Segregacija

Anglosaksonska Anglija

Segregacija je morda obstajala že v zgodnji anglosaški Angliji. Ko so Anglosasi v 4. stoletju prišli v Anglijo, so po mnenju nekaterih zgodovinarjev morda ustvarili "družbo, podobno apartheidu". Morda so z domačini v Angliji ravnali kot s sužnji in imeli pravila, ki so prepovedovala poroke z njimi. Nekateri zgodovinarji pravijo, da so bili Anglosasi veliko bogatejši in so imeli višji družbeni status kot keltski Britanci.

Avstralija

Avstralska vlada je od začetka 19. stoletja do konca 80. let prejšnjega stoletja mnoge aboridžinske otroke odvzela njihovim družinam. Njihove družine se niso strinjale, da jih bodo izpustile. Vendar se je vlada odločila, da bo aboridžinske otroke prisilila v "asimilacijo" v avstralsko družbo. Otroci so bili nameščeni v belske domove ali na misije. Tam so se morali naučiti krščanstva, opustiti aboriginsko kulturo, postati del bele družbe in se poročiti z belci. Cilj tega programa je bil "izoblikovati" značilnosti aboriginov, da jih v Avstraliji ne bi bilo več. Pozneje, leta 1951, so Združeni narodi tovrstni program opredelili kot genocid.

Avstralija je od leta 1900 do sedemdesetih let prejšnjega stoletja sledila tako imenovani "politiki bele Avstralije". Ta politika je preprečevala priseljevanje nebelcev v Avstralijo, saj so bili testi za priseljevanje pretežki.

V začetku in sredini dvajsetega stoletja so bili številni aborigini prisiljeni živeti v misijonih. Cilj te politike je bil, da aborigini zapustijo svoja zemljišča, saj so jih beli naseljenci želeli uporabljati.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Avstralija spremenila svojo uradno politiko v "integracijo". To je pomenilo, da morajo aborigini živeti v avstralski družbi ali na misijah. Vendar mnogi Aborigini teh ukazov niso hoteli upoštevati in so še naprej živeli daleč od mest. Na teh območjih so bili ločeni od preostale avstralske družbe in tudi revnejši. Takrat so nekateri ljudje te razmere imenovali "apartheid" in celo predlagali, da je politika avstralske vlade navdihnila program apartheida v Južnoafriški republiki.

Angleški naseljenci na Irskem

Leta 1366 je angleški kralj sprejel petintrideset zakonov, imenovanih Kilkennyjski statut. Njihov cilj je bil preprečiti, da bi se angleški naseljenci na Irskem mešali z Irci ali jim postali preveč podobni. Po teh zakonih se Angleži niso smeli poročiti z domačimi Irci, imeti irskih otrok, posvojiti irskih otrok, uporabljati irskih imen ali oblačil ali govoriti drugače kot angleško.

Francoska Alžirija

Leta 1830 je Francija prevzela nadzor nad Alžirijo od Osmanskega cesarstva. Več kot sto let je bila Alžirija francoska kolonija. Francoski vladarji so v Alžiriji ohranili sistem, podoben apartheidu. Arabski in berberski Alžirci so na primer lahko zaprosili za francosko državljanstvo (ki bi jim dalo volilno pravico in druge pravice) le, če bi opustili svojo muslimansko vero in kulturo.

Alžirski muslimani se s tem "sistemom apartheida" niso bili pripravljeni strinjati in ta sistem je bil eden glavnih vzrokov za alžirsko vojno leta 1954.

Nemčija

V severovzhodni Nemčiji v petnajstem stoletju se "vendski" (slovanski) ljudje niso smeli pridružiti nekaterim cehom. Wilhelm Raabe navaja, da "do osemnajstega stoletja noben nemški ceh ni sprejel Wendov".

Ko je nacistična stranka leta 1935 prevzela nadzor nad nemško vlado, je sprejela nürnberške zakone. Nacisti, ki jih je vodil Adolf Hitler, so verjeli, da je "arijska" rasa boljša od vseh drugih ras. Nürnberški zakoni so prepovedovali poroke ali spolne odnose med "arijci" in "ne-arijci". Sprva so bili zakoni namenjeni predvsem temu, da se "arijci" ne bi mešali z Judi (ki so jih nacisti imeli za manjvredno raso). Vendar so nacisti kasneje zakonom dodali še "Cigane, črnce in njihove nezakonske otroke". Arijce, ki so kršili te zakone, so lahko poslali v koncentracijska taborišča, ne-Arijce pa so lahko usmrtili. Da bi ohranili "čisto" nemško kri, so nacisti po začetku druge svetovne vojne prepovedali poroko ali spolne odnose z Nemci, ki niso Nemci.

Leta 1939 so nacisti napadli Poljsko in jo zavzeli. Poljake so razdelili v različne etnične skupine. Glede na to, kako "germanski" so bili, je imela vsaka skupina različne pravice. Različne skupine so na primer smele uživati različne količine hrane, živeti so smele le na določenih krajih in uporabljati določen javni prevoz.

V tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja so nacisti Judom ukazali nositi rumene trakove ali Davidove zvezde z napisom "Jude" ("Jud"). Rasni zakoni so diskriminirali Jude in Rome (Cigane). Judovski zdravniki na primer niso smeli zdraviti arijskih pacientov, judovski profesorji pa niso smeli poučevati arijskih študentov. Judje niso smeli uporabljati nobenega javnega prevoza, razen trajekta, se voziti s kolesi ali voziti v avtomobilih. Nakupovati so smeli le od 15.00 do 17.00 in le v trgovinah, ki so bile v lasti Judov. Niso smeli obiskovati gledališč, bazenov ali drugih krajev za zabavo.

Med holokavstom so nacisti poskušali pobiti vse Jude in Rome v Evropi. Pobili so tudi na milijone Slovanov (vključno z Ukrajinci, Sovjeti in Poljaki), saj so jih imeli za manjvredno raso. Nacisti so Jude in Rome najprej prisilili, da so živeli v getih, ločeno od vseh drugih. Nato so milijone Judov, Romov in Slovanov poslali v koncentracijska taborišča in taborišča smrti.

Med letoma 1939 in 1945 je bilo v nacistično Nemčijo na prisilno delo deportiranih vsaj 1,5 milijona Poljakov. Nacistična Nemčija je uporabljala tudi prisilne delavce iz Zahodne Evrope. Vendar so bili Poljaki in drugi Vzhodnoevropejci, ki so jih nacisti imeli za rasno manjvredne, obravnavani veliko slabše. Prisiljeni so bili na oblačilih nositi platneno etiketo s črko "P", ki je kazala, da so Poljaki. Upoštevati so morali policijsko uro in niso smeli uporabljati javnega prevoza. Običajno so morali delati dlje časa za nižje plačilo kot Zahodnoevropejci. V številnih mestih so morali živeti v ločenih barakah za bodečo žico. Z Nemci se zunaj službe niso smeli pogovarjati. Če bi imeli spolne odnose z Nemci, bi jih usmrtili.

Nacisti so zgradili zid, da Judje ne bi mogli pobegniti iz varšavskega geta.


Nur für Deutsche ("Samo za Nemce") na vlaku v nacistično okupirani Poljski

Cesarska Kitajska

dinastija Tang

V času dinastije Tang so Han Kitajci sprejeli več zakonov, ki so ločili nekitajske prebivalce od Kitajcev. Leta 779 je dinastija Tang sprejela pravilo, ki je Ujgure prisililo, da so morali nositi svoja tradicionalna etnična oblačila in ne kitajskih oblačil. Prepovedala jim je tudi, da bi se "pretvarjali", da so Kitajci, in da bi se poročali s Kitajkami. Kitajci Han niso marali Ujgurov, ker so posojali denar za obresti.

Ko je bil Lu Chun leta 836 imenovan za guvernerja Kantona, je z gnusom ugotovil, da Kitajci živijo s tujci in se poročajo z njimi. Lu je uvedel zakon o ločevanju. Za nekitajce je določil, da se ne smejo poročiti s Kitajci ali imeti v lasti nepremičnine. Zakon je Kitajcem izrecno prepovedoval sklepanje zvez s "temnopoltimi ljudmi" ali "ljudmi druge barve". To je pomenilo tujce, kot so "Iranci, Sogdijci, Arabci, Indijci, Malajci, Sumatranci" in drugi.

Italija

Leta 1938 je v Italiji vladal fašistični režim pod vodstvom Benita Mussolinija. Režim je bil zaveznik nacistične Nemčije. Pod pritiskom nacistov je režim sprejel več zakonov, ki so določali, da bo italijansko cesarstvo odslej izvajalo segregacijo. Te zakone so imenovali "provvedimenti per la difesa della razza" (norme za zaščito rase).

Zakoni so bili usmerjeni predvsem proti Judom. Judje na primer niso smeli:

• poučevanje ali študij v šolah ali na univerzah.
• lastne industrije, ki so bile pomembne za državo.
• Delo novinarjev
• Vstopite v vojsko
• poročite se z ne-judi

Zaradi teh zakonov je Italija izgubila nekaj svojih najboljših znanstvenikov. Nekatere so odpustili. Na primer, Riti Levi-Montalcini, ki je pozneje prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino, so rekli, da ne sme več delati na svoji univerzi. Drugi so zaradi zakonov zapustili Italijo. Na primer Enrico Fermi, ki je delal na prvem jedrskem reaktorju in prejel Nobelovo nagrado za fiziko, je zapustil državo. (Njegova žena je bila Judinja.) Številni drugi znani znanstveniki, fiziki, matematiki in drugi učenjaki so zaradi rasnih zakonov izgubili službo ali zapustili Italijo.

Albert Einstein je v znak protesta proti rasnim zakonom odstopil od častnega članstva v italijanski akademiji znanosti Accademia dei Lincei.

Po letu 1943, ko so severno Italijo zasedli nacisti, so italijanske Jude odpeljali v nacistična koncentracijska taborišča in taborišča smrti.

Judovska segregacija

Judje v Evropi so bili stoletja pogosto prisiljeni živeti v ločenih getih in štetlih (majhnih mestih, kjer so živeli večinoma Judje). Leta 1204 je papež Judom ukazal, naj se ločijo od kristjanov in nosijo oblačila, ki jih označujejo kot Jude. V 14. in 15. stoletju se je prisilno ločevanje Judov razširilo po vsej Evropi.

V Ruskem cesarstvu so Judje od devetdesetih let 19. stoletja dalje lahko živeli le v Palah naselbin. To je bila zahodna meja ruskega imperija, približno tam, kjer so danes Poljska, Litva, Belorusija, Moldavija in Ukrajina. Do začetka 20. stoletja je večina evropskih Judov živela v bledi coni.

V Maroku so bili Judje od 15. stoletja dalje ločeni v mellah. V mestih je bil mellah ločeno območje za Jude, obdano z obzidjem z utrjenimi vrati. Na podeželju so bile mellah ločene vasi, v katerih so živeli samo Judje.

Sredi 19. stoletja je zgodovinar J. J. Benjamin pisal o življenju perzijskih Judov:

“

...morajo živeti v ločenem delu mesta ...; ker veljajo za nečista bitja ... [Tako] z njimi ravnajo zelo strogo in če vstopijo na ulico, kjer živijo muslimani, jih fantje in množice udarijo s kamenjem in umazanijo ... Iz istega razloga ne smejo iti ven, ko dežuje, saj naj bi dež z njih odplaknil umazanijo, ki bi muslimanom umazala noge ... Če se Jud na ulici prepozna kot tak, je deležen največjih žalitev. Mimoidoči mu pljuvajo v obraz in ga včasih neusmiljeno pretepajo ... Če Jud vstopi v trgovino po karkoli, ne sme pregledovati blaga ... Če se z roko neprevidno dotakne blaga, ga mora vzeti po ceni, ki jo prodajalec zahteva zanj ... Včasih Perzijci vdrejo v [domove] Judov in si prisvojijo vse, kar jim je všeč. Če se lastnik vsaj malo upre v obrambo svoje lastnine, [tvega, da bo za to plačal] z življenjem ... Če se Jud med tremi dnevi katel (muharrama) ... pojavi na ulici, ga bodo zagotovo umorili.

”

Ostanki judovskega mellaha v Essaouiri

Latinska Amerika

Ko so Španci prišli v Ameriko in latinskoameriške države spremenili v kolonije, so ustvarili kastni sistem na podlagi rase. Uvedli so petnajst različnih kategorij ljudi na podlagi njihovih rasnih mešanic, vključno s kategorijami, kot sta "mulat" in "mestic". Ljudje, ki so bili "bolj beli" ali "španski", so imeli višji družbeni status kot ljudje, ki so bili "temnejši" ali bolj indijanski. Ljudje, ki so bili "temnejši", so bili obravnavani kot manjvredni in so se soočali z diskriminacijo - na primer, plačevati so morali višje davke kot "bolj beli" ljudje.

Običajno je večina latinskoameriških držav ob osamosvojitvi od Španije sprejela zakone proti kastnim sistemom. Vendar pa predsodki na podlagi rase ostajajo.

Južna Afrika

Ozadje

Rasna segregacija v Južni Afriki se je začela, ko je bila država nizozemska kolonija. Nizozemci so se leta 1652 izkrcali v Cape Townu in postopoma zavzeli vse večji del države. Segregacija se je nadaljevala, ko je britansko cesarstvo leta 1795 prevzelo rt Dobrega upanja.

V Južni Afriki je suženjstvo obstajalo do leta 1833. Dve leti pozneje pa je vlada sprejela zakon, ki je sužnje spremenil v najemne služabnike. Ta sistem se ni zelo razlikoval od suženjstva. Do konca 19. stoletja so južnoafriške kolonije sprejemale zakone, ki so omejevali pravice in svoboščine teh delavcev.

Vlada je v letih 1894 in 1905 sprejela zakone, ki so določali, da Indijanci in črnci nimajo volilne pravice. Drugi zakoni so diskriminirali nebelce, vendar niso bili tako hudi kot zakoni o apartheidu, ki so se pojavili v naslednjih 50 letih.

Začetki apartheida

Apartheid v Južni Afriki se je začel leta 1948. Takrat je nadzor nad južnoafriško vlado prevzela Nacionalna stranka. To politično stranko so sestavljali Afrikanerji. Afrikanerji so potomci nizozemskih naseljencev, ki so v Južno Afriko prišli v 16. in 17. stoletju. Nacionalna stranka je verjela v afrikanerski nacionalizem.

Zakoni o apartheidu

Nacionalna stranka je sprejela zakone o apartheidu, s katerimi je rasna segregacija v Južni Afriki postala zakon. Med najpomembnejšimi zakoni so bili:

• Zakon o registraciji prebivalstva (1950), ki je Južnoafričane razdelil v štiri rasne kategorije: "črnci", "belci", "barvni" (mešanci) in "Indijci" (Južnoazijci iz nekdanje Britanske Indije).
• Ljudje so se morali prijaviti pri vladi in dobiti identifikacijske kartice, na katerih je bilo navedeno, v katero rasno skupino spadajo.
• Zakon o skupinskih območjih (1950), ki je vsaki rasni skupini dodelil del Južne Afrike za življenje. Ljudje so bili prisiljeni živeti v določenem delu države.
• Vstop v drug del države je bil brez dovoljenja nezakonit. Črnci niso smeli vstopiti v mesta, če niso imeli dovoljenja belega delodajalca.
• Zakon o rezervaciji ločenih objektov (1953), ki je za različne rase vzpostavil ločene javne prostore, kot so bolnišnice, univerze in parki.
• Zakon o izobraževanju Bantujcev (1953), ki je ločil izobraževanje

V skladu z zakoni o apartheidu je bilo med letoma 1960 in 1983 3,5 milijona Južnoafričanov, ki niso bili beli, prisiljenih zapustiti svoje domove in se preseliti v ločene soseske. To je ena največjih množičnih preselitev v sodobni zgodovini.

Drugi zakoni so prepovedovali poroko ali spolne odnose z osebo druge rase. Leta 1969 je vlada barvnim ljudem odvzela volilno pravico. Ker "Indijanci" in "črnci" že desetletja niso smeli voliti, je to pomenilo, da so bili belci edini ljudje v Južni Afriki, ki so smeli voliti.

Leta 1970 je bilo prepovedano, da bi v vladi imeli predstavnike, ki niso belci. Istega leta so temnopoltim odvzeli južnoafriško državljanstvo.

Protesti

Protesti proti apartheidu so se začeli takoj po nastanku apartheida. Že leta 1949 je mladinsko krilo Afriškega nacionalnega kongresa (ANC) predlagalo boj proti rasni segregaciji z uporabo različnih strategij. V naslednjih 45 letih se je zvrstilo na stotine akcij proti apartheidu. Med njimi so bili protesti gibanja za črno zavest, študentski protesti, delavske stavke in aktivizem cerkvenih skupin. Leta 1991 je bil sprejet Zakon o odpravi rasno pogojenih zemljiških ukrepov, ki je razveljavil zakone o rasni segregaciji, vključno z Zakonom o skupinskih območjih. Leta 1990 je predsednik Frederik Willem de Klerk začel poskušati odpraviti apartheid. Leta 1993 so nebelci dobili volilno pravico. Leta 1994 so bile v Južni Afriki prve večrasne volitve, na katerih so lahko kandidirali tudi nebelci. Zmagala sta Nelson Mandela in Afriški nacionalni kongres. Mandela in de Klerk sta leta 1993 prejela Nobelovo nagrado za mir za skupno prizadevanje za odpravo apartheida.

Znak na plaži "črnci in psi niso dovoljeni


Primer rasne identifikacije, ki jo zahteva Zakon o registraciji prebivalstva

Združene države Amerike

Združene države Amerike imajo dolgo zgodovino rasnega ločevanja, ki se je začela, ko so v Severno Ameriko prišli prvi evropski naseljenci. Najprej zaradi suženjstva, nato zaradi rasističnih zakonov in nato zaradi rasističnega odnosa so se Afroameričani v Združenih državah Amerike stoletja soočali s segregacijo. Tudi pripadniki drugih ras so bili segregirani. Med drugo svetovno vojno je na primer predsednik Združenih držav Franklin D. Roosevelt ukazal, da se skoraj celotno japonsko-ameriško prebivalstvo segregira v internacijska taborišča.

Ljudje vseh ras so se v ZDA borili proti segregaciji in diskriminaciji. Zaradi gibanj, kot je afroameriško gibanje za državljanske pravice, je segregacija v Združenih državah zdaj protizakonita. Vendar pa predsodki do manjšinskih skupin še vedno obstajajo. To je povzročilo nove vrste segregacije, ki so posledica predsodkov in vedenja ljudi.