (npr. uvoz indijskega koruza). Te dejavnosti so bile deloma učinkovite, a pogosto zamudne, premalo obsežne ali upravljane s strogo laissez-faire ideologijo, ki je nasprotovala dolgotrajni državni pomoči. Uprava in birokracija, pa tudi spori med lastniki zemljišč in najemniki, so pripomogli k neučinkovitosti številnih ukrepov. V obdobju pred in med lakoto so bile ustanovljene številne preiskovalne komisije in odbori – eden zgodovinar je izračunal, da jih je bilo med letoma 1801 in 1845 kar 114 komisij in 61 posebnih odborov –, katerih ugotovitve so pogosto opozarjale na grozeče posledice, vendar ukrepi niso vedno sledili hitro ali zadostno.
Posledice in zapuščina
Velika lakota je imela dolgoročne demografske, gospodarske in kulturne posledice: prebivalstvo Irske se je trajno zmanjšalo (padlo je z več milijonov pred lakoto), zemlja in lastniški sistemi so se spreminjali, številne družine so bile trajno izseljene, število gospodarstev se je prerazporedilo, delo in socialne strukture pa so se preoblikovale. Huda epidemija bolezni, kot so tifus in druge nalezljive bolezni v prekuhanih in prenatrpanih delavnicah in zavetiščih (workhouses), je še povečala smrtne žrtve.
Velika lakota je globoko vrezala v irski kolektivni spomin in je bila pogosto predmet literarnih, glasbenih in zgodovinskih razprav. Razprave o vzrokih in odgovornosti (biološki vs. politični in ekonomski dejavniki) še danes oblikujejo razumevanje tega obdobja. Spomin na lakoto se ohranja v številnih spomenikih, muzejih in obletnicah doma in po svetu, kjer živi irska diasporna skupnost.
Risba Bridget O'Donnell in njenih dveh otrok med lakoto
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je velika lakota?
O: Velika lakota, znana tudi kot velika lakota ali krompirjeva lakota, je bila obdobje množične lakote na Irskem med letoma 1845 in 1852. Povzročil jo je glivi podoben organizem, ki je uničil krompir, ki je bil takrat osnovno živilo za večino Ircev.
V: Koliko ljudi je umrlo med lakoto?
O: V treh letih od leta 1846 do 1849 naj bi zaradi lakote ali bolezni umrlo od 1 do 1,5 milijona ljudi. Poleg tega je zaradi lakote še milijon ljudi postalo beguncev.
V: Kam so se preselili tisti, ki so zapustili Irsko?
O: Veliko ljudi, ki so zapustili Irsko, se je preselilo v Veliko Britanijo (večinoma v Liverpool), Združene države Amerike, Kanado in Avstralijo.
V: Katere druge pridelke so v tem času pridelovali na Irskem?
O: V tem času so na Irskem še vedno pridelovali koruzo, pšenico, ječmen in govedino, čeprav je krompirjeva bolezen uničila krompir kot glavno kulturo.
V: Zakaj je krompir postal osnovno živilo za revne Irce?
O: Krompir je postal osnovno živilo za revne Irce predvsem zato, ker so bila kmetijska gospodarstva tako majhna, da noben drug pridelek razen krompirja ni mogel nahraniti družine, poleg tega pa so ga uporabljali kot dodatno in ne glavno živilo poleg masla, mleka in žitnih izdelkov.
V: Kaj je povzročilo monokulturo na Irskem, ki je pripeljala do lakote?
O: Na Irskem je do lakote prišlo zaradi monokulture, ker so sadili le en glavni pridelek - krompir -, kar je omogočilo, da je njegova bolezen okužila ves drugi krompir na njihovem ozemlju.
V: Kako dolgo so se britanske vlade pred letom 1845 spopadale s težavami, povezanimi z upravljanjem Irske?
O: Med letoma 1801 in 1845 so se britanske vlade 40 let ukvarjale s problemi, povezanimi z upravljanjem Irske, in sicer s 114 komisijami in 61 posebnimi odbori, ki so preučevali stanje na Irskem.
Iskati