Princ Otto Eduard Leopold von Bismarck-Schönhausen vojvoda Lauenburški (1. april 1815 - 30. julij 1898) je bil evropski aristokrat in državnik 19. stoletja. Kot pruski ministrski predsednik med letoma 1862 in 1890 je bil predvsem odgovoren za združitev večine številnih neodvisnih nemških držav v novo Nemško cesarstvo leta 1871. Postal je prvi kancler cesarstva.

Leta 1865 je bil grof von Bismarck-Schönhausen (grof Bismarck-Schönhausen), od leta 1871 Fürst von Bismarck (knez Bismarck) in od leta 1890 Herzog von Lauenburg (vojvoda Lauenburški). Sprva ni želel prejeti vojvodskega naziva, vendar ga je pozneje sprejel.

Izvor in mladost

Otto von Bismarck se je rodil v aristokratski družini na posestvu Schönhausen ob reki Elbi v Prusiji. Odraščal je v družini pruske zemljeposesti, ki je oblikovala njegovo konservativno in monarhično usmeritev. Študiral je pravo na univerzah v Göttingenu in Berlinu, kjer se je seznanil z idejami tistega časa, a se kmalu vrnil k upravljanju družinskega posestva in službi v pruski upravi.

Vzpon v politiki

Bismarckova politična kariera se je začela s službami v pruski diplomaciji in kot predstavnik v pruskem deželnem zboru (Landtag). Postal je znan po svoji trdni obrambi vladajoče moči, skeptičnem pogledu na parlamentarizem in spretnosti za politične manevre. Leta 1862 ga je kralj Viljem I. imenoval za predsednika vlade (ministrski predsednik). V govoru pred deželno zbornico je tedaj izrazil stališče, ki so ga popularno povzeli kot "kri in železo" (»Blut und Eisen«), kar je pomenilo pripravljenost uporabiti silo za dosego državnih ciljev, če diplomacija ne zadostuje.

Vojaški spopadi in združitev Nemčije

Bismarck je pobudo za politično prednost izpeljal skozi serijo vojn in diplomatskih pogajanj:

  • Vojna s Dansko (1864) – Prusija skupaj z Avstrijo je premagala Dansko; prizadevanje je privedlo do pridobitve območij Schleswig in Holstein.
  • Avtro-pruska vojna (1866) – v tako imenovani sedemtedenski vojni je Prusija porazila Avstrijo in njenih zaveznikov, kar je omogočilo izločitev Avstrije iz vprašanja nemške unije in ustanovitev Severnonemškega zveznega sindikata pod prusko vodstvom.
  • Franco-pruska vojna (1870–1871) – zmaga nad Francijo je potrdila prusko prevlado in ustvarila politično okolje za razglasitev Nemškega cesarstva leta 1871 v dvorani zrcal v Versaillesu, kjer je Viljem I. prevzel cesarski naziv.

Notranja politika in reforme

Bismarck je vodil namensko, pogosto avtoritarno politiko, katere cilj je bil utrditi moč monarhije in konservativnih elit ter preprečiti vpliv liberalnih in socialističnih gibanj. Nekatere njegove ključne ukrepe vključujejo:

  • Kulturkampf – spopad z rimskokatoliško cerkvijo v 1870-ih z namenom zmanjšanja cerkvenega vpliva v šolstvu in javnem življenju; ukrepi so bili po nekaj letih deloma omiljeni.
  • Proti-socialistični ukrepi – po letu 1878 je uvedel represivne zakone proti socialistom (Antisocialist Laws), hkrati pa zagnal program socialnih reform, da bi zmanjšal privlačnost socialističnih idej.
  • Socialna zakonodaja – med letoma 1883 in 1889 je uvedel sistem zdravstvenega zavarovanja, zavarovanje pri nesrečah in pokojninsko zavarovanje, kar velja za eno prvih državnih socialnih politik v Evropi.

Zunanja politika in zavezništva

Bismarckova zunanja politika je bila pragmatična in usmerjena v ohranjanje ravnovesja moči v Evropi ter izolacijo Francije, ki bi iskala maščevanje za poraz. V ta namen je sklenil številne zaveze in pogodbe, med njimi tudi dvojni pakt s Avstro-Ogrsko in kasneje trojni sporazum s Italijo. Poskušal je ohraniti dobro voljo do Rusije in sklenil z njo posebej taktične dogovore, vendar so ti odnosi sčasoma oslabili.

Odstop in zadnja leta

Po prihodu Viljema II. na prestol leta 1888 se je odnos med cesarjem in Bismarckom poslabšal. Cesar je želel več osebne avtoritete in drugačno zunanjo politiko. Leta 1890 je Bismarck bil prisiljen odstopiti. V času upokojitve je živel na gradu Friedrichsruh v bližini Hamburga, kjer se je posvečal spominjanju, pisanju spominov in upravljanju posesti. Umrl je 30. julija 1898.

Zapuščina

Bismarck ostaja ena osrednjih osebnosti 19. stoletja — obžagan kot arhitekt združitve Nemčije in kot izjemen mojster realpolitike. Hkrati je njegov pomen kompleksen: z ene strani so mu pripisovali utrditev moči in stabilnosti ter uvedbo zgodnjih socialnih zakonov, z druge pa kritike zaradi avtoritarnih metod, zatiranja političnih nasprotnikov in privilegiranja konservativne aristokracije. Njegov vpliv na oblikovanje moderne nemške države je vsekakor trajen.