Spor o investituri
Spor o investituri, znan tudi kot spor o posvetni investituri, je bil najpomembnejši spor med posvetno in versko oblastjo v srednjeveški Evropi. Začel se je kot spor v 11. stoletju med cesarjem Svetega rimskega cesarstva Henrikom IV. in papežem Gregorjem VII. Vprašanje je bilo, kdo bo nadzoroval imenovanje škofov (investitura).
Spor je povzročil večletno razdraženost in skoraj petdesetletno državljansko vojno v Nemčiji. Ta vojna se je končala z zmago velikih vojvod in opatov ter razpadom nemškega cesarstva.
Spor med Gregorjem VII. in Henrikom IV.
Ko je bil leta 1073 za papeža izvoljen reformatorski menih Gregor VII., se je začel spor med cesarjem in papežem.
V višjih slojih nemške duhovščine je imel Gregor veliko sovražnikov. Zato je kralj Henrik razglasil, da Gregor ni več papež in da morajo Rimljani izbrati novega papeža [1]. Ko je Gregor to izvedel, je izobčil Henrika IV, razglasil, da ni več cesar, in svojim podanikom sporočil, da ga ni treba več ubogati, kot so prisegli.
Izobčenje kralja je naredilo globok vtis tako v Nemčiji kot v Italiji. Pred tridesetimi leti je njegov oče Henrik III. odstavil tri papeže, ko pa je Henrik IV. poskušal ponoviti ta postopek, ni imel podpore ljudstva. Sasi so začeli drugi upor in protirokalistična stranka se je iz meseca v mesec krepila.
V Canosso
Henrik je bil tedaj že ekskomuniciran in ker se je doma soočil z vsesplošnim nasprotovanjem, na čelu katerega je bil Rudolf, se je Henrik s papežem srečal v trdnjavi v Južnih Alpah. V treh dneh je na snegu, bos in oblečen v vrečasto rjuho, izpovedal pokoro, kar je privedlo do sprave s papežem Gregorjem VII.
Druga ekskomunikacija Henrika
Nasprotovanje upornih nemških plemičev je Henrikovo izobčenje izkoristilo za vzpostavitev konkurenčnega kralja Rudolfa iz Rheinfeldna (Forchheim, marec 1077). Sprva se je zdelo, da je Gregor nevtralen, saj sta bili obe strani (cesar in uporniki) dokaj enako močni. Toda nazadnje se je po zmagi pri Flarchheimu (27. januarja 1080) odločil za Rudolfa in ponovno razglasil izobčenje in odstavitev kralja Henrika (7. marca 1080).
To se je zdelo krivično. Ko je Rudolf 16. oktobra istega leta umrl, je boj prevzel Henry, ki je bil že bolj izkušen. Leta 1081 je začel spopad z Gregorjem v Italiji. Gregor je postal manj vpliven in trinajst kardinalov ga je zapustilo. Rim se je predal nemškemu kralju, Guibert iz Ravenne pa je na prestol ustoličil Klementa III (24. marca 1084). Henrika je njegov tekmec kronal za cesarja, sam Gregor pa je moral v družbi svojega normanskega "vazala" Roberta Guiscarda pobegniti iz Rima.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bil spor o investituri?
O: Spor o investituri je bil spor med posvetno in versko oblastjo v srednjeveški Evropi.
V: Kdo so bile glavne stranke v sporu o investituri?
O: Glavni stranki v sporu o investituri sta bila cesar Svetega rimskega cesarstva Henrik IV. in papež Gregor VII.
V: Kaj je bilo predmet spora v sporu o investituri?
O: Spor v sporu o investituri se je nanašal na to, kdo bo nadzoroval imenovanje škofov (investituro).
V: Kakšne so bile posledice spora o investituri?
O: Spor o investituri je povzročil dolgoletno zagrenjenost in skoraj petdesetletno državljansko vojno v Nemčiji. Končala se je z zmagoslavjem velikih vojvod in opatov, na koncu pa z razpadom nemškega cesarstva.
V: Kdaj se je spor o investituri začel?
O: Spor o investituri se je začel v 11. stoletju.
V: Kako je bilo drugo ime za spor o investituri?
O: Drugo ime za spor o investituri je bilo spor o laični investituri.
V: Zakaj je bil spor o investituri pomemben v srednjeveški Evropi?
O: Spor o investituri je bil v srednjeveški Evropi pomemben, ker je predstavljal boj med posvetno in versko oblastjo za nadzor nad imenovanjem škofov, ki so bili v tistem času zelo cenjen položaj moči in vpliva.
