Palestinci: zgodovina, poreklo in demografija

Palestinci ali samo Palestinci so arabski prebivalci Zahodnega brega in Gaze, ki se imenujejo tudi palestinska ozemlja ali Palestina.

Ljudje, ki se danes imenujejo "Palestinci", so Arabci, v preteklosti pa se je izraz "Palestinci" uporabljal tudi za judovske prebivalce Palestine.

Nekateri znani Palestinci so:

• Jaser Arafat, vodja PLO
• MahmudAbas, vodja Fataha
• Edward Said, filozof in literarni teoretik

Palestinci (arabsko: الشعب الفلسطيني, ash-sha`b al-filasTīni), imenovani tudi Palestinci ali palestinski Arabci (arabsko: الفلسطينيون, al-filasTīnīyyūn; arabsko: العرب الفلسطينيون, al-`Arab al-filasTīnīyyūn), so arabsko govoreči ljudje, katerih družina izhaja iz Palestine. Celotno palestinsko prebivalstvo, vključno s potomci, se ocenjuje na približno 10 milijonov, približno polovica pa jih še vedno živi na območju zgodovinske Palestine, ki obsega Izrael, Zahodni breg, vključno z vzhodnim Jeruzalemom, ter območje Gaze in Jordanijo. Na tem združenem območju so od leta 2009 predstavljali 51 % vseh prebivalcev, med katerimi so nekateri notranje razseljene osebe. Preostanek, nekaj več kot polovica vseh Palestincev, sestavlja tako imenovana palestinska diaspora, med katerimi je večina palestinskih beguncev brez državljanstva, ki nimajo državljanstva nobene države. Več kot dva milijona in pol diaspore živi v sosednji Jordaniji, milijon jih je razdeljenih med Sirijo in Libanonom, četrt milijona v Savdski Arabiji, pol milijona pa jih je v Čilu, kar je največja koncentracija zunaj arabskega sveta.

Po versni pripadnosti je večina Palestincev muslimanov, zlasti pripadnikov sunitske veje islama, obstaja pa tudi velika palestinska krščanska manjšina različnih krščanskih veroizpovedi in manjše verske skupnosti. Kot nakazuje splošno uporabljen etnonim "palestinski Arabec", je sedanji tradicionalni jezik Palestincev, ne glede na veroizpoved, palestinsko narečje arabščine. Tisti, ki so državljani Izraela in so znani tudi kot arabski Izraelci, so zdaj dvojezični tudi v sodobni hebrejščini. Nedavne genetske raziskave so pokazale, da se starodavni Levantinci združujejo predvsem s sodobnimi Palestinci in beduini, ki živijo na istem območju. Podobno kažejo, da Palestinci kot etnična skupina predstavljajo sodobne "potomce jedra prebivalstva, ki je na tem območju živelo že v prazgodovini", večinoma pred arabskim muslimanskim osvajanjem, ki je povzročilo njihovo akulturacijo in uveljavilo arabščino kot lingua franca, ki je sčasoma postala edini jezik domačinov, od katerih se je večina sčasoma iz različnih prejšnjih verstev tudi spreobrnila v islam.

Palestinci, ki so govorili arabsko, so prvič začeli uporabljati izraz "palestinski" kot endonim za nacionalistični koncept palestinskega naroda pred začetkom prve svetovne vojne, prvo zahtevo po nacionalni neodvisnosti pa je 21. septembra 1921 izrekel sirsko-palestinski kongres. Po ustanovitvi Izraela, eksodusu leta 1948 in še bolj po eksodusu leta 1967 je izraz začel pomeniti ne le kraj izvora, temveč tudi občutek skupne preteklosti in prihodnosti v obliki palestinske nacionalne države. Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) predstavlja palestinsko ljudstvo pred mednarodno skupnostjo. Palestinska nacionalna oblast, uradno ustanovljena s sporazumi iz Osla, je začasni upravni organ, ki je nominalno odgovoren za upravljanje v palestinskih naseljih na Zahodnem bregu in v Gazi.

Izvor in zgodovina

Palestinski narod je rezultat dolgotrajnega zgodovinskega procesa. Prebivalci območja, ki danes pokriva Izrael, Zahodni breg in Gazo, so v različnih obdobjih sprejeli različne kulture, jezike in veroizpovedi, pri čemer je prevladujoča kultura danes arabska. Po arabskem osvajanjutrku v 7. stoletju se je arabski jezik in islam postopoma utrdil kot prevladujoča kulturna matrica, čeprav so se ohranili tudi drugi elementi identitete in vere. V 19. in začetku 20. stoletja se je zaradi modernih političnih in družbenih sprememb začelo oblikovati tudi sodobno nacionalno občinstvo, ki se je utrdilo v odzivih na kolonializem, sionistični premik in ustanovitev države Izrael.

Demografija in diaspora

Skupno število Palestincev po ocenah znaša okoli 10 milijonov. Del živijo znotraj zgodovinske Palestine (vključno z državljani Izraela, prebivalci Zahodnega brega in Gaze), velik delež pa predstavljajo tudi člani palestinske diaspore in registrirani begunci. Velike skupnosti v diaspori najdemo v Jordaniji, Siriji, Libanonu, v Savdski Arabiji ter goste skupnosti v Južni Ameriki (npr. v Čilu).

Pomemben demografski in politični izziv je status palestinskih beguncev in notranje razseljenih oseb, njihov pravni položaj ter pravica do vrnitve ali nadomestila — vprašanja, ki jih urejajo mednarodne organizacije in jih pogosto omenjajo mirovna pogajanja.

Jezik, vera in kultura

Glavni jezik Palestincev je palestinsko narečje arabščine; med palestinskimi državljani Izraela je razširjena tudi sodobna hebrejščina. Večina Palestincev je muslimanov (prevladuje sunitska veja), obstaja pa tudi pomembna krščanska manjšina ter manjše skupnosti drugih veroizpovedi. Palestinska kultura vključuje bogato glasbeno, literarno in kulinarično dediščino: od ljudskih pesmi in plesa dabke do sodobne književnosti in akademske produkcije. Umetnost, poezija in filmska produkcija pogosto odražajo zgodovinske izkušnje, identiteto in politične razmere.

Genetika in etnogeneza

Genetske študije kažejo, da sodobni Palestinci nosijo genom, ki je tesno povezan s prebivalci Levanta v prazgodovini in zgodovini. Ti rezultati podpirajo pogled, da Palestinci v veliki meri izhajajo iz avtohtonih prebivalcev regije, ki so sčasoma sprejeli arabski jezik in v veliki meri islam kot posledico zgodovinskih procesov akulturacije in religioznih sprememb.

Politični razvoj in glavne organizacije

Moderni palestinski nacionalizem se je začel krepiti v začetku 20. stoletja. Po letu 1948 in zlasti po 1967 se je identiteta palestinskega naroda vse bolj oblikovala okoli zahtev po samoodločbi in lastni državi. Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) je bila dolgo časa glavna predstavniška organizacija palestinskega ljudstva na mednarodnem prizorišču, kasneje pa se je pojavila tudi Palestinska nacionalna oblast (PNA/PNA) kot začasni upravni organ po sporazumih iz Osla, odgovoren za nekatere vidike civilne in varnostne uprave na določenih območjih.

Notranja palestinska politika vključuje več političnih gibanj in strank (med njimi Fatah in druge), hkrati pa je delitev med različnimi političnimi tabori ter vprašanja glede oblasti, varnosti in nadaljnjih mirovnih pogajanj še vedno osrednji izziv.

V vsakdanjem življenju in izzivi

Palestinci se v vsakdanjem življenju srečujejo z gospodarskimi, socialnimi in političnimi težavami, vključno z omejenim dostopom do virov, zaposlovanja, gibanja ter do družbenih storitev v nekaterih območjih. Hkrati obstaja močna družbena in kulturna kohezija, ki se izraža skozi družinske vezi, skupnostne mreže, kulturne prakse in politično angažiranost.

Kultura, izobraževanje in prispevki

Palestinska intelektualna in kulturna scena je dala mednarodno prepoznavne avtorje, mislece, umetnike in znanstvenike, kot je na primer Edward Said. Palestinski izobraževalni in kulturni napori, tako znotraj kot zunaj regije, pomembno prispevajo k ohranjanju identitete in širjenju znanja o palestinski zgodovini in sodobnosti.

Zaključek

Palestinci so raznolika in zgodovinsko globoko zasidrana skupina prebivalcev Levanta. Njihova sodobna identiteta izhaja iz stoletij lokalnih kulturnih, verskih in jezikovnih sprememb, pri čemer so ključni izzivi danes povezani s političnim statusom, pravicami beguncev, socialno-ekonomskimi razmerami in trajnostno rešitvijo konflikta v regiji. Razumevanje palestinskih izkušenj zahteva upoštevanje zgodovine, demografije, kulture in političnih okoliščin, v katerih živijo.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo so Palestinci?

V: Kolikšno je ocenjeno skupno število Palestincev?

V: Kje danes živi večina Palestincev?

V: Kakšen jezik običajno govorijo Palestinci?

V: Kakšno veroizpoved izpoveduje večina Palestincev?

Išči po črki