Mercia

Zgodnja zgodovina

Arheološka odkritja kažejo, da so bile prve angleške naselbine v dolini reke Trent. Prvotno kraljestvo Mercia je imelo različne vrste zemljišč. Večina od njih ne bi bila prva izbira za vsakogar, ki bi se želel tam naseliti. Ne, če je bilo drugje na voljo boljše zemljišče. Ime "Mercia" izhaja iz plemenskega imena Mierce, ki pomeni "mejni ljudje". Verjetno je bilo to ime že znano v angleški sredini in so ga prevzeli Angleži, ki so se tam naselili. Po Bedejevih besedah so Angleži izvirali iz Angulusa v severni Nemčiji. Bili so istega rodu kot Vzhodni Angli in Northumbrijci. Germanska plemena so v Anglijo vdrla razmeroma hitro. Okoli leta 650 je bila Anglija velika zbirka majhnih kraljestev, od katerih je imelo vsako svojega vojskovodjo ali malega kralja. V 200 letih po njihovem prihodu v Anglijo, konec 7. stoletja, je nastala heptarhija: sedem kraljestev anglosaške Anglije. Mercija je bila od sredine sedmega do začetka devetega stoletja prevladujoča sila med Anglosasi. Več mercijanskih plemičic je imelo pomembno vlogo v mercijanskih zadevah. To je v nasprotju z Wessexom, kjer so imele ženske le redko aktivno vlogo v vladi. V sedmem in osmem stoletju se je Merkija borila predvsem z Northumbrijo. V devetem stoletju je bil Wessex prevladujoča sila v regiji. Kralj Egbert Wesseški (802-839) je bil vladar in je ta položaj prvič prenesel na svoje naslednike. Od takrat je bila Mercija do prenehanja obstoja kraljestva vazalno kraljestvo Wessexa. V zadnji četrtini devetega stoletja je Mercija izgubila velik del svojega ozemlja v srednjem svetu zaradi danskih naseljencev.

Krščanstvo je bilo v Merkiji uvedeno leta 650. Prvi menihi so bili Irci, ki so jim sledili Northumbrijci. Leta 653 je bila ustanovljena ena škofija, ki ji je sledila vrsta irsko izobraženih škofov. Leta 674 je bila ustanovljena druga škofija za vzhodno Mercijo.

Pomembni kralji

Penda (ok. 626-655) je bil poganski kralj Mercije. Uspelo mu je sestaviti konfederacijo številnih manjših kraljestev, iz katerih je ustvaril Mercijo. Vendar v letih 630 ni mogel tekmovati z večjimi anglosaškimi kraljestvi, ki so bila okoli njega. Northumberland je grozil, da se bo razširil na ozemlje Mercije. Pendi se je zdelo primerno, da se poveže z Gwyneddom, dominantnim britanskim kraljestvom na zahodu. To je bilo nenavadno sodelovanje med kristjani in pogani, vendar je delovalo. Skupaj so premagali northumbrijskega kralja Edwina, ki je umrl v bitki pri Hatfield Chaseu.

Athelred I. (675-716) je bil tretji od Pendajevih sinov, ki je postal kralj Mercije. Pustošil je Kent, da bi preprečil, da bi se odcepili od njegove vladavine. Leta 679 je bil v vojni z Northumbrijo. Po navedbah Bede je Canterburyjski nadškof Teodor posredoval med kraljema, da bi ponovno vzpostavil mir. Poročil se je z Ostrito, hčerko kralja Bernicije. Bil je krščanski kralj, ki je ustanovil več cerkva in samostanov. Leta 704 je odstopil kot kralj in krono predal nečaku Cenredu. Bil je opat samostana Bardsey in je umrl okoli leta 716.

Offa (757-796) je bil prvi anglosaški kralj, ki bi ga lahko upravičeno imenovali "angleški kralj". Bil je sin Thingfritha, brata Pende. Na oblast je prišel takoj po državljanski vojni in si prizadeval pridobiti nadzor nad Mercijo. Vendar se je izkazal kot neusmiljen, drzen in ustvarjalen pri vzpostavljanju nadzora nad Kentom, Sussexom in Essexom. Offa je imel diplomatske odnose s Karlom Velikim. Bil je eden redkih anglosaksonskih monarhov, ki je imel stike s celinskimi vladarji. Izmenjali so si pisma in darila. Ko pa je Offa želel poročiti svojega sina z eno od hčera Karla Velikega, so bili odnosi hitro prekinjeni. Frankovska pristanišča so bila za britanske ladje zaprta. Offa je bil zelo vpleten v cerkvene zadeve in je v letih 786-7 osebno predsedoval cerkvenim zborom. Leta 787 je prepričal papeža, da je ustanovil mesto nadškofa v Lichfieldu v Merciji. Želel je imeti lastnega nadškofa, ki bi bil bližje kot canterburyjski nadškof. Reorganiziral je obrambo svojega kraljestva. Ena od teh obramb, Offa's Dyke, je bila ogromna zemeljska zgradba med Mercijo in valižanskimi kraljestvi na zahodu. Offa je umrl leta 796. Njegov sin Ecgfrith je bil kralj le 141 dni. Mercija ni bila nikoli več tako močna, kot je bila v času Ofejeve vladavine.

Vikinški vpadi

Novega mercijanskega kralja Raedwulfa so leta 844 ubili vikinški napadalci. Leta 855 je bilo zabeleženo, da so se vikinške skupine nahajale v Merciji v bližini Wrekina. Leta 865 pa se je dejavnost skandinavskih napadalcev močno spremenila. Šlo je za veliko večjo vojaško silo, kot so jo videli prej. Prihod velike poganske vojske v Vzhodno Anglijo. Za nekaj časa so se Danci (Vikingi) bolj zanimali za Northumbrijo. Prevzeli so nadzor nad Yorkom in se premaknili proti jugu v Mercijo, nato pa se za zimo utaborili v Nottinghamu. Spomladi leta 868 se je združena vojska Merkijcev in zahodnih Sasov spopadla z Vikingi, vendar do bitke ni prišlo. Merkijski kralj Burghred je sklenil mirovno pogodbo z napadalci, ki so se nato preselili na sever v York. Leta 873 so Burghreda iz Mercije pregnali Vikingi, ki so nato za kralja izbrali Ceowulfa. Leta 874 se je poganska vojska razdelila, eden od voditeljev Halfdan pa je svojo skupino odpeljal na sever. Leta 878 je Vikinge v Merciji napadel in premagal kralj Alfred Wesseški. Sprejeli so krščanstvo in se naselili na ozemlju vzhodne Anglije.

Propad kraljestva

V devetem stoletju je Mercija kot kraljestvo propadla. Leta 873-74 je Mercijo osvojila poganska vojska. Leta 880 je Wessex sklenil zakonsko zvezo z Mercijo. Alfredova hči Ethelflaeda se je poročila z Ethelstanom (II.) iz Mercije. Ko je Ethelstan leta 912 umrl, je Edvard Starejši imenoval Ethelflaedo (svojo sestro) za "damo Mercijcev". Ko je Ethelflaeda leta 918 umrla, so mercijski plemiči menili, da so se osvobodili vladavine Wessexa. Edvard je posredoval in imenoval Ethelflaedino hčerko Aelfwynn, da kot njegova predstavnica vlada Merciji. Toda leta 919 jo je Edvard vrnil v Wessex. Po tem je Mercija veljala le še za eno grofijo pod njegovo oblastjo. Sledila je vrsta ealdormenov (podobnih grofom v Evropi). Pod Kanutom leta 1017 je Mercija postala ena od štirih delov Anglije.