Harold Harefoot, tudi Harold I. (ok. 1015 – 17. marec 1040), je bil angleški kralj med letoma 1035 in 1040. Bil je domnevni sin Kanuta Velikega in Aelgifu iz Northamptona; prihodnost njegovega rojstva in dedne pravice so sodobniki in poznejši kronisti obravnavali z dvomom, zato je njegov položaj ostal politično negotov.
Ozadje in prevzem oblasti
Po Kanutovi smrti 12. novembra 1035 je bil preferiran naslednik njegov sin Harthacanute, vendar je bil ta takrat na Danskem in ni mogel nemudoma priti v Anglijo. Zaradi njegove odsotnosti so v Angliji nekateri veljaki razglasili Harolda za začasnega oblastnika oziroma regenta, nato pa je Harold postopoma utrdil oblast in si pridobil nadzor nad večino kraljestva. Sprva sta tej ureditvi nasprotovala predvsem kraljica Emma Normandijska in nekateri podporniki Harthacanuta; tudi grof Godwin iz Wessexa je imel sprva zadržke, vendar se je politični položaj kasneje spreminjal.
Vladavina in spopadi
Haroldova vladavina je bila zaznamovana s spori z Emma in njenimi podporniki ter z notranjimi prerazporeditvami moči med anglosaksonskimi in danskimi veljaki. Kronične obtožbe mu pripisujejo vpletenost v prijetje in smrt Alfreda Aethelstana (Alfreda, sina Ethelreda in Emme) ob njegovem poskusu vrnitve v Anglijo leta 1036, kar je povzročilo veliko ogorčenje in nadaljnje trenje med sprtimi stranmi. Haroldovo dejansko kronanje je pogosto datirano okoli leta 1037 (viri se razlikujejo), vendar njegovo vladanje potrjujejo tudi kovanci in listine iz njegovega obdobja.
Vlado je okrepil z oporo pri nekaterih močnejših grofih in z nadzorom nad denarno izdajami, vendar je njegov položaj ostal sporen – mnogi so ga dojemali kot regenta, drugi kot de facto kralja, marsikdo pa ga je obtoževal, da je pridobil oblast nezakonito.
Smrt in zapuščina
Harold je umrl v Oxfordu 17. marca 1040, ravno ko se je zdel Harthacanute pripravljen na invazijo iz Danske. Nekateri kronisti navajajo nenadno smrt zaradi bolezni, drugi omenjajo ugibanja o zastrupitvi; točen vzrok ni dokončno znan. Bil je pokopan v Westminstrski opatiji.
Po njegovi smrti je Harthacanute prevzel angleški prestol in za kratek čas združil dansko in angleško krono. V historiografiji je Harold pogosto upodobljen kot sporni in prehodni vladar — za nekatere je bil upornik in namestnik, za druge legitimni kralj, ki je ohranil kontinuiteto Kanutove oblasti v Angliji. Njegova vladavina je pomembna za razumevanje političnih napetosti v Angliji prve polovice 11. stoletja in sega v obdobje, ki je vodilo do prihoda in vladavine Harthacnuta ter pozneje Eduarda Izkupitelja.