Harriet Tubman (rojena Araminta Ross; ok. 1820 ali 1821 - 10. marec 1913) je bila afroameriška borka proti suženjstvu in humanitarka. Bila je tudi vohunka Unije in prva temnopolta ženska, ki je med ameriško državljansko vojno vodila ameriško misijo. Rodila se je v suženjstvu, vendar je pobegnila. V svojem življenju je opravila številna nevarna potovanja v zlendju svobode. Različne ocene o številu rešenih ljudi se razlikujejo: po nekaterih virih je opravila vsaj 13–19 misij in neposredno pomagala rešiti več deset oseb, če pa k temu prištejemo tudi njeno delo med vojno in posredne učinke, nekatere ocene omenjajo več sto rešenih sužnjev. V svojih prizadevanjih je pogosto uporabljala podzemno železnico.

Zgodnje življenje in poškodba

Tubmanova se je rodila kot sužnja v okrožju Dorchester v Marylandu, so jo bičali in pretepali različni gospodarji. Kot otrok je doživela hudo poškodbo glave: jezni nadzornik je vrgel težko kovinsko utež v drugega sužnja in utež je po naključju zadela Tubmanovo glavo. To je povzročilo napade (epileptiformne napade), pogoste glavobole, močne vizije in intenzivne sanje, ki so jo spremljale vse življenje. Tubmanova je pogosto razlagala te vizije kot duhovna znamenja in jih je dojela kot vodstvo Boga pri svojih poznejših pobegih in dejavnostih proti suženjstvu.

Pobeg in delovanje na podzemni železnici

Leta 1849 je Tubmanova pobegnila v Filadelfijo, kjer so sužnji lahko dobili svobodo. Po tem, ko je sama prišla v svobodo, se je neustrašno vračala v jug, da bi pomagala drugim pobegniti. Njena sposobnost načrtovanja, poznavanje terena, uporaba kodnih signalov in zanesljivih skrbnikov ji je omogočila več nevarnih nočnih prehodov preko državnih meja in rečnih poti. Čeprav so lastniki sužnjev ponujali visoke nagrade za zločince in pobegle osebe, Tubmanove niso nikoli ujeli; pogosto je uporabljala lažne identitete, prikrita potovanja in mrežo aktivistov in simpatizerjev.

Podzemna železnica ni bila prava železnica, ampak skrivna mreža poti, skrivališč in ljudi (imenovanih »kondukterji«), ki so pomagali sužnjam doseči severne svobodne države in Kanado. Tubmanova je postala ena najbolj znanih kondukterk – njeno ime se je širilo med zagovorniki svobode, medtem ko je med lastniki sužnjev veljala za »nepridrljivo« in nevarno nasprotnico.

Vloga v ameriški državljanski vojni

Ko se je začela ameriška državljanska vojna (1861–1865), je Tubmanova prostovoljno ponudila svoje storitve vojski Unije. Najprej je delala kot kuharica, pralka in medicinska sestra v bolnišnicah za črnske vojake ter kot oskrbnica ranjencev. Kasneje je postala obveščevalka in izvidnica za več enot Unije, kjer je zbirala informacije o konfederacijskih položajih in poti za bežanje sužnjev.

Tubmanova velja za prvo temnopolto žensko, ki je vodila oboroženo misijo v času vojne. Junija 1863 je sodelovala pri usklajenem napadu poznanem kot napad na reko Combahee (Combahee River Raid), kjer je deloval konvoj unijskih čolnov, ki so pluli po reki ob južni obali Južne Karoline. Tubmanova je bila vodja izvidniške skupine in je pomagala oskrbeti in voditi operacijo, ki je pripeljala do osvoboditve približno 700 sužnjev iz plantaž in do podpore beguncem pri združitvi z Unijo. Ta akcija je bila pomembna tako zaradi neposrednega osvoboditve ljudi kot tudi zaradi preusmeritve delovne sile in premoženja Konfederacije.

Poznejše življenje, aktivizem in dom v Auburnu

Po vojni se je Tubmanova preselila v trajni dom v Auburnu v New Yorku, kjer je živela v hiši, ki je postala središče njenega družinskega in dobrodelnega dela. Vzdrževala je svojo družino in skrbela za starajoče se starše ter druge sorodnike. Bila je aktivna v gibanju za volilno pravico žensk, sodelovala je na srečanjih in javno govorila o pravicah žensk in Afroameričanov, pogosto skupaj z voditeljicami gibanja, kot je bila Susan B. Anthony.

Tubmanova je pomagala ustanoviti dom za ostarele Afroameričane v New Yorku, kjer je tudi proti koncu svojega življenja živela. Leta 1869 se je poročila z Nelsonom Davisom, črnskim veteranom Unije; zakon sta sklenila pozneje v življenju, kar ji je prineslo dodatno stabilnost. Tubmanova je srečna vloga voditeljice in skrbnice ter humanitarke ostala do smrti, čeprav je bila zdravstveno vedno omejena zaradi posledic poškodbe glave.

Smrt in zapuščina

Harriet Tubman je umrla 10. marca 1913 v Jordan Hall, domu za ostarele, katerega ustanovitev je podpirala. Pokopana je v Fort Hill Cemetery v Auburnu; ob njenem pogrebu so ji izkazali spoštovanje kot herojski figurici, ki je s svojim življenjem in dejanji razširila ideje o svobodi in pravičnosti.

Njena zapuščina je obsežna: Tubmanova je postala simbol poguma, odpuščanja in neomajne zaveze k svobodi. Spomin nanjo je ohranjen v številnih knjigah, filmih, člankih, spomenikih in muzejih. Njeno življenje je predmet zgodovinskih študij in javnih razprav o pomenu odporništva proti zatiranju. Danes njeno ime nosijo ulice, šole in institucije, njena zgodba pa navdihuje gibanja za človekove pravice še naprej.

Opombe o številkah in virih

V zgodovinopisju se podatki o številu rešenih sužnjev in opravljenih potovanjah razlikujejo. Nekateri sodobni viri navajajo, da je Tubmanova opravila najmanj 13 misij na podzemni železnici in neposredno pomagala več desetim ljudem doseči svobodo; druge, širše ocene, ki upoštevajo vse njene oblike pomoči in vpliva, omenjajo tudi višje številke. Pri branju virov je koristno upoštevati, da so dokumentacija in ustni viri iz tistega časa pogosto nepopolni, zato zgodovinarji uporabljajo različne pristope za rekonstrukcijo njene dejavnosti.

Harriet Tubman ostaja ena najbolj prepoznavnih osebnosti boja proti suženjstvu v ameriški zgodovini — njen življenjepis je zgodba o pogumu, veri in dolgoletnem boju za svobodo in človekovo dostojanstvo.