Zgodovina Anglije: od predanglosaksonskih časov do Tudorjev in Stuartov

Glavni članki: Prazgodovinska Britanija in rimska Britanija

Arheologija kaže, da so ljudje prišli v južno Anglijo veliko pred ostalimi deli Britanskega otočja, verjetno zaradi prijaznega podnebja med in med davnimi ledenimi dobami.

Julij Cezar je v okviru galskih vojn v letih 55 in 54 pred našim štetjem napadel današnjo Anglijo in bil poražen. V knjigi De Bello Gallico je zapisal, da so tam živela številna plemena, zelo podobna drugim keltskim plemenom v Evropi. Kovanci in poznejši rimski zgodovinarji so nam dali imena nekaterih vladarjev teh plemen in njihove dejavnosti.

Leta 43 n. št. je Klavdij s 40.000 vojaki, ki so se izkrcali v Galiji, uspešno napadel Anglijo v Richboroughu v Kentu.

Sedanja Anglija je bila več sto let rimska provinca Britannia. Rimljani so pozneje, ko je Rimsko cesarstvo začelo razpadati, provinco opustili in Kelte prepustili sami sebi. Vpliv Rimljanov je pomenil, da je bilo ozemlje Anglije enotno že pred prihodom Anglosaksoncev.

Analiza človeških trupel, najdenih na starodavnem pokopališču v bližini Abingdona v Angliji, je pokazala, da so saški priseljenci in domači Britanci živeli drug ob drugem.

Romano-britansko prebivalstvo (Britanci) je bilo asimilirano. Naselitev (ali vdor) v Anglijo se imenuje saška osvojitev ali anglosaksonska ali angleška osvojitev.

V 4. stoletju našega štetja so številni Britanci iz Walesa, Cornwalla in južne Britanije prečkali Rokavski preliv ter se naselili v zahodnem delu Galije (Armorika), kjer so ustanovili novo državo: Bretanjo. Britanci so svoji novi državi dali ime in bretonski jezik, bretoščino, ki je sestrski jezik valižanščine in kornijščine. Ime "Bretanja" (iz "Mala Britanija") je nastalo v tem času, da bi novo Britanijo ločili od "Velike Britanije". Brezhoneg se v Bretanji govori še danes.

Vikingi

Po obdobju napadov so se Vikingi začeli naseljevati tudi v Angliji in trgovati ter od konca 9. stoletja nadzorovali območje, imenovano Danelaw. Ena od vikinških naselbin je bila v Yorku, ki so ga Vikingi imenovali Jorvik. Vikinška vladavina je pustila sledi v angleškem jeziku - ker je bila stara angleščina že povezana s staro norveščino, so se v tem času v angleščini začele uporabljati številne norveške besede.

Poraz kralja Harolda Godwinsona v bitki pri Hastingsu leta 1066 proti normandijskemu vojvodi Viljemu II., pozneje imenovanemu Viljem I. Angleški, in posledična normanska osvojitev Anglije sta povzročila pomembne spremembe v zgodovini Britanije. Viljem je ukazal napisati knjigo Domesday Book. To je bil pregled vseh prebivalcev ter njihovih zemljišč in premoženja, ki je bil v pomoč pri pobiranju davkov.

Viljem je vladal tudi Normandiji, takrat mogočni vojvodini v Franciji. Viljem in njegovi plemiči so v Normandiji in Angliji govorili in sodili v anglo-normanščini. Anglo-normanski jezik je aristokracija uporabljala več stoletij in je imel velik vpliv na razvoj stare angleščine v srednjo angleščino.

V Angliji je bil srednji vek čas vojn, državljanskih vojn, občasnih uporov in številnih zarot med plemiči in kraljevo družino. Anglija je imela več kot dovolj žit, mlečnih izdelkov, govedine in ovčetine. Mednarodno gospodarstvo države je temeljilo na trgovini z volno, pri čemer so volno iz severne Anglije prodajali tekstilnim trgovcem v Flandriji, da so iz nje izdelovali tkanine. Srednjeveško zunanjo politiko so oblikovali tudi odnosi s flamskimi trgovci s tkaninami. V petnajstem stoletju se je razvilo angleško poslovanje s tkaninami, kar je omogočilo, da so postali bogatejši tudi Angleži.

V času vladavine Henrika II. je kralj dobil nazaj nekaj moči od baronov in Cerkve. Henrikov naslednik Rihard I. "Levje srce" se je udeležil tretje križarske vojne in branil svoja francoska ozemlja pred Filipom II. Njegov mlajši brat Janez, ki mu je sledil kot kralj, ni imel takšne sreče; izgubil je Normandijo in številna druga francoska ozemlja. Leta 1215 so baroni vodili oborožen upor in ga prisilili k podpisu Magne karte, ki je zakonsko omejila kraljeva osebna pooblastila.

Vladavina Edvarda I. (1272-1307) je bila precej uspešna. Edvard je okrepil pristojnosti svoje vlade in sklical prvi angleški parlament. Osvojil je Wales. Njegov sin Edvard II. je izgubil bitko pri Bannockburnu proti Škotski.

Črna smrt, epidemija, ki se je razširila po vsej Evropi in delih Azije, je v Anglijo prišla leta 1349 in pomorila morda do tretjino prebivalstva.

Edvard III. je dal zemljišča močnim plemiškim družinam, med katerimi je bilo veliko ljudi s kraljevsko krvjo. Ker je bila v tistih časih zemlja kot moč, so si lahko nekateri mogotci zdaj prizadevali za krono.

Vojna vrtnic se je končala z zmago Henrika Tudorja, ki je postal angleški kralj Henrik VII, v bitki na Bosworthskem polju leta 1485, v kateri je bil ubit jorkistični kralj Rihard III.

Njegov sin Henrik VIII. se je razšel z Rimskokatoliško cerkvijo zaradi ločitve od Katarine Aragonske. Čeprav njegovo versko stališče ni bilo povsem protestantsko, je to privedlo do odcepitve Anglikanske cerkve od Rimskokatoliške cerkve. Sledil je čas velikih verskih in političnih težav ter angleška reformacija.

Henrik VIII. je imel tri otroke, ki so vsi nosili krono. Prvi je vladal angleški kralj Edvard VI. Čeprav je bil inteligenten, je bil leta 1547, ko je zasedel prestol, star le deset let.

Ko je Edvard VI. leta 1553 umrl za tuberkulozo, je Marija I. zasedla prestol, ko so jo v Londonu spodbujale množice ljudi, kar je bilo po takratnih navedbah največje izražanje naklonjenosti do tudorskega monarha. Marija, zvesta katoličanka, na katero je močno vplival katoliški španski kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva Karel V., si je prizadevala, da bi se država vrnila v katoliško vero. To je privedlo do 274 požigov protestantov in velikega sovraštva njenega ljudstva. Marija je izgubila Calais, zadnjo angleško posest na celini, in ob koncu vladanja postala še bolj nepriljubljena (razen med katoličani).

Elizabetina vladavina je leta 1558 v Angliji vzpostavila red. Versko vprašanje, ki je državo razdvajalo od časov Henrika VIII., je bilo odpravljeno z Elizabetino versko ureditvijo, ki je vzpostavila Anglikansko cerkev v skoraj enaki obliki, kot jo ima danes.

Trgovina s sužnji, zaradi katere je Velika Britanija postala pomembna gospodarska sila, se je začela z Elizabeto, ki je Johnu Hawkinsu leta 1562 dovolila, da začne trgovati.

Elizabetina vlada je bila mirnejša, razen upora severnih grofov leta 1569, uspelo ji je zmanjšati moč starega plemstva in povečati moč svoje vlade. Eden najbolj znanih dogodkov v angleški vojaški zgodovini se je zgodil leta 1588, ko je španska Armada izgubila proti angleški mornarici, ki ji je poveljeval sir Francis Drake. Elizabetina vlada je veliko storila za okrepitev svoje vlade ter za učinkovitejše splošno pravo in upravo po vsej Angliji.

V celoti gledano je tudorsko obdobje pomembno, saj je privedlo do številnih vprašanj, na katera je bilo treba odgovoriti v naslednjem stoletju med angleško državljansko vojno. To so bila vprašanja o tem, koliko moči naj imata monarh in parlament ter koliko naj eden nadzira drugega.

Elizabeta je umrla brez otrok, ki bi lahko prevzeli prestol po njej. Njen najbližji moški protestantski sorodnik je bil škotski kralj Jakob VI. iz rodbine Stuart, zato je postal Jakob I. Angleški, prvi kralj celotnega otoka Velike Britanije, čeprav je vladal Angliji in Škotski kot ločenim državam.

Angleška državljanska vojna se je začela leta 1642 predvsem zaradi sporov med Jakobovim sinom Karlom I. in parlamentom. Poraz rojalistične vojske s strani parlamentarne vojske novega modela v bitki pri Nasebyju junija 1645 je uničil večino kraljevih sil. Po zajetju in sojenju Karlu so ga januarja 1649 obglavili pri vratih Whitehall v Londonu. Razglašena je bila republika, Oliver Cromwell pa je leta 1653 postal lord protektor. Po njegovi smrti ga je na tem položaju nasledil sin Richard Cromwell, vendar je kmalu odstopil. Po obdobju anarhije v Angliji se je leta 1660 vrnila monarhija, kralj Karel II. pa je ponovno sedel v Londonu.

Leta 1665 je London prizadela kuga, nato pa je leta 1666 prestolnico pet dni požigal veliki požar, ki je uničil okoli 15.000 stavb.

Leta 1689 je nizozemski protestant Viljem Oranski v tako imenovani slavni revoluciji zamenjal katoliškega kralja Jakoba II. Na Škotskem in Irskem pa katoličani, zvesti Jakobu II., niso bili tako zadovoljni, zato so sledili številni krvavi upori. Ti upori so se nadaljevali do sredine 18. stoletja, ko je bil leta 1746 v bitki pri Cullodnu poražen Karel Edvard Stuart.

S prvim aktom o uniji so Škotska, Anglija in Wales postali ena država. Zgodovina Anglije po tem zakonu iz leta 1707 je del zgodovine Velike Britanije.