Henrik I. Angleški (ok. 1068 n. št. - 1. december 1135 n. št.), imenovan tudi Henrik Beauclerc (kar pomeni dober učenjak), je bil angleški kralj, ki je vladal od leta 1100 do svoje smrti leta 1135. Rodil se je v Selbyju v Yorkshiru kot četrti sin Viljema Osvajalca in flandrijske kraljice Matilde. Bil je edini otrok izmed Viljemovih otrok, rojen v Angliji, saj je njegova mati prišla tja ob svojem kronanju leta 1068. Henrik je že zgodaj pokazal zanimanje za učenje, zato mu je bila dodeljena izobrazba v latinščini in svobodnih umetnostih, zaradi česar je dobil vzdevek Beauclerc.

Izvor položaja in prva leta

Po Viljemovi smrti leta 1087 sta njegovi dve starejši brata delili očetovo posesti: Robert Curthose je postal vojvoda Normandije, Viljem Rufus pa angleški kralj. Henrik, ki je bil takrat še mladoleten in je ostal brez večje dediščine, je kupil grofijo Cotentin v zahodni Normandiji. Leta 1091 sta ga Robert in Viljem izrinila, a je Henrik postopoma obnovil svoj vpliv v Cotentinu in se nato povezal z Viljemom proti Robertu. Bil je prisoten, ko je Viljem Rufus leta 1100 umrl v nesreči na lovu; Robert je v tistem času odpotoval na križarski pohod. Henrik je izkoristil priložnost in hitro zasedel angleški prestol, kjer je bil kmalu kronan.

Vladavina in upravne reforme

Kot kralj je Henrik uvajal pomembne reforme, s katerimi je moč in uprava prestola postala bolj učinkovita. Že ob kroni je izdal znano Listino svoboščin (Coronation Charter), ki velja za predhodnico Velike listine svoboščin — v njej je obljubil omejitve do poslabšanja zakonov in odvzemov ter vrnitev nekaterih običajev. Vrnil je v veljavo nekatere zakone Edvarda Izpovednika in si prizadeval za poenotenje pravosodnega reda.

Henrik je izboljšal denarni sistem in finančno upravo kraljestva z utrditvijo kraljevega izvršilnega urada (Exchequer). Razvil je sistem kraljevih ukazov (writs) in organiziral itinerantne sodnike, kar je prispevalo k bolj enotni izvrševani kraljevega prava po deželi. Za upravljanje je pogosto uporabljal izobražene cerkvene možje, s čimer je povečal strokovnost in stabilnost uprave.

Njegovi odnosi s Cerkvijo so bili mešani: sprva je imel spore z nadškofom Anselmom glede investiture in svobod cerkve, a sta z leti dosegla dogovore, ki so omogočili mirnejše sodelovanje med prestolom in cerkvenimi institucijami.

Napenjena vprašanja v Normandiji

Henrik si je prizadeval tudi zavarovati in združiti normandijsko in angleško oblast. Dolgoletni spor z bratom Robertom Curthoseom je končal leta 1106 v bitki pri Tinchebrayu, kjer je Henrik premagal in ujel Roberta ter ga za dolgo obdobje zaprl v ujetništvo. S tem je pridobil tudi Normandijo in tako združil angleško krono in normandijsko vojvodstvo v lastnih rokah, kar je povečalo njegovo moč v obeh deželah.

Družina, Bela ladja in nasledstvo

Henrik se je poročil z Matildo (Edith), hčerko škotskega kralja, s katero je imel vsaj dva priznana zakonita otroka: hčerko Matildo in sina Williama Adelina. 25. novembra 1120 je Viljem Adelina umrl v potopu Bele ladje, kar je bilo tragično in usodno za nasledstvo. Smrt prestolonaslednika je odprla vprašanje nasledstva — Henrik je sicer uradno imenoval svojo hčer Matildo za svojo naslednico, vendar je to naletelo na odpor pri številnih plemičih.

Poleg tega je imel Henrik veliko nezakonskih otrok — po ocenah zgodovinarjev med 20 in 25. Ti otroci so pogosto dobili pomembne položaje in posesti, a niso rešili problema zakonitega moškega naslednika.

Smrt in zapuščina

Henrik je umrl 1. decembra 1135 med obiskom svoje hčerke in vnukov v Normandiji. Njegova odločitev, da za naslednico imenuje hčer Matildo, ni bila v celoti sprejeta. Po njegovi smrti sta se njegova hči in njegov nečak Štefan sprla za oblast, kar je privedlo do dolge državljanske vojne, znane kot Anarhija (The Anarchy), ki je razdelila Anglijo v letih po 1135.

Henrikova zapuščina je vključevala pomembno krepitev centralne oblasti, razvoj pravosodnega sistema in finančnih institucij ter uvedbo dokumentov, kot je Listina svoboščin, ki je vplivala na kasnejši razvoj angleške ustavne prakse. Njegova vladavina je bila mešanica administrativnih izboljšav, osebne ambicije in zapletenih družinskih razmer, katerih posledice so se čutile še dolgo po njegovi smrti.