Investiturni spor: konflikt papeža in cesarja v 11. stoletju

Spor o investituri, znan tudi kot spor o posvetni investituri, je bil najpomembnejši spor med posvetno in versko oblastjo v srednjeveški Evropi. Začel se je kot spor v 11. stoletju med cesarjem Svetega rimskega cesarstva Henrikom IV. in papežem Gregorjem VII. Vprašanje je bilo, kdo bo nadzoroval imenovanje škofov (investitura).

Vzroki in ozadje

Spor je bil del širšega gibanja cerkvenih reform — imenovanega gregorijanska reforma — ki se je začelo v 11. stoletju. Reformatorji so želeli omejiti simonijo (kupovanje cerkvenih ur) in odpraviti poroke duhovščine ter zagotoviti, da so cerkvene službe zasedale duhovni klic in ne posvetni interesi. Ena ključnih točk spora je bila praksa, da vladarji, predvsem v Nemčiji, postavljajo škofe in opatje ter jim podeljujejo posvetne simbole oblasti (prstan in škofovsko palico). Ti škofje so pogosto imeli velike posvetne posesti in politično moč, zato je bila investitura tudi vprašanje nadzora nad zemljiščem in zvestobo.

Glavni dogodki

V letih okoli 1075 je papež Gregor VII. v svojih ukrepih in pisanjih, med drugim v znanem nizu zahtev iz katerih izhaja tudi Dictatus Papae, trdneje postavil papeževo neodvisnost od posvetnih vladarjev. Ko je Henrik IV. nadaljeval z imenovanjem škofov, je Gregor izrekel exkomunikacijo nad cesarjem leta 1076. Nemška knezovska elita je to izkoristila in prisilila Henrika v kompromisno potezo — znano kot sprehod v Canosso (januar 1077), ko je Henrik prosil za odpuščanje in je bila izgonjena prva exkomunikacija.

Konflikt pa se ni končal: leta 1080 je bil ponovno izrečen papežev odpoklic cerkvene skupnosti proti Henriku, ta pa je odgovoril z razglasitvijo antipapeža (Guibert iz Ravenne, poznan kot antipapež Klement III.). Papež Gregor je medtem umrl v izgnanstvu leta 1085, vendar je boj za investituro trajal še več desetletij, z vzponi in padci ter s spopadi med cesarstvi, italijanskimi mestnimi državami in papeško državo.

Končno soglasje: Konkordat iz Wormsa (1122)

Spor je formalno končal konkordat iz Wormsa leta 1122, sklenjen med cesarjem Henrikom V. in papežem Calixtusom II.. Dogovor je določil ločitev dveh vidikov investiture: cerkev je dobila pravico do duhovne investiture (podelitev prstana in škofovske palice iz cerkvenih kanonov), medtem ko je cesar pridobil omejeno pravico vplivanja na svetovne vidike škofovske ustanovitve — na primer pravico, da podeli posvetne posesti ali da sodeluje pri izbiri kandidatov v določenih primerih. Konkordat ni povsem umaknil konflikta, je pa postavil okvir, ki je preprečil nadaljnje neposredne spore o imenovanju škofov v Nemčiji.

Posledice

Politične spremembe: Spor je oslabil centralno moč nemških cesarjev in okrepil položaj knezov, vojvod in opatov, kar je prispevalo k decentralizaciji Svetega rimskega cesarstva.
Uveljavitev cerkvene avtonomije: Cerkev je pridobila večjo neodvisnost pri imenovanjih in notranjih zadevah, kar je okrepilo papeško avtoriteto v evropskih zadevah.
Fevdalna in pravna razmejitev: Spor je pripomogel k jasnejši ločitvi med versko in posvetno sfero oblasti v pozni sredini in vplival na kasnejši razvoj državne organizacije v Evropi.
Kulturni in institucionalni vpliv: Obdobje je spodbudilo razvoj kanoničnega prava in večje osredotočenje na reforme v cerkvenem upravljanju.

Spor o investituri tako ni bil le spor dveh oseb (Henrika IV. in Gregorja VII.), temveč ključni proces, v katerem sta se oblikovali sodobnejša razumevanja oblasti, legitimnosti in ločitve posvetnega ter duhovnega v evropski politiki.

Spor med Gregorjem VII. in Henrikom IV.

Ko je bil leta 1073 za papeža izvoljen reformatorski menih Gregor VII., se je začel spor med cesarjem in papežem.

V višjih slojih nemške duhovščine je imel Gregor veliko sovražnikov. Zato je kralj Henrik razglasil, da Gregor ni več papež in da morajo Rimljani izbrati novega papeža [1]. Ko je Gregor to izvedel, je izobčil Henrika IV, razglasil, da ni več cesar, in svojim podanikom sporočil, da ga ni treba več ubogati, kot so prisegli.

Izobčenje kralja je naredilo globok vtis tako v Nemčiji kot v Italiji. Pred tridesetimi leti je njegov oče Henrik III. odstavil tri papeže, ko pa je Henrik IV. poskušal ponoviti ta postopek, ni imel podpore ljudstva. Sasi so začeli drugi upor in protirokalistična stranka se je iz meseca v mesec krepila.

V Canosso

Henrik je bil tedaj že ekskomuniciran in ker se je doma soočil z vsesplošnim nasprotovanjem, na čelu katerega je bil Rudolf, se je Henrik s papežem srečal v trdnjavi v Južnih Alpah. V treh dneh je na snegu, bos in oblečen v vrečasto rjuho, izpovedal pokoro, kar je privedlo do sprave s papežem Gregorjem VII.

Druga ekskomunikacija Henrika

Nasprotovanje upornih nemških plemičev je Henrikovo izobčenje izkoristilo za vzpostavitev konkurenčnega kralja Rudolfa iz Rheinfeldna (Forchheim, marec 1077). Sprva se je zdelo, da je Gregor nevtralen, saj sta bili obe strani (cesar in uporniki) dokaj enako močni. Toda nazadnje se je po zmagi pri Flarchheimu (27. januarja 1080) odločil za Rudolfa in ponovno razglasil izobčenje in odstavitev kralja Henrika (7. marca 1080).

To se je zdelo krivično. Ko je Rudolf 16. oktobra istega leta umrl, je boj prevzel Henry, ki je bil že bolj izkušen. Leta 1081 je začel spopad z Gregorjem v Italiji. Gregor je postal manj vpliven in trinajst kardinalov ga je zapustilo. Rim se je predal nemškemu kralju, Guibert iz Ravenne pa je na prestol ustoličil Klementa III (24. marca 1084). Henrika je njegov tekmec kronal za cesarja, sam Gregor pa je moral v družbi svojega normanskega "vazala" Roberta Guiscarda pobegniti iz Rima.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bil spor o investituri?

O: Spor o investituri je bil spor med posvetno in versko oblastjo v srednjeveški Evropi.

V: Kdo so bile glavne stranke v sporu o investituri?

O: Glavni stranki v sporu o investituri sta bila cesar Svetega rimskega cesarstva Henrik IV. in papež Gregor VII.

V: Kaj je bilo predmet spora v sporu o investituri?

O: Spor v sporu o investituri se je nanašal na to, kdo bo nadzoroval imenovanje škofov (investituro).

V: Kakšne so bile posledice spora o investituri?

O: Spor o investituri je povzročil dolgoletno zagrenjenost in skoraj petdesetletno državljansko vojno v Nemčiji. Končala se je z zmagoslavjem velikih vojvod in opatov, na koncu pa z razpadom nemškega cesarstva.

V: Kdaj se je spor o investituri začel?

O: Spor o investituri se je začel v 11. stoletju.

V: Kako je bilo drugo ime za spor o investituri?

O: Drugo ime za spor o investituri je bilo spor o laični investituri.

V: Zakaj je bil spor o investituri pomemben v srednjeveški Evropi?

O: Spor o investituri je bil v srednjeveški Evropi pomemben, ker je predstavljal boj med posvetno in versko oblastjo za nadzor nad imenovanjem škofov, ki so bili v tistem času zelo cenjen položaj moči in vpliva.