Langobardi (Longobardi): izvor, osvajanje Italije in vladavina 568–774

Langobardi (568–774): izvor iz Skandinavije, selitev in osvajanje Italije, spreminjanje vere in oblastne bitke — zgodba o "dolge brade", vojnah in kulturnih spremembah.

Langobardi so bili germansko ljudstvo, ki je med letoma 568 in 774 obvladovalo večino Apeninskega polotoka. Sami so verjeli, da izvirajo iz južne Skandinavije. V prvih obdobjih so častili naravo, pozneje pa so med germanskimi bogovi izstopali bogovi, kot je bil Odin. V spomin na navado, da si moški puščajo dolge brade, so jih pisci imenovali Longobardi, kar pomeni »dolge brade«.

Izvor, selitev in osvajanje Italije (568)

Po padcu zahodnorimske oblasti so Langobardi med selitvami narodov zaposlovali prostor v osrednji Evropi in so se naselili v Panoniji. Okoli leta 560 je kot vodja izstopal Audoin, kmalu zatem pa ga je nasledil njegov sin Alboin, odločen in vojaško sposoben vodja. Spomladi leta 568 je Alboin vodil veliko selitev Langobardov v Italijo. Po pričetku vpada so Langobardi hitro zavzeli velike dele severne in srednje Italije, izrabili šibkost bizantinske oblasti (exarchatus Ravene) in ustanovili lastno kraljestvo s prestolnico v Pavi (Pavia).

Ustanovitev kraljestva, uprava in razdelitev na vojvodstva

Langobardsko državo pogosto imenujemo Regnum Langobardorum. Kraljestvo je vključevalo številna avtonomna vojvodstva (duchies) — med najbolj znanimi sta bili vojvodstvi Benevento na jugu in Spoleto v osrednji Italiji. Sistem je bil kombinacija močne kraljevske oblasti in velike vojaške ter lokalne avtonomije vojvod, kar je vplivalo na dolgoletno politično razdrobljenost Italije. Prestolnico so preselili v Pavio, ki je postala središče uprave in vojaške organizacije.

• Edictum Rothari (643) — pomemben pravni dokument, ki ga je izdal kralj Rothari; kodificiral je langobardsko običajno pravo in položil temelje za pravno ureditev njihovih odnosov z lokalnim prebivalstvom.
• Vojvodstva so bila vojaško močna in pogosto delovala skoraj kot samostojne države z lastnimi interesi.

Družba, jezik in kultura

Langobardi so bili germanskega izvora in so govorili jezik iz skupine germanskih jezikov (langobardski, danes izumrl). Po prihodu v Italijo je potekala postopna latinizacija in kristijanizacija; veliko prebivalcev si je sčasoma prisvojilo latinski jezik, rimske običaje in katoliško vero. Običaji in materialna kultura so predstavljali mešanico germanskih običajev in rimskega izročila. Langobardsko imenovanje pokrajine — danes Lombardija — priča o trajnem vplivu njihove naselitve v severni Italiji.

Religija in spreobrnjenje

Ob prihodu v Italijo je bila verska podoba Langobardov mešana: mnogi so ohranili izvirna germanska verovanja, drugi so bili arijanski kristjani. Pomembno vlogo pri prehodu k rimskemu katolištvu je imela bavarska princesa Theodelinda, poročena z langobardskim voditeljem, ki je podpirala katolično cerkev in gradnjo cerkva. Sčasoma je večina Langobardov sprejela nicejsko/katoliško obliko krščanstva (ne gre za pravoslavje kot zgodovinsko oznako v tem obdobju), kar je izboljšalo odnose s Papi in deloma z lokalnim italijanskim prebivalstvom.

Politika, vojne in odnosi z močnejšimi soslednjimi silami

Langobardi so se v svoji zgodovini spopadali z različnimi nasprotniki. Sprva so bili v stalnem sporu z bizantinsko oblastjo na Apeninskem polotoku in z okoliškimi italijanskimi oblastmi. V 8. stoletju so zavezništva in spopadi s Franki in s Papi močno zaznamovali dogajanje. Pomemben vladar tega obdobja je bil Liutprand (712–744), ki je utrdil kraljestvo, sprejel pravne reforme in povečal vpliv Langobardov v Italiji.

Na jugu so langobardska vojvodstva, zlasti Benevento, več stoletij delovala kot samostojna entiteta in se pogosto srečevala tudi s pritiski drugih silo, vključno z islamskimi napadi v Sredozemlju. V kasnejših sto letjih so se na Apeninski polotok občasno priključili tudi boji z muslimani, zlasti v južnih predelih, kjer so se merila moči in zavezništva pogosto spreminjala.

Propad kraljestva in vladavina Frankov (774)

V 8. stoletju je moč Langobardov začela pešati zaradi notranjih trenj, pritiska Frankov in povečanega sodelovanja papeža z zunanjimi silami. Leta 774 je frankovski vladar Karol Veliki porazil zadnjega langobardskega kralja Desiderija in vstalil Langobardsko kraljestvo. Po tej priključitvi so številna langobardska vojvodstva postala del karolinške domene ali pa ohranila določeno stopnjo avtonomije; vojvodstvo Benevento pa je dolgo vztrajalo kot ločena entiteta v južni Italiji.

Dedščina Langobardov

Langobardi so močno vplivali na politično in kulturno podobo srednjeveške Italije. Uvedba langobardskega prava (Edictum Rothari), gradnja samostanov in cerkva, vladavinska administracija ter vojaška organizacija so pustili sledi v zakonodaji, jezikovnem okolju in zemljepisnih imenih (Lombardija). Njihova prisotnost je prispevala k zgodnji srednjeveški razdrobljenosti Italije, ki je trajala vse do časa normanskih in kasneje modernih preureditev.

V poznejših stoletjih so se Langobardi soočali tudi z novimi vojaškimi izzivi; za obdobje 1017–1078 se v južni Italiji pojavljajo spopadi z Normani, ki so postopoma prevzeli oblast v mnogih južnih pokrajinah in prispevali k nadaljnji politični preobrazbi Italije.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo so bili Langobardi?

V: Od kod so po mnenju Langobardov izvirali?

V: Koga so Langobardi častili v starih časih in pozneje?

V: Zakaj so Lombardi postali znani kot Longobardi?

V: Kdo je vodil selitev Lombardov v Italijo?

V: Katero veroizpoved je izpovedovala večina Langobardov, ko so prvič prišli v Italijo?

V: S kom so se Langobardi v kasnejših letih spopadali?

Išči po črki