Canute

Kanut (ali Knut Veliki) (ok. 995-12. november 1035) je bil vikinški kralj Anglije, Danske, Norveške, dela Švedske ter guverner ali nadvladnik Šlezviga in Pomeranije. Danski vpliv na območju Severnega morja ni bil nikoli večji kot v njegovem času. Imel je pogodbe s cesarjema Svetega rimskega cesarstva Henrikom II. in Konradom II. ter dobre odnose s takratnimi papeži.

Kanut je bil edini človek, ki je bil kralj Anglije, Danske in Norveške. Vladal je tudi delu Švedske.

Srednjeveški vtis: Edmund Ironside (levo) in Knut (desno)Zoom
Srednjeveški vtis: Edmund Ironside (levo) in Knut (desno)

Kanuta na kovancu, kovanem v času njegove vladavineZoom
Kanuta na kovancu, kovanem v času njegove vladavine

Kanutovo kraljestvoZoom
Kanutovo kraljestvo

Osvojitev Anglije

Poleti 1015 je Kanutova flota odplula proti Angliji z dansko vojsko, v kateri je bilo morda 10.000 ljudi na 200 ladjah. Knut je bil na čelu množice Vikingov iz vse Skandinavije. Invazijske sile so se naslednjih štirinajst mesecev pogosto tesno in kruto spopadale z Angleži. Praktično vse bitke so potekale proti Aethelredovemu sinu Edmundu Ironsideu.

Po prevzemu prestola leta 1016 je Kanut usmrtil številne Edmundove privržence, da bi zagotovil varnost svoje krone.

Družina

Kanut, kristjan, je imel dve ženi. Njegova prva žena ali morda konkubina se je imenovala Ælfgifu. Bila je žena, ki se je poročila s sklenitvijo rok, kar pomeni, da je bila poroka sklenjena s sklenitvijo rok in ne s cerkvenim obredom. To je bilo v tistem času zakonito. Postala je njegova severna kraljica.

Njegova druga žena je bila Ema Normandijska, ki se je v stari angleščini imenovala Ælfgifu. Njuna poroka je bila krščanska. Ostala je na jugu, s posestvom v Exetru.

Obe ženi sta rodili sinove, ki so postali angleški kralji. Kanut je Cerkev obdaril z mnogimi darovi.

Izdaja

  • 1 - Ælfgifu iz Northamptona
  • 2 - Ema Normandijska
    • Harthacanute, danski in angleški kralj
    • Danska Gunhilda se je poročila s Henrikom III., cesarjem Svetega rimskega cesarstva.

Kanut in valovi

Zgodba pripoveduje, da je Kanut sedel na prestolu in ukazal morju, naj se obrne nazaj. Ne vemo, ali se je to res zgodilo. Zdi se, da izvira od Henrika Huntingtonskega (ok. 1088 - ok. 1154). O njej pripoveduje takole:

"Ko je kralj Cnute vladal dvajset let, je zapustil to življenje v Shaftesburyju in bil pokopan v Winchestru v starem Minstru. Nekaj besed je treba nameniti moči tega kralja. Pred njim v Angliji še nikoli ni bilo kralja s tako veliko oblastjo. Bil je gospodar vse Danske, vse Anglije, vse Norveške in tudi Škotske. Poleg številnih vojn, v katerih se je še posebej proslavil, je opravil še tri lepa in veličastna dejanja....Tretje, ko je bil na vrhuncu svoje oblasti, je ukazal, naj njegov stol postavijo na morsko obalo, ko je prihajalo plimovanje. Nato je rekel naraščajoči plimi: 'Podrejena si mi, saj je zemlja, na kateri sedim, moja, in nihče se še ni nekaznovano uprl moji oblasti. Zato ti zapovedujem, da se ne smeš dvigniti na mojo zemljo, niti si ne smeš drzniti zmočiti oblačil ali okončin svojega gospodarja. Toda morje se je dvignilo kot običajno in nespoštljivo namočilo kraljeve noge in goleni. Kralj je skočil nazaj in zaklical: "Naj ves svet ve, da je oblast kraljev prazna in ničvredna in da ni kralja, vrednega tega imena, razen tistega, po čigar volji nebo, zemlja in morje ubogajo večne zakone. ' Kralj Knut nato ni nikoli več nosil zlate krone na vratu, temveč jo je položil na podobo križanega Gospoda v večno hvalo velikega kralja Boga. Po njegovi milosti naj duša kralja Knuta uživa počitek."

Henry of Huntingdon, Historia Anglorum (VI.17)


AlegsaOnline.com - 2020 / 2023 - License CC3