Gibanja za državljanske pravice — definicija, zgodovina in vpliv

Angola

Angolska vojna za neodvisnost je potekala od leta 1961 do 1975. Angola se je borila proti Portugalski. Portugalska je prebivalce Angole prisilila, da so se ukvarjali s pridelavo bombaža. Tri različne skupine v Angoli so bile proti Portugalski. Med vojno je umrlo več milijonov ljudi.

Gvineja

Pred letom 1974 je Portugalsko cesarstvo nadziralo tudi Portugalsko Gvinejo. V letih 1963-1974 so se prebivalci Gvineje Bissau v vojni za neodvisnost borili za svojo neodvisnost. Leta 1974 so zmagali in ustanovili neodvisno državo Gvinejo Bissau.

Mozambik

Vojna za neodvisnost Mozambika je potekala od leta 1964 do leta 1975. V njej sta sodelovali Portugalska, ki je nadzorovala Mozambik, in Osvobodilna fronta Mozambika ali Frelimo (francosko Frente de Libertação de Moçambique). V spopadu so zmagali Portugalci, ki so uporabljali gverilske vojake. Vendar je Mozambik zaradi državnega udara na Portugalskem 25. junija 1975 postal neodvisen.

Na Severnem Irskem je bila leta 1964 v Belfastu ustanovljena Kampanja za socialno pravičnost. Nato je bilo ustanovljeno Združenje za državljanske pravice Severne Irske (NICRA). Te skupine so želele:

• Razveljavitev zakonov o posebnih pooblastilih iz let 1922, 1933 in 1943
• Konec B Posebne policijske enote
• Odpravite gerrymandering na lokalnih volitvah.
• Odpravite diskriminacijo na stanovanjskem področju in na delovnih mestih v državni upravi.

Te zahteve po reformi so povzročile nasprotovanje nekaterih članov unionistične večine. To je povzročilo začetek spopadov. Težave so bile državljanska vojna, ki je trajala več kot 30 let.

NICRA je uporabljala enake metode kot ameriško gibanje za državljanske pravice: nenasilne pohode, pikete, sedenje in proteste. Prvi pohod za državljanske pravice na Severnem Irskem je potekal 24. avgusta 1968 med Coalislandom in Dungannonom.

Segregacija

Segregacija je bil poskus belih južnjakov, da bi ločili rase. To so storili, da bi okrepili ponos belcev in imeli večjo moč nad Afroameričani. Segregacijo so pogosto imenovali sistem Jima Crowa.

Segregacija je postala običajna v južnih državah po koncu obnove leta 1877. Rekonstrukcija je sledila državljanski vojni (1861-1865). Med obnovo so republikanske vlade v južnih državah vodili črnci. Rekonstrukcijske vlade so sprejele zakone, ki so črncem odprli gospodarske in politične priložnosti. Vendar je do leta 1877 demokratska stranka prevzela nadzor nad vlado v južnih državah. Ti južnjaški demokrati so želeli izničiti napredek, ki so ga črnci dosegli med obnovo. Zato so začeli sprejemati lokalne in državne zakone, ki so določali, da so določeni kraji "samo za belce", drugi pa za "barvne". Črnci so imeli ločene šole, promet, restavracije, bolnišnice in parke. Običajno niso bili tako dobri kot kraji, namenjeni samo belcem. V naslednjih 75 letih so bili znaki Jima Crowa postavljeni na vseh možnih mestih, da bi ločili rase.

Sistem segregacije je vključeval tudi to, da Afroameričanom ni bilo dovoljeno voliti (temu pravimo odvzem volilne pravice). Med letoma 1890 in 1910 so vse južne države sprejele zakone, ki so črncem oteževali ali onemogočali glasovanje. Nekateri zakoni so na primer določali, da mora oseba znati brati in pisati, če želi voliti. Številni črnci niso imeli dostopa do izobraževanja in lastništva nepremičnin. Ker črnci niso mogli voliti, so bili nemočni, da bi belcem preprečili segregacijo vseh vidikov življenja na jugu. Le malo so lahko storili, da bi preprečili diskriminacijo na javnih mestih, v izobraževanju, pri gospodarskih priložnostih ali stanovanjih.

Razmere za črnce v severnih državah so bile nekoliko boljše. Na severu so imeli črnci običajno volilno pravico, vendar jih je bilo tako malo, da se njihov glas skoraj ni slišal. Segregirani objekti na severu niso bili tako pogosti. Črncem je bil običajno onemogočen vstop v najboljše hotele in restavracije. Šole v Novi Angliji so bile običajno integrirane (črnski in beli učenci so bili skupaj). Šole na srednjem zahodu pa praviloma niso bile.

Bojkot avtobusov v Montgomeryju

1. decembra 1955 je Rosa Parks, članica podružnice Nacionalnega združenja za napredovanje barvnih ljudi (NAACP) v Montgomeryju v Alabami, morala na mestnem avtobusu prepustiti sedež belcu. Ko se Parksova ni hotela premakniti, so jo aretirali. Lokalna organizacija NAACP, ki jo je vodil Edgar D. Nixon, je ugotovila, da bi aretacija Parksove lahko spodbudila lokalne črnce k protestu proti segregiranim avtobusom. Črnci v Montgomeryju so bili že dolgo jezni zaradi slabega ravnanja z njimi na mestnih avtobusih, kjer so bili beli vozniki pogosto nesramni in žaljivi. Skupnost je že prej razmišljala o bojkotu avtobusov. Bojkot avtobusov v Montgomeryju je bil uspešen, saj ga je podprlo 50 000 črncev v Montgomeryju. Trajal je več kot eno leto. Ta dogodek je ameriški javnosti pokazal, da črnci na jugu ne bodo nehali protestirati, dokler ne bo konec segregacije. Zvezno sodišče je novembra 1956 odredilo desegregacijo avtobusov v Montgomeryju. Bojkot se je končal, ko so črnci dobili pravico, da sedijo, kjer želijo.

Mladi baptistični pastor Martin Luther King, Jr. je bil predsednik združenja za izboljšanje razmer v Montgomeryju, organizacije, ki je vodila bojkot. Zaradi tega protesta je King postal nacionalna osebnost. King je postal predsednik Južne krščanske vodstvene konference (Southern Christian Leadership Conference - SCLC), ko je bila ta leta 1957 ustanovljena. SCLC je želela proslaviti pravno strategijo NAACP s spodbujanjem uporabe nenasilja. Te dejavnosti so vključevale pohode, demonstracije in bojkote. Nasilen odziv belcev na črnske neposredne akcije je sčasoma prisilil zvezno vlado, da se je soočila z vprašanji nepravičnosti in rasizma na jugu.

Poleg tega, da je imel King veliko privržencev med črnci, je bil zelo privlačen tudi za liberalne severnjake, kar mu je pomagalo vplivati na nacionalno javno mnenje. Njegovo zagovarjanje nenasilja je pritegnilo podpornike med mirovnimi aktivisti. Sklenil je zavezništva v ameriški judovski skupnosti. Njegovi podporniki so bili tudi duhovniki bogatih in vplivnih protestantskih kongregacij v severnih mestih. King je pogosto pridigal v teh občestvih, kjer je zbiral sredstva za SCLC.

Chicano gibanje

Chicano gibanje je politično, družbeno in kulturno gibanje mehiških Američanov. Gibanje Chicano obravnava negativne etnične stereotipe o Mehičanih v medijih in pri Američanih. Ljudje, kot sta Tiburcio Vasquez in Joaquin Murietta, so za mehiške Američane postali ljudski junaki. Niso hoteli ubogati belih Američanov.

Gibanje ameriških Indijancev

Gibanje ameriških Indijancev (AIM) je aktivistična organizacija ameriških Indijancev v Združenih državah Amerike. Ustanovljena je bila leta 1968 v Minneapolisu v Minnesoti. Organizacija je bila ustanovljena, da bi zaustavila vprašanja, ki zadevajo mestno skupnost ameriških Indijancev v Minneapolisu. Želeli so ustaviti revščino, stanovanjsko problematiko, vprašanja pogodb in policijsko nadlegovanje.

Enakost spolov

Prvo vprašanje feminizma je bila volilna pravica. Ženske so tako dobile volilno pravico. Drugo feministično vprašanje je bila ekonomska enakost (na primer enako plačilo kot moški, če opravljajo popolnoma enako delo).

Tudi lezbijke so del pravic žensk. Lezbične feministične skupine, kot je Lavender Menace, so lezbične aktivistične skupine.

Pravice LGBT in osvoboditev gejev

Dogodki na havajskem vrhovnem sodišču so spodbudili kongres Združenih držav Amerike, da je leta 1996 sprejel zakon o zaščiti zakonske zveze. Ta zakon prepoveduje zvezni vladi, da bi odobrila poroko istospolnih partnerjev. Trenutno je 30 držav sprejelo državne ustavne spremembe, ki prepovedujejo istospolne poroke. Vendar so Connecticut, Massachusetts, Nova Mehika, New Jersey, New York, Rhode Island in Vermont uzakonili istospolne poroke.

Pred letom 1993 lezbijke in geji niso smeli služiti v ameriški vojski. V skladu s politiko "ne sprašuj, ne povej" (DADT) so lahko služili v vojski le, če niso nikomur povedali o svoji spolni usmerjenosti. Zakon o razveljavitvi zakona "ne sprašuj, ne povej" iz leta 2010 je homoseksualnim moškim in ženskam omogočil odprto služenje v oboroženih silah. Od 20. septembra 2011 lahko geji, lezbijke in biseksualci služijo odprto. Vendar pa transspolni pripadniki še vedno ne morejo odkrito služiti zaradi zdravstvene politike Ministrstva za obrambo, ki motnjo spolne identitete obravnava kot zdravstveno diskvalifikacijsko stanje.

Ljudje, ki v ZDA nasprotujejo pravicam homoseksualcev, so politični in verski konservativci. Ti ljudje kot razlog navajajo številne svetopisemske odlomke iz Stare in Nove zaveze. Pravicam homoseksualcev najbolj nasprotujejo na jugu in v drugih državah z veliko podeželskega prebivalstva. Gibanju za pravice homoseksualcev so nasprotovale številne organizacije. Med njimi so American Family Association, Christian Coalition, Family Research Council, Focus on the Family, Save Our Children, NARTH, nacionalna republikanska stranka, Rimskokatoliška cerkev, Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (LDS Church), Southern Baptist Convention, Alliance for Marriage, Alliance Defense Fund, Liberty Counsel in National Organization for Marriage. Center Southern Poverty Law Center je številne od teh skupin označil kot sovražne skupine proti homoseksualcem.

Gibanje za državljanske pravice v Nemčiji je bilo levičarski odziv na obdobje po nastopu nacistične stranke v državi. Gibanje je potekalo predvsem med razočaranimi študenti in je bilo v veliki meri protestno gibanje proti drugim gibanjem po svetu v poznih šestdesetih letih 20. stoletja.

Maja 1968 je v Franciji izbruhnila splošna stavka. Postala je revolucionarni problem. Francoska komunistična partija jo je preprečevala. Nazadnje jo je zatrla vlada, ki je komuniste obtožila zarote proti republiki. Nekateri filozofi in zgodovinarji so trdili, da je bil upor najpomembnejši revolucionarni dogodek 20. stoletja, ker se ga ni udeležila osamljena demografska skupina, kot so delavci ali rasne manjšine, temveč je bil povsem ljudski upor, ki je presegel etnične, kulturne, starostne in razredne meje.

• Manfred Berg in Martin H. Geyer; Dve kulturi pravic: Cambridge University Press, 2002: The Quest for Inclusion and Participation in Modern America and Germany
• Jack Donnelly in Rhoda E. Howard; International Handbook of Human Rights Greenwood Press, 1987
• David P. Forsythe; Človekove pravice v novi Evropi: Nebraska Press, 1994.
• Joe Foweraker in Todd Landman; Državljanske pravice in družbena gibanja: A Comparative and Statistical Analysis Oxford University Press, 1997
• Mervyn Frost; Konstituiranje človekovih pravic: Frostn: Global Civil Society and the Society of Democratic States (Globalna civilna družba in družba demokratičnih držav) Routledge, 2002
• Marc Galanter; Konkurenčne enakosti: Zakon in zaostali razredi v Indiji University of California Press, 1984
• Raymond D. Gastil in Leonard R. Sussman, urednika; Svoboda v svetu: Politične pravice in državljanske svoboščine, 1986-1987 Greenwood Press, 1987
• David Harris in Sarah Joseph; The International Covenant on Civil and Political Rights and United Kingdom Law Clarendon Press, 1995.
• Steven Kasher; Gibanje za državljanske pravice: Abbeville Publishing Group (Abbeville Press, Inc.), 2000
• Francesca Klug, Keir Starmer, Stuart Weir; Trije stebri svobode: Politične pravice in svoboščine v Združenem kraljestvu Routledge, 1996
• Fernando Santos-Granero in Frederica Barclay; Osvojene meje: B. in C. Barcera: Economy, Society, and Civil Rights in Upper Amazonia (Gospodarstvo, družba in državljanske pravice v zgornji Amazoniji) Westview Press, 2000
• Paul N. Smith; Feminizem in tretja republika: Clarendon Press, 1996: Politične in državljanske pravice žensk v Franciji, 1918-1940.
• Jorge M. Valadez; Deliberativna demokracija: M.: Politična legitimnost in samoodločba v večkulturnih družbah Westview Press, 2000