Viljem Osvajalec (ok. 1027–1087): normanski vojvoda in prvi kralj Anglije

Viljem je bil sin normandijskega vojvode Roberta I. s konkubino Herlevo. Rodil se je leta 1027 ali 1028 v Falaiseu v Normandiji. Viljem je postal normandijski vojvoda, ko je njegov oče leta 1035 umrl. Leta 1034 ali 1035 je vojvoda Robert želel odpotovati na romanje v Jeruzalem. Svoje plemiče je prisegel, da bodo njegovega mladega sina Viljema naredili za svojega vojvodo, če bo ubit.

Vendar se Viljemova manjšinska vladavina v Normandiji ni začela dobro. Nekateri Normani niso želeli, da bi bil njihov vojvoda deček. Robert II., nadškof v Rouenu, je bil v Normandiji močan človek. Zaščitil je Viljema. Tudi francoski kralj Henrik I. je bil naklonjen Viljemu. Leta 1037 je nadškof Robert umrl. Brez njegove podpore so se normanski plemiči začeli boriti med seboj. Nekateri so želeli, da se Viljem umakne s poti, in so ga skušali ubiti. Eden od Viljemovih služabnikov je bil ubit v sobi, kjer je Viljem spal. V tem času sta umrla še dva Viljemova zaščitnika. V Normandiji je vladal popoln nered.

Leta 1042 je Viljem sklical cerkveni zbor v Normandiji. Na tem koncilu je cerkev sprejela nov zakon, imenovan Božje premirje. Ta naj bi pomagal ustaviti vse zasebne vojne. Na praznične in postne dneve se ni smelo vojskovati. Od četrtka zvečer do ponedeljka zjutraj se ni bilo dovoljeno bojevati. Kazen za kršitev premirja je bila izobčenje. Viljem je bil polnoleten verjetno okoli leta 1044. Takrat ni več potreboval vzgojiteljev. Zdaj je lahko vladal sam.

Val-es-Dunes

Zasebne vojne so se nadaljevale do leta 1046. Viljemova vladavina je bila odvisna od zvestobe njegovih vikontov. Do jeseni leta 1046 so mnoge družine v Spodnji Normandiji začele kovati načrte, da bi Viljema zamenjale na položaju vojvode. Guya Burgundskega, Viljemovega bratranca, so poslali na Viljemov dvor v upanju, da se bo tam dobro znašel. Viljem je Guyu podaril gradova Brionne in Vernon. Vendar Guy s tem ni bil zadovoljen in se je odločil, da bo Normandiji vladal sam. Postal je vodja že odprtega upora. Guyu sta se pridružila dva Viljemova vikonta. Viljem je spoznal, da gre za resno grožnjo, zato je kralja Henrika prosil za pomoč. Francoski kralj je takoj prišel in pripeljal veliko vojsko. Združeni vojski vojvode Viljema in kralja Henrika sta se z uporniki spopadli v Val-es-Dunes. Uporniki so bili poraženi, Guy pa je pobegnil na svoj grad v Brionnu. Viljem je grad držal odrezan od hrane in zalog, dokler se Guy leta 1049 ni vdal. Vojvoda je bratrancu odpustil, vendar se je Guy kmalu vrnil v Burgundijo. Viljemova zmaga pri Val-es-Dunes mu je zagotovila nadzor nad Normandijo.

Oktobra 1047 se je v bližini bojišča sestal cerkveni svet, da bi razmislil o novem božjem premirju. Od srede zvečer do ponedeljka zjutraj naj ne bi bilo dovoljenih nobenih zasebnih vojn. Prav tako niso bili dovoljeni boji med adventom, postom, veliko nočjo in binkoštmi. To je sledilo drugim takšnim premirjem, ki so veljala drugod po Franciji. Vendar sta bila kralj in vojvoda izključena iz tega premirja. V tem času sta lahko vodila vojno, da bi ohranila mir. Viljemov mir v Normandiji je zdaj podpirala cerkev.

Vzpon na oblast

Bitka pri Val-es-Dunes je bila začetek Viljemovega vzpona na oblast. Ker je v bitko posegel kralj, je bila to bolj njegova zmaga kot Viljemova. Toda Viljemovi plemiči so v njem začeli videti voditelja. Zdaj je lahko razmišljal o tem, da bi si vzel ženo. Tik pred letom 1049 se je Viljem odločil za poroko z Matildo Flandrijsko. Bila je hči Baldvina V. Flandrijskega in Adele Francoske, ki je bila hči francoskega kralja Roberta II. Preden je prišlo do poroke, je papež Leon IX. zavrnil poroko. Razloga ni navedel, vendar sta bila bratranca in sestrična. Kljub temu sta se nekje med letoma 1050 in 1052 poročila. Toda šele leta 1059 je drug papež, Nikolaj II. odpravil prepoved njune poroke.

Medtem ko je Viljem gradil svojo moč v Normandiji, so se okoli njega dogajale spremembe. Kralj Henrik ga je podpiral, Viljem pa mu je pomagal v boju proti grofu Anžujskemu. Okoli leta 1052 sta grof Geoffrey iz Anjouja in kralj nenadoma sklenila mir. Prav tako nenadoma se je kralj obrnil proti Viljemu. Istočasno sta se dva Viljemova strica, nadškof Mauger in grof Viljem iz Arquesa, uprla nečaku. Viljem se je na gradu Arques spopadel s svojima stricema. Kralj Henrik je v Normandijo pripeljal veliko vojsko, da bi pomagala grofu Viljemu iz Arquesa. Toda vojvoda Viljem se je z njim spopadel v bitki in zmagal. Brez kraljeve vojske, ki bi mu pomagala, se je moral grad predati. Vojvoda Viljem je iz Normandije poslal svoja dva strica.

Leta 1054 je kralj z veliko sovražno vojsko ponovno vdrl v Normandijo. Svojo vojsko je razdelil na dva dela in sam vodil južne sile. Njegov brat Odo je vodil druge sile vzhodno od reke Sene. Tokrat je Viljema podpirala vsa Normandija. Vse, kar je bilo mogoče uporabiti kot hrano, je dal odstraniti pred francosko vojsko. Zaradi tega so imeli težave pri hranjenju svojih vojakov. Viljem je svoje vojake razdelil v dve vojski. Viljemove sile so opazovale kraljevo vojsko in iskale vsako priložnost za napad. Ko so Odove sile dosegle mesto Mortimer, so našle veliko hrane in pijače. Zaradi tega so se njegove sile sprostile in uživale. Poveljniki Viljemove druge vojske so jih presenetili in pobili večino Odovih vojakov. Tiste, ki so preživeli, so ujeli in zahtevali odkupnino. Ko je kralj prejel novico, da je bila bratova vojska uničena, je njegovo vojsko zajela panika. Kralj in njegovi možje so čim prej zapustili Normandijo. Kralj Henrik I. je sklenil mir, ki je trajal tri leta. Toda leta 1058 je kralj kršil mir in ponovno vdrl v Normandijo. Tako kot prej je Viljem držal kraljevo vojsko blizu, vendar je čakal na najprimernejši trenutek za napad. To se je zgodilo, ko je francoska vojska pri Varavilu prečkala reko Dives. Kralj je že prečkal reko in opazoval, kako je bila njegova vojska uničena, ko je vstopila v vodo. Vzel je preostanek svoje vojske in za vedno zapustil Normandijo. Kralj je kmalu zatem umrl. Za novega kralja, njegovega mladega sina Filipa, je skrbel Viljemov svak Baldwin V. Francija ni bila več sovražna do Normandije, kar je Viljemu omogočilo svobodno širitev.

Normandija in Anglija

Leta 1002 se je angleški kralj Ethelred poročil z Emmo, sestro normandijskega vojvode Riharda II. Zavezništvo, sklenjeno s to poroko, je imelo daljnosežne posledice. Ko je leta 1016 na angleški prestol sedel Kanut, je za ženo vzel Emo Normandijsko. Njena dva sinova iz prejšnjega zakona sta zaradi lastne varnosti pobegnila v Normandijo. Starejši sin Edvard je več let ostal v Normandiji na dvoru vojvod. Zadnji vojvoda, ki ga je tam zaščitil, je bil njegov bratranec Viljem. Edvard je leta 1042 postal angleški kralj. leta 1052 je Edvard Viljema imenoval za svojega dediča. Leta 1065 je bil Harold Godwinson v Normandiji. Ko je bil tam, je vojvodi Viljemu obljubil, da ga bo podpiral kot naslednika angleškega prestola. Kralj Edvard je umrl 5. januarja 1066. Vendar Harold ni spoštoval svoje prisege. Naslednji dan, na dan pogreba, je bil Harold Godwinson okronan za angleškega kralja. Govorilo se je, da si je kralj na smrtni postelji premislil in Haroldu obljubil prestol. Harold sam ni bil kraljevska družina in ni imel nobene pravne pravice do prestola. Viljem je že več tednov vedel, da Edvard umira. Toda novica o kraljevi smrti in Haroldovem prevzemu prestola je morala biti za druge presenečenje.

Preludij

Viljem je začel načrtovati invazijo skoraj takoj, ko je prejel novice o dogodkih v Angliji. Sklical je sestanek svojih največjih mož. Viljem je načrtoval zbiranje velike vojske iz vse Francije. Zaradi svojega vpliva in bogastva je lahko pripravil veliko kampanjo. Njegova prva naloga je bila zgraditi floto ladij, ki bi njegovo vojsko prepeljala čez Rokavski preliv. Nato je začel zbirati vojsko. Zaradi prijateljstva z Bretanjo, Francijo in Flandrijo se mu ni bilo treba zanašati samo na svojo vojsko. Najel in plačal je vojake iz številnih delov Evrope. Viljem je prosil za podporo papeža, ki mu je dal zastavo, da jo je lahko nosil v boj, in jo tudi dobil. V istem času, ko je vojvoda Viljem načrtoval svojo invazijo, je to počel tudi Harold Hardrada. Angleški kralj je vedel, da bosta prišla oba, vendar je svoje ladje in sile zadržal na jugu Anglije, kjer bi se Viljem lahko izkrcal.

Viljem je imel v svoji invazijski floti morda do 1.000 ladij. V noči na 27. september 1066 so imele ugodne vetrove za odhod iz Normandije. Viljemova ladja Mora je bila darilo njegove žene Matilde. Naslednje jutro je vodila ladjevje do izkrcanja v Pevenseyju. Takoj po izkrcanju je Viljem prejel novice o zmagi kralja Harolda nad norveškim kraljem pri Stamford Bridgeu na severu Anglije. Tudi Harold je prejel novico, da se je Viljem izkrcal v Pevenseyju, in se kar najhitreje odpravil na jug. Kralj je nekaj dni počival v Londonu, nato pa se je z vojsko odpravil na srečanje z Viljemom in njegovimi francoskimi silami.

Bitka pri Hastingsu

Vojska kralja Harolda je zavzela položaj na grebenu vzhod-zahod severno od Hastingsa. Sam greben se je imenoval Senlay Hill. Normanska vojska je korakala po dolini pred njimi. Harold je imel sicer več vojakov, vendar so bili utrujeni od prisilnega pohoda iz Londona. Viljem je oblikoval svoje vrste ob vznožju hriba, obrnjen proti angleškemu ščitnemu zidu. Svoje lokostrelce je poslal do polovice pobočja, da bi napadli Angleže. Na levo in desno je poslal viteze na konjih, da bi našli morebitne šibke točke. Sprva so Viljemovi vitezi skušali prebiti ščitni zid s težo svojih konj. Vendar so napadali po klancu navzgor in niso mogli pridobiti hitrosti. Haroldova sprednja linija je bila preprosto trdna in je lahko odbila vse napade. Viljemova vojska se je zaradi govoric o smrti vojvode Viljema začela umikati. Viljem si je snel čelado, da so njegovi možje videli, da je še vedno živ. Ko je Viljem videl, da številni Haroldovi možje sledijo njegovim vitezom nazaj s hriba, je uporabil trik, ki se ga je naučil pred leti. Nenadoma se je obrnil in napadel prihajajoče angleške pešce, ki proti vitezom na konjih niso imeli nobenih možnosti.

Ta taktika je med bitko delovala še vsaj dvakrat in oslabila Haroldov ščitni zid. Zdaj je Viljem uporabil nekaj novega. Če so bili njegovi napadi z vitezi in vojaki ločeni, jih je zdaj uporabil skupaj. Tam, kjer njegovi lokostrelci niso uspeli premagati ščitnega zidu, so streljali visoko v zrak, tako da so puščice padle na vrh Angležev. Morda je bil prav tu kralj Harold ubit s puščico v oko. Ščitni zid se je končno zlomil in Normani so bili na vrhu. Do noči so bili Angleži mrtvi na polju ali pa so jih lovili Viljemovi vojaki. Viljem je poklical svoje vojake nazaj in vsi so preživeli noč v taboru na bojišču.

Aftermath

Bitka je bila dobljena, vendar so imeli Angleži še vedno manjše vojske, ki se niso pridružile kralju Haroldu pri Hastingsu. Izgubili so svojega kralja, vendar so se še vedno poskušali reorganizirati. Viljem je pet dni počival, nato pa se je odpravil proti Londonu. Pot ga je vodila skozi več mest, ki jih je zavzel ali uničil. Ko je Viljem dosegel London, so se Angleži nekaj časa upirali, vendar so se na koncu predali. Na božič leta 1066 je bil Viljem okronan za angleškega kralja. Zaradi zmage pri Hastingsu je vojvoda Viljem dobil vzdevek, po katerem je znan vse od takrat: "Viljem Osvajalec".

Zgodnja vladavina

Viljem se je odločil, da bo kronan na božič. Deloma zato, ker je menil, da bodo Angleži ob tem velikem prazniku redkeje povzročali nemire. Dobra izbira je bila tudi zato, ker je verjel, da je bila Božja volja, da postane kralj. Zdaj je Viljem postal kralj in je nekaj mesecev preživel v Angliji. Nato se je vrnil v Normandijo in Anglijo prepustil v roke dvema sposobnima možema. To sta bila njegov polbrat Odo, škof v Bayeuxu, in Viljem FitzOsbern. Odo je postal grof Kenta, FitzOsbern pa grof Hereforda. Preostali trije angleški grofje so ostali na svojem mestu. Ko je Viljem odplul nazaj v Normandijo, je bilo z njim veliko njegovih privržencev. Veliko njegovih vojakov, ki so bili plačani, in drugih, ki jih je želel spremljati. Med njimi sta bila zlasti angleški nadškof Stigand in Edgar Atheling. S seboj je vzel tudi preostale tri angleške grofe, Edwina, Morcarja in Waltheofa. To je storil zato, da nihče od njih ne bi mogel sprožiti upora, medtem ko je bil odsoten. Viljem je imel doma svoje dolžnosti, za katere je moral skrbeti. Prav tako se je moralo vrniti veliko njegovih vojakov, da bi vojvodina ostala varna.

Ko se je Viljem decembra 1067 vrnil v London, je začel ugotavljati, kakšne težave so se pojavile, ko ga ni bilo doma. Hertfordshire so napadli Merciani. Exeter ni sprejel vladavine novega kralja. Viljem je zbiral denar v vseh delih Anglije, ki so bili pripravljeni plačati. Pozval je tudi k angleškim dajatvam. Exeter se je predal, ko je bil eden od talcev oslepljen. Ko si je podredil Devon in Cornwall, se je zdelo, da je vse mirno. V Winchester je Viljem poslal po svojo ženo Matildo, ki je bila tam na binkošti okronana za angleško kraljico.

Do poletja je izbruhnilo še več uporov. Hkrati so drugi bežali iz Anglije. Edgar Atheling je skupaj z materjo in sestrami odšel na Škotsko, kjer so jih sprejeli. Na severu so se v okolici Yorka zbirale močne protinormanske skupine. Grof Edwin in njegov brat Morcar sta zapustila Viljemov dvor in se pridružila upornikom na severu. Viljem je nato zgradil grad v Warwicku. Zaradi tega so se grofje in drugi podredili Viljemu. Sledili so drugi gradovi. Viljem je nato vstopil v York, kjer so se mu drugi podredili. Nato se je pogajal s škotskim kraljem, da bi preprečil vdore v Anglijo s severa. Vendar njegova kampanja na severu ni bila tako učinkovita, kot je mislil. Leta 1069 je druga vstaja prerasla v vojno. Možje, ki jih je Viljem pustil na čelu, so bili ubiti. Majhna normanska vojska se je zadržala v Yorku, ko jim je Viljem priskočil na pomoč. Po izgradnji drugega gradu je Viljem vodenje prepustil grofu Williamu FitzOsbernu. Naslednjih pet mesecev je bil sever miren. Toda severnoangleški voditelji so poslali sporočilo kralju Sweinu na Dansko in mu ponudili krono, če bo premagal Normance. Swein je v Anglijo poslal dansko ladjevje.

Poleti leta 1069 se je ob obali Kenta pojavilo dansko ladjevje. Gibala se je proti severu in med potjo napadala obalo. Viljem in njegova vojska sta na jugu varovala pred morebitnimi vdori. Nazadnje se je ladjevje pridružilo angleškim upornikom na bregovih reke Humber. Vsi preostali angleški grofje so zapustili Viljema in se pridružili združenim angleško-danskim silam. Napotile so se proti normanski posadki v Yorku in pobile vse, razen nekaj žensk in otrok. Tudi Viljemu Maletu, Normanu, ki je živel v Angliji pred letom 1066, je bilo prizaneseno.

Harrying na severu

Viljemova severna vojska je bila uničena in York je bil v ruševinah. Istočasno so v Walesu in jugozahodni Angliji izbruhnili manjši upori. Viljem je vedel, da je v težavah. Najprej je sklical vse svoje poveljnike in vojake, da bi združil svoje sile. Kralj je vedel, da se mora z manjšo vojsko spopasti z eno skupino upornikov naenkrat. Poslal je Viljema FitzOsberna in Briana Bretonskega, da se spopadeta z Exeterjem. Viljem se je sam boril z vojsko, ki se je pomikala z vzhoda. V obeh primerih so bile normanske vojske uspešne. Zdaj je napadel severne vojske, ki so uničile York. Vendar mu ni uspelo priti dlje na sever kot do Pontefracta. Po več tednih poskusov je Viljem podkupil dansko ladjevje, da se je za zimo umaknilo iz Yorka. Ta je privolila in se vrnila v ustje reke Humber ter tam prezimila. Viljem se je zdaj lahko premaknil do Yorka. Tam je obnovil gradove. Nato je ukazal, naj se njegove sile razporedijo in uničijo vse, kar je bilo koristno za prehranjevanje angleške in danske vojske. Posledica tega je bila vsesplošna lakota, zato so se ljudje z območja odselili ali pa so umrli od lakote. To je bilo Viljemovo zloglasno nadlegovanje severa. Rezultat vsega tega je bila predaja angleških grofov in večine upornikov v Angliji. Nekaj preostalih skupin je Viljemova vojska hitro zatrla. Vendar se je ena skupina izkazala za bolj trmasto. Ta je bila v Chestru in po prisilnem pohodu pozimi jih je Viljem presenetil, še preden so bili pripravljeni. Po njihovi kapitulaciji je tam zgradil še dva gradu, nato pa se je vrnil v Winchester.

vladanje Angliji in Normandiji

Viljemu nikoli več ni bilo treba opustošiti grofije, kot je to storil v Yorkshiru. Spopadel se je z glavnimi grožnjami svoji vladavini, vendar je nekatere rešil le delno. Danska flota se je vrnila leta 1070, tokrat pod vodstvom kralja Swena. Na otoku Ely so se pridružili majhni skupini upornikov, ki jih je vodil Hereward Wake. Viljem je ponovno podkupil Dance, da so odšli, nato pa se je spopadel z uporniki. Za Herewarda ni bilo nikoli več slišati.

Viljem je moral zdaj vladati tako Angliji kot Normandiji. Ugotovil je, da mora biti navzoč, da ima stvari pod nadzorom. Ko je bil v Normandiji, so v Angliji pogosto izbruhnile težave. Ko je bil v Angliji, je Normandiji vladala njegova žena Matilda. Toda Fulk Rechin, novi grof Anjouja, je Maino izvzel iz Viljemovega nadzora. Viljem jo je moral leta 1073 vzeti nazaj.

Leta 1082 je Viljem aretiral svojega polbrata Oda, škofa v Bayeuxu in grofa Kenta. Razlogi so nejasni, vendar je Odo poskušal zbrati vojsko za pohod na Rim. Njegov načrt je bil postati naslednji papež. Viljem mu je sodil na otoku Wight. Poleg drugih zločinov je poskušal zbrati vojsko med Viljemovimi vojaki. Kot je poudaril Viljem, so bili potrebni za obrambo Anglije. Odo je protestiral, da mu ne more soditi niti kralj. Kot škof bi mu lahko sodil le papež. Viljem je odgovoril, da ni zasegel škofa, ampak svojega grofa, ki ga je pustil na oblasti v času svoje odsotnosti. Odo je bil do konca življenja zaprt v Normandiji.

Leta 1083 je umrla kraljica Matilda in bila pokopana v Caenu. Bila sta si zelo blizu in sta se razhajala le glede svojega sina Roberta Curthoseja. Robert se je večkrat uprl očetu, vendar je ohranil stike z materjo. To je povzročilo razdor med njima. Francoski kralj Filip I. je imel težave s tem, da bi njegov vazal postal kralj, kot je bil sam, zato je Viljemu zameril. Ko se je Robert Curthose uprl očetu, ni bil dovolj močan, da bi se sam spopadel z Viljemom, zato mu je kralj Filip pomagal.

Poleti leta 1085 je Viljem izvedel, da Danski kralj Kanut IV. pripravlja ladjevje za odhod proti Angliji. Viljem se je jeseni vrnil v Anglijo s številnimi vojaki. Moral jih je plačati in nahraniti, kar je bilo zelo drago. Morda se je takrat zavedel, da nima evidence o tem, kaj mu kot kralju dolgujejo. Ni vedel, ali pobira vse davke, ki so mu pripadali.

Domesday Book

Na božičnem dvoru v Gloucestru leta 1085 je Viljem zahteval, naj se v vseh delih Anglije opravi velika raziskava. Kralj je želel vedeti, koliko ljudi živi v njegovem [kraljestvu|[kraljestvu]]. Želel je vedeti, kolikšna je velikost vsake nepremičnine, koliko je vredna in koliko dohodka prinaša. Takšne raziskave v Angliji še ni bilo. Bila je edinstvena po svojih podrobnostih in prispevku k angleški zgodovini. Domesday Book je bila prva javna knjiga v Angliji.

Besedilo knjige je razdeljeno na dva zvezka. Prvi je zajemal enaintrideset okrožij. Zaradi svoje velikosti je bil imenovan "Veliki Domesday". Drugi je zajemal grofije Essex, Norfolk in Suffolk in se je imenoval "Mali dan". Dejstva je zapisovalo več komisij, ki so jih sestavljali škofje in grofje. Vsaka skupina je zbrala podatke o več grofijah. Viljem je 1. avgusta 1086 prejel obsežno zbirko pisnih podatkov. To je postala knjiga Domesday Book, ki pa še skoraj stoletje ne bo vezana v knjige.

Zadnja leta

William je umrl v Rouenu v Franciji zaradi poškodb, ki jih je dobil, ko je padel s konja, ki ga je imel v lasti.

Viljem in njegova žena Matilda Flandrijska sta imela vsaj devet otrok.

• Robert (ok. 1050-1134), normandijski vojvoda, je nasledil svojega očeta.
• Rihard (ok. 1052-ok. 1075.
• Viljem (ok. 1055-1100). Nasledil očeta na položaju angleškega kralja.
• Henrik (1068-1135). Nasledil brata Viljema na položaju angleškega kralja.
• Agata; obljubljena Alfonzu VI. Leónskemu in Kastiljskemu, vendar je umrla pred poroko.
• Adeliza.
• Cecilija (ok. 1066-1127), opatinja Svete Trojice v Caenu.
• Adela († 1137), poročena s Štefanom I., grofom iz Bloisa.
• Konstancija († 1090), poročena z Alanom IV., vojvodo bretonskim.
• Matilda.