Anglosaksonska Anglija: celovit pregled (5.–11. stoletje)
Anglosaksonska Anglija (5.–11. stoletje): celovit pregled nastanka, kraljestev, krščanstva, vikinških vpadov in normanske osvojitve ter razvoja v sodobne Angleže.
Anglosaksonska Anglija je zgodovina Anglije od 5. do 11. stoletja. To obdobje zajema preseljevanje germanskih ljudstev v nekdanjo rimsko Britanijo, razvoj več samostojnih kraljestev, sprejetje krščanstva, vikinške vpade, postopno politično združevanje pod močnimi vladarji in končno prelomnico v letu 1066.
Priseljevanje in nastanek anglosaksonskih skupnosti
Anglosasi so bili pripadniki germanskih plemen. V južno Britanijo so najprej prišli kot priseljenci iz srednje Evrope. Priseljevanje je potekalo v več valovih — Angle, Sasov in Jutov — v 5. stoletju dalje; delno šlo za selitev, delno za začasno izkoriščanje vojaških priložnosti po umiku rimskih enot. Anglosaksonska prisotnost je označila začetek spreminjanja jezika (nastanek stare angleščine), običajev, materialne kulture in političnih struktur na otoku. Anglosaksonska zgodovina se je začela po koncu rimske oblasti, a je bila hkrati tudi preplet preteklih rimskih, lokalnih britanskih in novopriseljenih germanskih vplivov.
Heptarhija in politična razdrobljenost
V 5. in 6. stoletju je bilo sedem anglosaških kraljestev: Northumbrija, Mercija, Vzhodna Anglija, Essex, Kent, Sussex in Wessex. To politično razdeljeno obdobje zgodovinarji pogosto imenujejo Heptarhija — a meja in moč teh kraljestev sta se skozi stoletja spreminjali. Nekatera kraljestva so bila v določenih obdobjih izrazitejši centri moči (npr. Mercija pod kraljem Offo ali Northumbrija v 7. in 8. stoletju), medtem ko so se drugi spopadali za preživetje z novimi pogosti sovražniki.
Družba, gospodarstvo in kultura
Anglosaksonska družba je bila hierarhična: na vrhu je bil kralj, pod njim plemiči in vojščaki (ealdorman/eorl), svobodnjaki (ceorli) ter odvisneži in sužnji (thralli). Osnova gospodarstva je bilo kmetijstvo, dopolnjevalo pa ga je obrtništvo, lokalna trgovina in izmenjava z Evropo. V 7.–10. stoletju so se razvijala mestna središča in tržnice, kovanje kovancev ter pravni običaji, evidentirani v zakonih in listinah (charters).
Kulturno je obdobje pomembno zaradi razvoja stare angleščine in bogate ustne in pisne literature. Nastajali so epski in verski pesnitveni cikli (najznamenitejši ostanek je pesem Beowulf), zbirke verskih in moralnih besedil ter rokopisi (iz zgodnejše dobe znani keltski in rimski vplivi, kasneje imenitni iluminirani rokopisi). Samostani so bili pomembni centri učenja, pisanja in kopiranja knjig.
Krščanstvo in cerkvena organizacija
Anglosaksonsko krščanstvo je prišlo v 7. stoletju skozi več kanalov: rimska misija, na primer poslanstvo svetega Avgustina v Kentu (ok. 597), in kontinuiteta krščanstva v severnih samostanih pod vplivom irskih in škotskih menihov. Proces spreobračanja ni bil enoten; do pomembne odločitve o liturgičnih in koledarskih vprašanjih je prišlo na sinodi v Whitbyju (664), kjer se je odločalo med rimskimi in keltskimi praksami. Samostani so postali tudi središča pismenosti in učenja — slavni kronisti (npr. Beda Častitljivi) so prispevali k ohranitvi zgodovinskih podatkov.
Vikingski vdori, danska naselitev in Danelaw
V 8. stoletju so se začeli vpadi Vikingov in danskih naseljencev. V začetnih desetletjih so bili to pogosto plenilski izpadi, vendar so zatem sledile obsežnejše vojaške kampanje in trajnejša naselitvena gibanja. V 9. stoletju so Danci osvojili velika območja vzhodne in severne Anglije; območja, kjer je veljalo dansko pravo in običaji, zgodovinsko imenujemo Danelaw. Ti dogodki so močno vplivali na demografijo, jezik (vnos nordijskih besed v angleščino), pravne navade in politično karto otoka.
Združevanje Anglije in vladavina Wessexa
V 9. in 10. stoletju je prišlo do postopnega združevanja Anglije pod hegemonijo Wessexa. Ključen vladar je bil Alfred Veliki (r. 871–899), ki je uspel ustaviti dansko napredovanje, reorganizirati obrambni sistem (ustvarjanje burhov — utrjenih naselbin), spodbujati pomorske enote, obnavljati šolstvo in pravne navade ter spodbuditi prevode latinskih del v staro angleščino. Njegov naslednik in nadaljnji vladarji, med njimi Æthelstan (prvi, ki se v virovih pojavlja kot 'king of the English'), so postopoma uveljavili enotno kraljestvo. Ustanavljanje cerkvenih škofij, izdajanje zakonikov in centralizacija oblasti so krepili kraljevo moč.
Uprava, pravo in vojska
Anglosaksonska uprava je temeljila na kombinaciji kraljevih dvorov, lokalnih voditeljev in uradnikov (shire-jev in hundreds). Izdajanje pisnih listin (charters) je utrjevalo zemljiške pravice in vezi med krono in plemstvom. Pravo je bilo mešanica običajnega prava in kraljevih zakonov; kazni so vključevale denarne odškodnine (wergild) in javne kazni. Vojaška organizacija se je opirala na klicani oklep in prosto kmetijsko-mobilizirane sile ter kasneje na utrjene burhe in ladjevje za obrambo pred Severno morje.
Kulturna in umetniška izročila
Anglosaksonska umetnost je vključevala prefinjeno kovinsko delo (fibule, nakita), ilustrirane rokopise, kamnite rezbarije in leseno izdelavo. Pisava (insularna rokopisna tradicija) in uporaba run ter latinskega pisma sta sooblikovala vizualno kulturo. Literarni spomeniki, kot so pesniški in verski rokopisi ter kronike, so ohranili izvorne misli in zgodbe obdobja.
Konec anglosaksonske dobe: normanska osvojitev
Anglosaksonska Anglija se je končala z normansko osvojitvijo Anglije s strani Viljema Osvajalca leta 1066, ko je bila premagana zadnja obstoječa anglosaksonska elita. Vendar pa se je anglosaksonska identiteta v mnogih plasteh družbe ohranila tudi po normanski osvojitvi: jezik je preživel in se razvil v srednjeangleščino, številne pravne in upravne prakse so bile prilagojene novim oblastnikom, lokalne skupnosti so nadaljevale svoje običaje, cerkvena struktura pa je ostala pomemben steber družbe. Postopen zlitje vplivov je na koncu privedel do razvojne poti, ki je oblikovala sodobne Angleže.
Zaključek in zapuščina
Obdobje od 5. do 11. stoletja je za Anglijo ključno: iz njega izhaja temelj jezikovne, pravne in kulturne identitete otoka. Anglosaksonska doba je dala osnovne institucije, pisno izročilo in številne družbene oblike, ki so vplivale na nadaljnji razvoj Britanije in evropskega prostora.
Pregledni zemljevid anglosaške Anglije v začetku 9. stoletja, na predvečer danskih osvajanj.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je anglosaška Anglija?
O: Anglosaksonska Anglija je zgodovina Anglije od 5. do 11. stoletja, ko so se v južni Britaniji naselili Anglosasi, ki so bili pripadniki germanskih plemen.
V: Od kod so prišli Anglosasi?
O: Anglosasi so se v južno Britanijo priselili iz srednje Evrope.
V: Kdaj se je začela anglosaška zgodovina?
O: Anglosaksonska zgodovina se je začela po koncu rimske oblasti.
V: Kako se je imenovalo sedem anglosaških kraljestev v 5. in 6. stoletju?
O: Sedem anglosaških kraljestev je bilo Northumbrija, Mercia, Vzhodna Anglija, Essex, Kent, Sussex in Wessex.
V: Kdaj je anglosaško krščanstvo prišlo v Anglijo?
O: Anglosaksonsko krščanstvo je prišlo v 7. stoletju.
V: Kdaj so se v Angliji začeli vpadi Vikingov in danskih naseljencev?
O: Vikinški vpadi in danski naseljenci so se v Angliji začeli v 8. stoletju.
V: Kdaj se je anglosaksonska Anglija končala?
O: Anglosaksonska Anglija se je končala z normansko osvojitvijo Anglije s strani Viljema Osvajalca leta 1066, čeprav se je anglosaška identiteta ohranila tudi po osvojitvi in se razvila v sodobne Angleže.
Iskati