Kanut (ali Knut Veliki) (ok. 995 – 12. november 1035) je bil vikinški kralj Anglije, Danske, Norveške, dela Švedske ter guverner ali nadvladnik Šlezviga in Pomeranije. Danski vpliv na območju Severnega morja ni bil nikoli večji kot v njegovem času. Imel je pogodbe s cesarjema Svetega rimskega cesarstva Henrikom II. in Konradom II. ter dobre odnose s takratnimi papeži.
Izvor in vzpon
Kanut se je rodil okoli leta 995. Bil je sin danske kraljevske družine — njegov oče je bil znan kot Svein Tjodores (Sweyn Forkbeard). Podrobnosti o materini strani so zgodovinsko negotove in avtorji navajajo različna imena. Knut je izkoristil politično in vojaško moč Vikingov ter razmere v Angliji in na Danskem, da je postopoma zgradil svojo oblast.
Po smrti svojega očeta in krvavih spopadih v Angliji in na Danskem je Knut dosegel prevlado v Angliji leta 1016 (po porazu in smrti kralja Edmunda «Ironside») ter utrdil moč na Danskem do okoli 1018. V naslednjih letih je razširil svoj vpliv tudi na Norveško in dele Švedske, kar je zgodovinarjem dalo ime »Severno morje imperij« (North Sea Empire).
Vladavina v Angliji in na Danskem
Kanut je kot vladar združeval skandinavsko vojaško moč z institucionalnimi prijemi anglosaksonske uprave. V Angliji je ohranil številne lokalne upravne oblike (earle in šerifi), prizadeval pa si je tudi za enotno zakonodajo in mir, da bi spodbudil trgovino ter stabilnost. Njegova vladavina v Angliji je trajala od leta 1016 do smrti leta 1035; na Danskem je vladal približno od leta 1018 do 1035, v Norveški pa je vzpostavil oblast konec 1020-ih.
Zunanja politika in odnosi z drugimi oblastmi
Kanut je sklenil diplomatske in cerkvene vezi z evropskimi vladarji. Bil je v stiku z vladarji Svetega rimskega cesarstva, zlasti z Henrikom II. in Konradom II., ter z rimsko-cerkvenimi avtoritetami. S svojimi flotami je nadzoroval morske poti po Severnem morju in ohranjal pomembne pomorske povezave z Baltskim in Severnim morjem. Njegove pogodbe in zaveze so mu pomagale utrditi položaj v Evropi in zmanjšati vojaške pritiske zunaj severnega območja.
Zakonodaja, cerkev in uprava
Kanut je spodbudil cerkveno obnovo in bil velik pokrovitelj cerkve; cerkev mu je nudila legitimnost vladanja. Hkrati je sprejel zakonodajne ukrepe, znane kot kanutski zakoniki, ki so združevali elemente zakonodaje tako anglosaksonske kot nordijske tradicije. Uvedel je strožje kazni za piratstvo in razporejal vojake ter uradnike, da bi zagotovil red in varnost trgovskih poti.
Osebno življenje in nasledstvo
Kanut je bil dvakrat poročen; znana sta predvsem poroka z Emma od Normandije, kar je bila politična zveza, ki je okrepila njegove vezi z Normandijo in kontinentalno politiko. Imeti je imel več otrok, med katerimi sta se po njegovi smrti pojavila sporna kandidata za nasledstvo: Harold Harefoot in Harthacnut. Po Knutovi smrti leta 1035 se njegovo imperij hitro razdrobil — Harthacnut je prevladal na Danskem, Harold pa je prevzel nadzor nad delom Anglije, preden sta oblast znova prevzela lokalna angleška dinastija in normandski vpliv.
Legenda in zapuščina
Kanutova osebnost je obdaja ne le zgodovinska politika, temveč tudi številne legende; najbolj znana je zgodba, v kateri naj bi poskušal pokazati etične meje svoje oblasti tako, da je zapovedal plimi, naj se umakne — prizor, ki poudarja razmejitev med človeško močjo in božanskim redom. Čeprav gre verjetno za poznejšo anekdoto, zgodba služi kot simbol njegove modrosti in ponižnosti do vere.
Kanut Veliki je zapustil močan vtis kot vladar, ki je za kratek čas združil velike dele severne in zahodne Evrope pod svojo oblastjo. Njegova politika je vplivala na nadaljnji razvoj državnosti v Skandinaviji in Angliji, njegova vladavina pa ostaja predmet obsežnih zgodovinskih študij.
