Elijah
Elija iz Tišbe je oseba v abrahamskih religijah. Njegovo ime pomeni "Jahve je Bog". Bil je prerok v Izraelu v 9. stoletju pred našim štetjem. Pojavlja se v hebrejskem Svetem pismu, bahajskih spisih, Mišni, Novi zavezi in Koranu. Najbolj znan je po tem, da je bil najslavnejši izraelski prerok, da je pogumno izzval Baalove preroke na gori Karmel in da je v viharju odšel v nebesa.
Vdova v Sarepti
Elija je šel h kralju Ahabu, ki je zavračal Boga zaradi svoje še bolj grešne žene Jezabel iz Tira, ki je bila simbol izraelske nezvestobe. Šel je k Ahabu in Bog je skozi njegova usta rekel (1. kraljev 17. poglavje, NIV): "Kakor živi Gospod, Izraelov Bog, ki mu služim, v naslednjih nekaj letih ne bo ne rose ne dežja, razen na mojo besedo."
Elija je sledil Gospodovemu ukazu in "šel proti vzhodu ter se skril v sotesko Kerit, vzhodno od Jordana". Tam je "pil iz potoka in Bog je naročil krokarjem, naj ga hranijo".
Krokarji so mu zjutraj prinašali kruh in meso, zvečer pa kruh in meso ter pil iz potoka (ker ni deževalo, kot je prerokoval).
Potem pa je potok zaradi tako malo dežja presahnil in Elija je prejel Gospodovo sporočilo: "Takoj pojdi v Sidonsko Sarefo in ostani tam. Tamkajšnji vdovi sem naročil, naj ti priskrbi hrano" (1 Kr 17,9).
Elija je odšel in srečal vdovo, ki je nabirala palice, da bi pripravila zadnji obrok za sina in sebe.
Ko pa jo je poklical in jo prosil, naj mu priskrbi kakšen kozarec v vodi in kruh, je ugovarjala: (1 Kr 17,12) "Kakor živi
Gospod, tvoj Bog, nimam kruha - le pest moke v kozarcu in malo olja v vrču. Zbiram nekaj palic, da jih odnesem domov in naredim obrok zase in za svojega sina, da ga bova pojedla - in umrla."
Elija je rekel vdovi: "Ne boj se. Pojdi domov in stori, kar si rekla. Najprej pa iz tistega, kar imaš, naredi zame majhno pecivo kruha in mi ga prinesi, potem pa naredi nekaj zase in za svojega sina. Kajti tako pravi Gospod, Izraelov Bog: 'Posoda z moko se ne bo izčrpala in vrč z oljem ne bo presahnil do dne, ko bo Gospod dal dež na deželo.'" Vdova je torej storila, kar ji je Elija naročil, in v vdovini hiši je bilo dovolj hrane za vse.
Potem pa je zbolel vdovin sin. Ko je postajalo vse slabše, je končno prenehal dihati.
Vdova je postala zelo zaskrbljena in poklicala Elija: "Kaj imaš proti meni, božji mož? Ali si me prišel spomnit na moj greh in ubiti mojega sina?"
Elija ji je odgovoril: "Daj mi svojega sina." Vzel ga je in odnesel v zgornjo sobo, kjer je bival, ter ga položil na svojo posteljo. Nato je zaklical k Gospodu: "Gospod, moj Bog, ali si povzročil tragedijo tudi tej vdovi, pri kateri bivam, s tem da si povzročil smrt njenega sina?" Nato se je trikrat raztegnil nad dečka (verjetno zato, da bi mu dal svojo telesno toploto, čeprav njegova molitev kaže, da je pričakoval, da se bo otrokovo življenje vrnilo kot odgovor na molitev in ne s telesnim dotikom) in vzkliknil Gospodu: "Gospod, moj Bog, naj se temu dečku vrne življenje!" In deček se je vrnil v življenje, zaradi česar je ženska priznala, da je Elija "Božji mož in da je Gospodova beseda iz tvojih ust resnica": priznanje, ki ga Gospodovo ljudstvo Izrael ni naredilo. To je prvi primer obujanja mrtvih v Svetem pismu.
Obadija in Ahab
Nato je šel Elija "predstavit se Ahabu", kot mu je naročil Gospod, in srečal Obadijo, častnega moža, ki je ostal zvest Gospodu in skril 100 Božjih duhovnikov, ki jih je kralj Ahab skušal ubiti. Obadija je prepoznal Elija, se spoštljivo priklonil do tal in vzkliknil: "Ali si res ti, moj gospod Elija?" Elija je odgovoril pritrdilno in mu naročil, naj gre in pove Ahabu, da je tukaj. Obadija je zavrnil in vzkliknil: "Kaj sem ti storil slabega, da izročaš svojega služabnika Ahabu v smrt?" in izjavil, kako je "skril sto Gospodovih prerokov v dve jami, po petdeset v vsaki, in jih oskrbel s hrano in vodo." In da ga bo, če bo Ahab prišel in videl, da Elija ni tu in ga ni, zagotovo ubil.
Elija je mirno odgovoril: "Kakor živi vsemogočni Gospod, ki mu služim, se bom danes gotovo predstavil Ahabu." Obadija je šel torej naproti Ahabu in mu to povedal, Ahab pa je šel naproti Eliji. Prepirala sta se in Elija je Ahabu rekel, naj "pokliče ljudstvo iz vsega Izraela" in se z njim sreča na gori Karmel ter "pripelje štiristo petdeset Baalovih prerokov in štiristo Ašerinih prerokov, ki jedo pri Jezabelini mizi". Ahab ga je presenetljivo ubogal.
Ko so bili vsi Izraelci in Baalovi preroki sklicani, so pripravili dva oltarja - enega za Elija in Gospoda, Izraelovega Boga, drugega pa za Baalove duhovnike. Tedaj je šel Elija k ljudstvu in rekel: "Kako dolgo boste še nihali med dvema mnenjema? Če je Gospod Bog, sledite njemu, če pa je Baal Bog, sledite njemu." Toda ljudstvo ni reklo ničesar, zato je nadaljeval: "Jaz sem edini od Gospodovih prerokov, Baal pa ima štiristo petdeset prerokov. Priskrbite nam dva bika. Enega naj si izberejo sami, enega naj razrežejo na kose in ga položijo na drva, vendar naj ga ne zažgejo. Jaz bom pripravil drugega bika in ga položil na drva, vendar ga ne bom zažgal. Potem boste vi klicali ime svojega boga, jaz pa bom klical ime Gospodovo. Bog, ki odgovarja z ognjem, je Bog." (1 Kraljev 18,20)
Ljudje so se s tem strinjali in naredili, kar je rekel Elija. Nato so vsi Baalovi duhovniki pripravili bika in vse jutro do poldneva klicali Baala. "O Baal, odgovori nam!" Toda tako imenovani "Baal" se sploh ni odzval - in preroki so postali utrujeni in obupani. Elija pa je bil zadovoljen in jih je dražil (1 Kralj 18,27): "Kričite glasneje! Zagotovo je to bog! Morda je globoko v mislih, zaposlen ali na potovanju. Morda spi in ga je treba prebuditi." Zato so kričali še glasneje in se divje sekali z meči in kopji, kot je bila njihova navada, dokler jim iz ran ni tekla kri. Ko je minilo poldne, je bil na vrsti Elija - Baalovih prerokov nihče več ni poslušal -, zato je pripravil daritev in ukazal (1 Kr 18,33): "Napolnite štiri velike posode z vodo in jo nalijte na daritev in na les."
(34. verz) In rekel je: "Naredite to še enkrat!" In naredili so to še enkrat in še tretjič, kakor je rekel. Ko je bilo vode toliko, da je tekla po jarku, je stopil naprej in molil (1 Kr 18,36 do 37): "Gospod, Bog Abrahama, Izaka in Izraela, naj bo danes znano, da si ti Bog v Izraelu in da sem tvoj služabnik ter da sem vse to storil na tvoj ukaz. Odgovori mi, Gospod, odgovori mi, da bo to ljudstvo vedelo, da si ti, Gospod, Bog in da ponovno obračaš njihova srca."
Tedaj je padel Gospodov ogenj in sežgal žrtev, les, kamenje in zemljo, poleg tega pa je polizal vodo v jarku. Vsi ljudje so se zgrozili, "padli na tla" in se pokesali. Nato so vsi pograbili Baalove preroke, kakor jim je naročil Elija, in jih pobili v dolini Kišon. Ahab pa je odšel jesti in piti, kakor mu je rekel Elija. Ko se je povzpel na goro Karmel in sedemkrat vprašal svojega služabnika, ali je kaj videl nad oceanom, mu je ta sedmič odgovoril: "Oblak, majhen kot človeška roka, se dviga iz morja." Tedaj je Elija rekel svojemu služabniku, naj sporoči Ahabu, naj gre domov, ker se bliža velik naliv. Ahab se je pognal v svoj voz in odhitel domov, toda "Gospodova moč je prišla na Elija in ta je, ko je zataknil svoj plašč za pas, tekel pred Ahabom vse do Jezreela".
Elija pobegne na Horeb
Nato je Ahab povedal Jezabel, kaj se je zgodilo z Elijo in kako so Izraelci pobili Baalove preroke. Jezabela se je razjezila in Eliji poslala sporočilo, da bo "jutri ob tej uri" naredila njegovo "življenje podobno življenju enega od njih", pri čemer je mislila na Baalove preroke.
Elija se je prestrašil in pobegnil v Beeršebo v Judeji, tam pustil svojega služabnika in se odpravil na enodnevno potovanje po puščavi. Nazadnje je prišel do košatega drevesa, se usedel pod njim in molil, da bi lahko umrl (1 Kr 19,4). "Dovolj imam, Gospod," se je nesrečno pritoževal. "Vzemi mi življenje, nisem nič boljši od svojih prednikov." In legel je ter zaspal. Toda Gospod je poslal angela, ki ga je zbudil in mu dal nekaj vode in kruh, "pečen nad vročim ogljem". Elija je jedel in pil ter spet legel, angel pa se je spet vrnil, ga zbudil in mu dal še več hrane. Okrepljen s to hrano je Elija vstal in potoval štirideset dni in štirideset noči, dokler ni prišel na Horeb, Božjo goro. Tam je šel v jamo in prenočil.
Gospod se mu je prikazal in ga vprašal: "Kaj delaš tukaj, Elija?" Ta ni odgovoril na Gospodovo vprašanje, ampak je namesto tega povedal, kako je bil "zelo goreč za Gospoda, vsemogočnega Boga" in kako so bili Izraelci do njega krivični. Gospod mu je rekel, naj gre ven in se postavi na goro v Gospodovo navzočnost. Tedaj je Gospod poslal velik in močan veter, potres in ogenj, vendar Gospoda ni bilo niti v enem niti v drugem: nazadnje je prišel z nežnim šepetom in Elija je odšel ter si prek obraza potegnil plašč. Gospod mu je skozi vse te vetrove, potrese in požare skušal pokazati, da Gospod ni vedno strog, ampak je bolj nežen. Gospod je ponovno vprašal: "Kaj delaš tukaj, Elija?" Toda Elija je ponovno prezrl vprašanje in se pritoževal, kako je bil "goreč za Gospoda, vsemogočnega Boga". Zato mu je Gospod rekel, naj gre mazilit številne nove politične in verske voditelje, kar je tudi storil. Za svojega naslednjega preroka in spremljevalca je vzel Elizeja.
Elija in Ahazija
Ko je Ahab umrl, je bil Ahazija okronan za kralja, a je zbolel. Zato je poslal nekaj ljudi, da bi se posvetovali z Baal-Zebubom, bogom Ekrona, in videli, ali bo ozdravel. Vendar se je Bog zelo razjezil in rekel Eliji, naj prerokuje proti Ahaziju. Elija je šel torej na pot, srečal služabnike in jim povedal (2 Kr 1,6), kakor mu je naročil Gospod: "Vrnite se h kralju, ki vas je poslal, in mu povejte: 'Tako pravi Gospod: Ali zato, ker v Izraelu ni bilo Boga, pošiljaš ljudi, da se posvetujejo z Baal-Zebubom, bogom Ekrona? Zato (zaradi tega) ne boš zapustil postelje, na kateri ležiš. Zagotovo boš umrl!" In odposlanci so storili, kar mu je bilo rečeno. Na vprašanja kralja Ahazija so Elija opisali kot "moškega z lasnim oblačilom in z usnjenim pasom okoli pasu". Elijevo ogrinjalo je bilo verjetno iz ovčje kože ali kamelje dlake, podobno kot pri Janezu Krstniku, in je kazalo veliko razliko od drugih bogatih, dobro oblečenih ljudi tistega časa. Protestiral je proti sebičnosti kralja in višjih slojev. Kralj je po tem opisu prepoznal Elija (ker se je Elija večkrat srečal z Ahabom, njegovim očetom) in poslal po njega poveljnika in petdeset mož. Morda je Ahazija tako kot mnogi ljudje tistega časa, ki niso verjeli v Boga, mislil, da če bo ubil Elija ali ga prisilil, da spremeni prekletstvo, se to ne bo zgodilo.
Poveljnik, ki ga je poslal, je rekel Eliji, ki je sedel na vrhu hriba: "Božji mož, kralj pravi: 'Pridi dol!'" Ahazija je skušal preroka Elija postaviti pod svojo, kraljevo oblast. V skladu z Izraelovo zavezo (obljubo) z Bogom naj bi bil kralj pod oblastjo Gospodove besede, ki so jo govorili njegovi preroki.
Toda Elija se ni spustil, ampak je rekel (2 Kr 1,10): "Če sem Božji človek, naj ogenj pade z neba in pogoltne tebe in tvojih petdeset mož! Tedaj je z neba padel ogenj in pogoltnil poveljnika in njegove može. S tem je Elija kralju pokazal, da je v Izraelu kralj le služabnik pravega kralja, Boga. Kasneje Jezusovo opozorilo učencem, ko so poskušali priklicati ogenj, da bi uničil Samarijane, ni bilo namenjeno temu, da ne bi odobraval Elijevega početja, ampak da bi učencem pokazal, da je bil problem med Elijem in kraljem ter nezvestobo Samarijanov zelo različen.
Kralj je poslal k Eliji drugega poveljnika s petdesetimi možmi in tudi ti so zgoreli v ognju. Nazadnje je kralj poslal še tretjega poveljnika s petdesetimi možmi, ki je "... padel na kolena pred Elijo ..." in se mu priklonil ter ga ponižno prosil, naj pride. Gospodov angel je Eliji naročil, naj se spusti, zato je šel dol in kralju ponovno rekel: "Zagotovo boš umrl!" "Tako je umrl po Gospodovi besedi, ki jo je izrekel Elija". (2 Kr 1,17)
Povzdignjenje v nebesa
Potem je šel Elija k Elizeju in oba sta se odpravila na pot iz Gilgala. Elija je rekel Elizeju: "Ostani tukaj, Gospod me je poslal v Betel." Toda Elija je vztrajal, da gre, zato sta skupaj odšla v Betel.
Družba prerokov v Betelu je prišla k Elizeju in ga vprašala: "Ali veš, da ti bo Gospod danes vzel tvojega gospodarja?" Elizej je rekel, da ve, vendar jih je opozoril, naj o tem ne govorijo. Tedaj mu je Elija rekel, naj ostane tam in da ga je Gospod sam poslal k Jordanu, vendar Elizej ni ubogal in je vztrajal, da gre z Elijo. Elija je nato vprašal: "Povej mi, kaj lahko storim zate, preden bom vzet od tebe?" Elija mu je odgovoril: "Kaj lahko storim zate, preden bom vzet od tebe? "Naj podedujem dvojni delež tvojega duha." Elija se je strinjal, vendar le, če bo Elizej videl, kako ga bodo vzeli v nebesa. Hodila sta skupaj, ko so se nenadoma pojavili ognjeni voz in ognjeni konji, ju ločili in Elija je v viharju odšel v nebesa. Elizej je vzkliknil: "Moj oče! Moj oče! Izraelovi vozovi in konjeniki!" Eliša je Eliju pokazal kot simbol resnične moči Izraela. Eliša je vzel Elijev plašč in z njim razdelil vodo v reki Jordan: ta plašč je torej simboliziral, da je Eliša zdaj prevzel Elijevo mesto.