Elizabetinska verska ureditev (1559): ustanovitev anglikanizma v Angliji
Elizabetinska verska ureditev je bila odgovor Elizabete I. na verske spore, ki so se razvili v času vladavine Henrika VIII, Edvarda VI. in Marije I.
Ta odgovor je bil podan v dveh zakonih angleškega parlamenta. Zakon o vrhovni oblasti iz leta 1559 je potrdil neodvisnost angleške cerkve od Rima. Zakon o enotnosti iz leta 1559 je odločal o obliki angleške cerkve.
Pogosto so jo obravnavali kot konec angleške reformacije in temelj anglikanizma. Vendar nekateri zgodovinarji menijo, da je Anglija postala protestantski narod na ljudski ravni šele mnogo let pozneje. Zdi se, da so bile med prebivalstvom in duhovščino še dolgo po tem velike delitve.
Vsebina in ključne določbe
Elizabetinska ureditev je bila sestavljena iz več elementov, ki so skupaj poizkusili zagotoviti versko stabilnost:
- Vrhovna oblast: monarhinja je bila ponovno razglašena za vrhovno v cerkvi. Zaradi občutljivosti vprašanja naslova je Elizabeth sprejela naziv Supreme Governor (vrhovna guvernerka) namesto Supreme Head, kar je nekaterim malikovalcem in umnim duhovnikom olajšalo sprejem.
- Enotnost bogoslužja: Zakon o enotnosti je uveljavil novo različico Book of Common Prayer (Knjige skupnega bogoslužja) iz leta 1559, ki je določala angleško bogoslužje in obrede. Uporaba angleščine pri maši in določena oblikovna navodila sta bila obvezna; za neupoštevanje so določeni denarni kazni in sankcije.
- Ohranjanje nekaterih tradicij: ureditev je ohranila episkopalno strukturo (škofje) in številne cerkvene obrede ter simbole, kar je bilo kompromisno glede na bolj radikalne protestantske predloge.
- Ukrepi za izločanje papeške oblasti: pravni predpisi so potrdili odvzem papeške jurisdikcije nad angl. cerkvijo in vzpostavili državni nadzor nad posameznimi cerkvenimi zadevami.
Namen in izvajanje
Glavni cilj ureditev je bil doseči politično in predstavno versko soglasje, ki bi končalo krvave obračune in nestabilnost prejšnjih desetletij. Elizabeth in njeni svetovalci so želeli oblikovati via media — srednjo pot med rimskokatoliškimi tradicijami in protestantskimi reformami. V praksi je to pomenilo, da je zakon zahteval zunanje prilagajanje (udeležba pri bogoslužju, upoštevanje knjige bogoslužij), medtem ko je bilo v prepričanjih in teoloških vprašanjih nekaj prostora za razlike.
Uvedbe so spremljale tudi royal injunctions (kraljevske odredbe), ki so natančneje urejale pouk, pridige, šolske in cerkvene zadeve. Škofi in duhovščina so morali priseči zvestobo, v nekaterih primerih pa so bili tisti, ki so zavračali nove zahteve (t. i. recusants), kaznovani z globami ali prepovedjo opravljanja služb.
Odzivi in posledice
Ureditev je ustvarila trden institucionalni okvir, ki je postopoma oblikoval Cerkev Anglije in anglikanski izpovedni prostor. Kljub temu so bile posledice kompleksne:
- Krščenje in nasprotovanje: katoliški verniki in nekateri duhovniki so se uprli vračanju k ločitvi od Rima; papež in katoliški državniki so v naslednjih letih aktivno nasprotovali Elizabeti (npr. papeška ekskomunikacija leta 1570 je dodatno zaostrila položaj katoličanov v Angliji).
- Pritisk na katoličane: po letu 1570 so se kazni za skrbno katoliško prakso stopnjevale, zlasti po poskusih in zarotah proti Elizabeti (npr. Babingtonova zarota). To je pripeljalo do večje marginalizacije katoliških skupnosti.
- Nesoglasja znotraj protestantizma: bolj radikalni reformatorji (kasneje imenovani puritanci) niso bili zadovoljni z nekaterimi ostanki rimskega obreda in cerkvene hierarhije; pritiskali so za nadaljnje reforme, kar je sprožilo dolgotrajne napetosti znotraj Cerkve Anglije.
- Politična stabilnost: kljub nasprotovanjem je ureditev prispevala k večji notranji stabilnosti, saj je centralizirala versko moč v rokah krona in zmanjšala neposredne tuje vplive preko papeške oblasti.
Dolgotrajni pomen in zgodovinopisje
Elizabetinska ureditev se pogosto smatra kot temelj anglikanstva in kot mejnik angleške verske zgodovine. A zgodovinarji opozarjajo, da je bila njena uresničitev postopna in pogosto neusklajena: premestitev verskih pogledov na ljudski ravni je trajala desetletja in je bila odvisna od lokalnih duhovnikov, učiteljev in skupnosti. Zato nekateri strokovnjaki poudarjajo, da je bila ureditev predvsem top-down (od zgoraj navzdol) rešitev, ki je zagotavljala institucionalno kontinuiteto, medtem ko so verske prakse in prepričanja prebivalstva ostajali pomešana in deljena še precej časa.
Na koncu je elizabetinska ureditev oblikovala versko in politično podobo Anglije v 16. in 17. stoletju ter imela trajne posledice za razmerje med državo in cerkvijo, za razvoj anglikanskega izpovedništva in za odnose med Anglijo ter ostalim katoliškim Evropo.
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bila Elizabetina verska naselbina?
O: Elizabetinska verska ureditev je bila odgovor Elizabete I. na verske spore, ki so nastali med vladavino Henrika VIII, Edvarda VI. in Marije I.
V: Koliko zakonov parlamenta je bilo vključenih v Elizabetino versko ureditev?
O: V Elizabetino versko ureditev sta bila vključena dva zakona parlamenta.
V: Kaj je potrdil Zakon o vrhovni oblasti iz leta 1559?
O: Zakon o vrhovni oblasti iz leta 1559 je potrdil neodvisnost angleške cerkve od Rima.
V: Kakšen je bil namen zakona o enotnosti iz leta 1559?
O: Zakon o enotnosti iz leta 1559 je določil obliko angleške cerkve.
V: Za kaj nekateri štejejo elizabetinsko versko ureditev?
O: Elizabetina verska ureditev po mnenju nekaterih pomeni konec angleške reformacije in uveljavitev anglikanizma.
V: Ali je Anglija po Elizabetinski verski ureditvi na ljudski ravni veljala za protestantsko državo?
O: Zgodovinarji menijo, da je Anglija postala protestantski narod na ljudski ravni šele mnogo let pozneje.
V: Ali so med prebivalstvom in duhovščino obstajala nesoglasja glede elizabetinske verske ureditve?
O: Da, med prebivalstvom in duhovščino so bila še dolgo po tem velika razhajanja.
