Otto von Bismarck biografija pruskega kanclerja in arhitekta združitve Nemčije
Princ Otto Eduard Leopold von Bismarck-Schönhausen vojvoda Lauenburški (1. april 1815 - 30. julij 1898) je bil evropski aristokrat in državnik 19. stoletja. Kot pruski ministrski predsednik med letoma 1862 in 1890 je bil predvsem odgovoren za združitev večine številnih neodvisnih nemških držav v novo Nemško cesarstvo leta 1871. Postal je prvi kancler cesarstva.
Leta 1865 je bil grof von Bismarck-Schönhausen (grof Bismarck-Schönhausen), od leta 1871 Fürst von Bismarck (knez Bismarck) in od leta 1890 Herzog von Lauenburg (vojvoda Lauenburški). Sprva ni želel prejeti vojvodskega naziva, vendar ga je pozneje sprejel.
Izvor in mladost
Otto von Bismarck se je rodil v aristokratski družini na posestvu Schönhausen ob reki Elbi v Prusiji. Odraščal je v družini pruske zemljeposesti, ki je oblikovala njegovo konservativno in monarhično usmeritev. Študiral je pravo na univerzah v Göttingenu in Berlinu, kjer se je seznanil z idejami tistega časa, a se kmalu vrnil k upravljanju družinskega posestva in službi v pruski upravi.
Vzpon v politiki
Bismarckova politična kariera se je začela s službami v pruski diplomaciji in kot predstavnik v pruskem deželnem zboru (Landtag). Postal je znan po svoji trdni obrambi vladajoče moči, skeptičnem pogledu na parlamentarizem in spretnosti za politične manevre. Leta 1862 ga je kralj Viljem I. imenoval za predsednika vlade (ministrski predsednik). V govoru pred deželno zbornico je tedaj izrazil stališče, ki so ga popularno povzeli kot "kri in železo" (»Blut und Eisen«), kar je pomenilo pripravljenost uporabiti silo za dosego državnih ciljev, če diplomacija ne zadostuje.
Vojaški spopadi in združitev Nemčije
Bismarck je pobudo za politično prednost izpeljal skozi serijo vojn in diplomatskih pogajanj:
- Vojna s Dansko (1864) – Prusija skupaj z Avstrijo je premagala Dansko; prizadevanje je privedlo do pridobitve območij Schleswig in Holstein.
- Avtro-pruska vojna (1866) – v tako imenovani sedemtedenski vojni je Prusija porazila Avstrijo in njenih zaveznikov, kar je omogočilo izločitev Avstrije iz vprašanja nemške unije in ustanovitev Severnonemškega zveznega sindikata pod prusko vodstvom.
- Franco-pruska vojna (1870–1871) – zmaga nad Francijo je potrdila prusko prevlado in ustvarila politično okolje za razglasitev Nemškega cesarstva leta 1871 v dvorani zrcal v Versaillesu, kjer je Viljem I. prevzel cesarski naziv.
Notranja politika in reforme
Bismarck je vodil namensko, pogosto avtoritarno politiko, katere cilj je bil utrditi moč monarhije in konservativnih elit ter preprečiti vpliv liberalnih in socialističnih gibanj. Nekatere njegove ključne ukrepe vključujejo:
- Kulturkampf – spopad z rimskokatoliško cerkvijo v 1870-ih z namenom zmanjšanja cerkvenega vpliva v šolstvu in javnem življenju; ukrepi so bili po nekaj letih deloma omiljeni.
- Proti-socialistični ukrepi – po letu 1878 je uvedel represivne zakone proti socialistom (Antisocialist Laws), hkrati pa zagnal program socialnih reform, da bi zmanjšal privlačnost socialističnih idej.
- Socialna zakonodaja – med letoma 1883 in 1889 je uvedel sistem zdravstvenega zavarovanja, zavarovanje pri nesrečah in pokojninsko zavarovanje, kar velja za eno prvih državnih socialnih politik v Evropi.
Zunanja politika in zavezništva
Bismarckova zunanja politika je bila pragmatična in usmerjena v ohranjanje ravnovesja moči v Evropi ter izolacijo Francije, ki bi iskala maščevanje za poraz. V ta namen je sklenil številne zaveze in pogodbe, med njimi tudi dvojni pakt s Avstro-Ogrsko in kasneje trojni sporazum s Italijo. Poskušal je ohraniti dobro voljo do Rusije in sklenil z njo posebej taktične dogovore, vendar so ti odnosi sčasoma oslabili.
Odstop in zadnja leta
Po prihodu Viljema II. na prestol leta 1888 se je odnos med cesarjem in Bismarckom poslabšal. Cesar je želel več osebne avtoritete in drugačno zunanjo politiko. Leta 1890 je Bismarck bil prisiljen odstopiti. V času upokojitve je živel na gradu Friedrichsruh v bližini Hamburga, kjer se je posvečal spominjanju, pisanju spominov in upravljanju posesti. Umrl je 30. julija 1898.
Zapuščina
Bismarck ostaja ena osrednjih osebnosti 19. stoletja — obžagan kot arhitekt združitve Nemčije in kot izjemen mojster realpolitike. Hkrati je njegov pomen kompleksen: z ene strani so mu pripisovali utrditev moči in stabilnosti ter uvedbo zgodnjih socialnih zakonov, z druge pa kritike zaradi avtoritarnih metod, zatiranja političnih nasprotnikov in privilegiranja konservativne aristokracije. Njegov vpliv na oblikovanje moderne nemške države je vsekakor trajen.
Bismarckov spomenik, Hamburg
Združitev Nemčije
V šestdesetih letih 19. stoletja je sprožil vrsto vojn, ki so večino nemških držav razen Avstrije združile v močno nemško cesarstvo pod pruskim vodstvom. To mu je uspelo do leta 1871 in "po letu 1871 je skoraj dvajset let ostal nesporni svetovni prvak v igri večstranskega diplomatskega šaha [in] se je posvečal izključno in uspešno vzdrževanju miru med silami".
Bismarck je vodil vojne proti Danski (1864), Avstriji (1866) in Franciji (1871). Vse so bile namenjene pridobitvi več ozemlja za Nemško cesarstvo. Vojna proti Franciji je bila dolgoročno zelo pomembna. Francija je izgubila Alzacijo-Lotarinijo. Z nemško zmago pod vodstvom sijajnega Helmutha von Moltkeja je Nemčija postala najpomembnejša država v Srednji Evropi.
Po smrti cesarja in njegovega sina (Friderika III.) leta 1888 se je začelo novo obdobje brez Bismarcka in starejšega von Moltkeja, na prestolu pa je sedel cesar Viljem II.
Politika na domu
Bismarck je bil zelo konservativen in močno povezan z monarhijo. Ni bil velik zagovornik demokracije. Njegov najpomembnejši cilj je bil okrepiti Prusijo, kar je dosegel z združitvijo Nemčije. Bismarck je poskušal ustaviti socialistično gibanje in zmanjšati moč katoliške cerkve.
Eden od načinov za zaustavitev socializma je bil osrečiti delavski razred. To je storil z uvedbo številnih socialnih reform, kot so javno zdravstveno in nezgodno zavarovanje ter pokojnine za stare ljudi. Bismarckov pokojninski sistem je bil predhodnik sodobne socialne države.
