Knut Veliki (Kanut): vikinški kralj Anglije, Danske in Norveške
Knut Veliki (Kanut) — mogočen vikinški kralj, ki je združil Anglijo, Dansko in Norveško; razkrijte pomen njegove vladavine, diplomacije in trajne zapuščine.
Kanut (ali Knut Veliki) (ok. 995 – 12. november 1035) je bil vikinški kralj Anglije, Danske, Norveške, dela Švedske ter guverner ali nadvladnik Šlezviga in Pomeranije. Danski vpliv na območju Severnega morja ni bil nikoli večji kot v njegovem času. Imel je pogodbe s cesarjema Svetega rimskega cesarstva Henrikom II. in Konradom II. ter dobre odnose s takratnimi papeži.
Izvor in vzpon
Kanut se je rodil okoli leta 995. Bil je sin danske kraljevske družine — njegov oče je bil znan kot Svein Tjodores (Sweyn Forkbeard). Podrobnosti o materini strani so zgodovinsko negotove in avtorji navajajo različna imena. Knut je izkoristil politično in vojaško moč Vikingov ter razmere v Angliji in na Danskem, da je postopoma zgradil svojo oblast.
Po smrti svojega očeta in krvavih spopadih v Angliji in na Danskem je Knut dosegel prevlado v Angliji leta 1016 (po porazu in smrti kralja Edmunda «Ironside») ter utrdil moč na Danskem do okoli 1018. V naslednjih letih je razširil svoj vpliv tudi na Norveško in dele Švedske, kar je zgodovinarjem dalo ime »Severno morje imperij« (North Sea Empire).
Vladavina v Angliji in na Danskem
Kanut je kot vladar združeval skandinavsko vojaško moč z institucionalnimi prijemi anglosaksonske uprave. V Angliji je ohranil številne lokalne upravne oblike (earle in šerifi), prizadeval pa si je tudi za enotno zakonodajo in mir, da bi spodbudil trgovino ter stabilnost. Njegova vladavina v Angliji je trajala od leta 1016 do smrti leta 1035; na Danskem je vladal približno od leta 1018 do 1035, v Norveški pa je vzpostavil oblast konec 1020-ih.
Zunanja politika in odnosi z drugimi oblastmi
Kanut je sklenil diplomatske in cerkvene vezi z evropskimi vladarji. Bil je v stiku z vladarji Svetega rimskega cesarstva, zlasti z Henrikom II. in Konradom II., ter z rimsko-cerkvenimi avtoritetami. S svojimi flotami je nadzoroval morske poti po Severnem morju in ohranjal pomembne pomorske povezave z Baltskim in Severnim morjem. Njegove pogodbe in zaveze so mu pomagale utrditi položaj v Evropi in zmanjšati vojaške pritiske zunaj severnega območja.
Zakonodaja, cerkev in uprava
Kanut je spodbudil cerkveno obnovo in bil velik pokrovitelj cerkve; cerkev mu je nudila legitimnost vladanja. Hkrati je sprejel zakonodajne ukrepe, znane kot kanutski zakoniki, ki so združevali elemente zakonodaje tako anglosaksonske kot nordijske tradicije. Uvedel je strožje kazni za piratstvo in razporejal vojake ter uradnike, da bi zagotovil red in varnost trgovskih poti.
Osebno življenje in nasledstvo
Kanut je bil dvakrat poročen; znana sta predvsem poroka z Emma od Normandije, kar je bila politična zveza, ki je okrepila njegove vezi z Normandijo in kontinentalno politiko. Imeti je imel več otrok, med katerimi sta se po njegovi smrti pojavila sporna kandidata za nasledstvo: Harold Harefoot in Harthacnut. Po Knutovi smrti leta 1035 se njegovo imperij hitro razdrobil — Harthacnut je prevladal na Danskem, Harold pa je prevzel nadzor nad delom Anglije, preden sta oblast znova prevzela lokalna angleška dinastija in normandski vpliv.
Legenda in zapuščina
Kanutova osebnost je obdaja ne le zgodovinska politika, temveč tudi številne legende; najbolj znana je zgodba, v kateri naj bi poskušal pokazati etične meje svoje oblasti tako, da je zapovedal plimi, naj se umakne — prizor, ki poudarja razmejitev med človeško močjo in božanskim redom. Čeprav gre verjetno za poznejšo anekdoto, zgodba služi kot simbol njegove modrosti in ponižnosti do vere.
Kanut Veliki je zapustil močan vtis kot vladar, ki je za kratek čas združil velike dele severne in zahodne Evrope pod svojo oblastjo. Njegova politika je vplivala na nadaljnji razvoj državnosti v Skandinaviji in Angliji, njegova vladavina pa ostaja predmet obsežnih zgodovinskih študij.
Srednjeveški vtis: Edmund Ironside (levo) in Knut (desno)
Kanuta na kovancu, kovanem v času njegove vladavine
Kanutovo kraljestvo
Osvojitev Anglije
Poleti 1015 je Kanutova flota odplula proti Angliji z dansko vojsko, v kateri je bilo morda 10.000 ljudi na 200 ladjah. Knut je bil na čelu množice Vikingov iz vse Skandinavije. Invazijske sile so se naslednjih štirinajst mesecev pogosto tesno in kruto spopadale z Angleži. Praktično vse bitke so potekale proti Aethelredovemu sinu Edmundu Ironsideu.
Po prevzemu prestola leta 1016 je Kanut usmrtil številne Edmundove privržence, da bi zagotovil varnost svoje krone.
Družina
Kanut, kristjan, je imel dve ženi. Njegova prva žena ali morda konkubina se je imenovala Ælfgifu. Bila je žena, ki se je poročila s sklenitvijo rok, kar pomeni, da je bila poroka sklenjena s sklenitvijo rok in ne s cerkvenim obredom. To je bilo v tistem času zakonito. Postala je njegova severna kraljica.
Njegova druga žena je bila Ema Normandijska, ki se je v stari angleščini imenovala Ælfgifu. Njuna poroka je bila krščanska. Ostala je na jugu, s posestvom v Exetru.
Obe ženi sta rodili sinove, ki so postali angleški kralji. Kanut je Cerkev obdaril z mnogimi darovi.
Izdaja
- 1 - Ælfgifu iz Northamptona
- Sweyn Knutsson, norveški kralj
- Harold Harefoot, angleški kralj
- 2 - Ema Normandijska
- Harthacanute, danski in angleški kralj
- Danska Gunhilda se je poročila s Henrikom III., cesarjem Svetega rimskega cesarstva.
Kanut in valovi
Zgodba pripoveduje, da je Kanut sedel na prestolu in ukazal morju, naj se obrne nazaj. Ne vemo, ali se je to res zgodilo. Zdi se, da izvira od Henrika Huntingtonskega (ok. 1088 - ok. 1154). O njej pripoveduje takole:
"Ko je kralj Cnute vladal dvajset let, je zapustil to življenje v Shaftesburyju in bil pokopan v Winchestru v starem Minstru. Nekaj besed je treba nameniti moči tega kralja. Pred njim v Angliji še nikoli ni bilo kralja s tako veliko oblastjo. Bil je gospodar vse Danske, vse Anglije, vse Norveške in tudi Škotske. Poleg številnih vojn, v katerih se je še posebej proslavil, je opravil še tri lepa in veličastna dejanja....Tretje, ko je bil na vrhuncu svoje oblasti, je ukazal, naj njegov stol postavijo na morsko obalo, ko je prihajalo plimovanje. Nato je rekel naraščajoči plimi: 'Podrejena si mi, saj je zemlja, na kateri sedim, moja, in nihče se še ni nekaznovano uprl moji oblasti. Zato ti zapovedujem, da se ne smeš dvigniti na mojo zemljo, niti si ne smeš drzniti zmočiti oblačil ali okončin svojega gospodarja. Toda morje se je dvignilo kot običajno in nespoštljivo namočilo kraljeve noge in goleni. Kralj je skočil nazaj in zaklical: "Naj ves svet ve, da je oblast kraljev prazna in ničvredna in da ni kralja, vrednega tega imena, razen tistega, po čigar volji nebo, zemlja in morje ubogajo večne zakone. ' Kralj Knut nato ni nikoli več nosil zlate krone na vratu, temveč jo je položil na podobo križanega Gospoda v večno hvalo velikega kralja Boga. Po njegovi milosti naj duša kralja Knuta uživa počitek."
Henry of Huntingdon, Historia Anglorum (VI.17)
Iskati