Heptarhija: sedem anglosaksonskih kraljestev in njihova zgodovina
Heptarhija (starogrško: ἑπτά + ἀρχή, sedem + kraljestvo) je skupno ime za sedem anglosaških kraljestev. To so bila naslednja kraljestva: Northumbrija, Mercija, Vzhodna Anglija, Essex, Kent, Sussex in Wessex. Anglosaksonska kraljestva so sčasoma postala Kraljevina Anglija. Izraz se uporablja od 16. stoletja in pomeni tako skupino sedmih kraljestev kot tudi časovno obdobje, v katerem so ta kraljestva nastajala in sobivala.
Izvor in časovno obdobje
Heptarhija nastaja po odhodu Rimljanov iz Britanije v začetku 5. stoletja, ko so v deželo prišle različne germanske skupine — Angli, Sasi in Juti. Proces naseljevanja in oblikovanja političnih enot je potekal v 5. in 6. stoletju; vrh in največje spremembe pa so se zgodile med 6. in 9. stoletjem. Čeprav se izraz »heptarhija« nanaša na sedem glavnih kraljestev, je realna politična situacija pogosto bolj zapletena: poleg glavnih so obstajale manjše kraljevine, podkraljestva in zavezništva, meja pa so se spreminjale z vojnami, porokami in zavezništvi.
Glavna kraljestva in njihova vloga
- Northumbrija — v 7. in zgodnjem 8. stoletju kulturno in versko središče (npr. samostani v Lindisfarni in Jarrowu), pomembna vloga pri širjenju krščanstva in učenosti.
- Mercija — močna silna sila v srednjem obdobju heptarhije; pod kraljem Offo (vlada v 8. stoletju) je dosegla vrh moči in vpliva.
- Vzhodna Anglija — obala in pomorsko usmerjeno kraljestvo, pozneje tarča vikingških napadov.
- Essex — eno izmed manjših kraljestev, pogosto pod vplivom močnejših sosedov.
- Kent — prvo kraljestvo, v katero je prišlo krščanstvo z misijonarsko odpravo iz Rima (sv. Avgustin, konec 6. stoletja); imelo pomembno vlogo kot kulturni most med kontinentalno Evropo in Britanijo.
- Sussex — južno kraljestvo, pogosto izolirano in manj politično prevladujoče kot Mercija ali Wessex.
- Wessex — s časom je postal glavni uresničitelj združitve; v 9. in 10. stoletju, pod vladarji, kot je Alfred Veliki, je Wessex vodil odpor proti Vikingom in postopoma prevzel vodenje v združitvi angleških ozemelj.
Kultura, vera in uprava
Anglosaksonska družba je bila večinoma agrarna, z razdelitvijo na svobodnjake, plemstvo in odvisne ljudi. Uradni jezik je bil stara angleščina (Old English). Krščanstvo se je razširilo v 6. in 7. stoletju; pomembna vloga so imeli samostani, ki so delovali kot osrednja središča pismenosti, izobraževanja in umetnosti (npr. iluminirani rokopisi, kamnoseške umetnosti). Politika je temeljila na kraljih, lokalnih plemih in svetih skupščinah (witenagemot), prisotni pa so bili tudi podkralji, ealdormani in cesarski uradniki. Urejali so se običaji, zakoniki in monetarna ekonomija (kovaštvo srebrnih in zlatih kovancev).
Vojne, vikinški pritiski in konec heptarhije
Od konca 8. stoletja so vikinški napadi močno vplivali na razpad in preoblikovanje anglosaksonskih kraljestev. Del ozemlja je bil pod nadzorom Vikingov (imenovano Danelaw). Wessex je postal osrednja sila v odpiranju proti vikinškim napadom; Alfred Veliki (9. stoletje) je uvedel obrambne utrdbe (burhs), vojaške reforme in pravne ukrepe, ki so utrdili njegovo državo. Poznejši vladarji Wessexa so nadaljevali združevanje in centralizacijo oblasti; leta 927 je Æthelstan dosegel de facto enotno Kraljevino Anglijo. S tem se obdobje, ki ga zgodovinarji označujejo kot heptarhija, išče svoj konec v postopni združitvi in centralizaciji oblasti.
Viri in zgodovinopisje
Glavni pisni viri za poznavanje heptarhije so kronike in cerkveni zapisi, zlasti Ecclesiastical History of the English People Venerabla Bedeja in poznejši Anglo-Saxon Chronicle. Arheološke najdbe — naselja, grobovi, kovanci in cerkvene stavbe — dopolnjujejo pisne vire in omogočajo vpogled v vsakdanje življenje ter trgovino. Sam termin »heptarhija« je historiografski pojem iz 16. stoletja in je poenostavitev; sodobni zgodovinarji opozarjajo, da je politika tega obdobja bolj dinamična in fragmentirana, kot bi nakazovalo število sedmih stalnih enot.
Heptarhija tako ostaja pomemben okvir za razumevanje zgodnjega srednjeveškega razvoja Anglije: označuje prehod od razdrobljenih germanskih naselbin do postopne politične konsolidacije, ki je po več stoletjih pripeljala do oblikovanja enotne angleške države.


Zemljevid kraljestev anglosaške heptarhije
Izvor heptarhije
Zamisel o heptarhiji, skupini sedmih neodvisnih kraljestev, naj bi se pojavila v 12. stoletju pri angleškem zgodovinarju Henriku Huntingdonskem. V svoji Zgodovini angleškega ljudstva (Historia Anglorum) je navedel sedem anglosaških kraljestev. Beda pa je postavil idejo, da je bilo več kraljestev bolj dominantnih kot druga (v različnih obdobjih). Sestavil je seznam kraljev, ki so prevladovali nad drugimi kraljestvi. Ločnica med temi kraljestvi je bila reka Humber. Northumbrija (Deira in Bernicija) je bila severno kraljestvo, medtem ko so bila preostala kraljestva južnoangleška. Dejanski izraz "heptarhija" je v 16. stoletju prvič uporabil William Lambarde. Njegov lesorez iz leta 1568 je najzgodnejša znana uporaba izraza.
Izraz heptarhija se včasih uporablja za konfederacijo med kraljestvi, ki ni obstajala. Od 6. do 9. stoletja je bilo to preprosto sedem kraljestev, ki so jih ustanovili germanski zavojevalci in njihovi potomci. Med njimi je bilo malo enakosti. Northumbrija, Mercija in Wessex so bile najmočnejše od sedmih in so pogosto prevladovale nad drugimi. Število kraljestev se je postopoma zmanjševalo. S prihodom Vikingov se je heptarhija v bistvu končala. Izraz heptarhija je bil med učenjaki priljubljen od 16. do 19. stoletja, danes pa se občasno uporablja.
Bretwaldas
Beda je prvotno navedel sedem kraljev, ki so imeli oblast nad drugimi kraljestvi v Angliji v tistem času. Anglosaksonska kronika navaja osmega bretwalda:
- Aelle, južnosaksonski kralj (Sussex)
- Ceawlin, kralj zahodnih Sasov (Wessex)
- Aethelbert, kralj Kenta
- Raedwald, kralj Vzhodne Anglije
- Edwin, kralj Northumbrije
- Oswald, kralj Northumbrije
- Oswiu, kralj Northumbrije
- Egbert, kralj zahodnih Sasov (Wessex)
Tudi dva mercijanska kralja iz 8. stoletja lahko štejemo za bretwalda:
- Aethelbald, kralj Mercije
- Offa, kralj Mercije
Kraljestva Heptarhije
Sedem kraljestev je bilo:
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je heptarhija?
O: Heptarhija je skupno ime za sedem anglosaških kraljestev.
V: Kako se imenuje sedem anglosaških kraljestev?
O: Sedem kraljestev je Northumbrija, Mercija, Vzhodna Anglija, Essex, Kent, Sussex in Wessex.
V: Na kaj se nanaša izraz heptarhija?
O: Izraz heptarhija se nanaša na sedem kraljestev in na časovno obdobje, v katerem so obstajala.
V: Kdaj se je začel uporabljati izraz heptarhija?
O: Izraz se uporablja od 16. stoletja.
V: Ali so anglosaška kraljestva sčasoma postala eno samo kraljestvo?
O: Da, anglosaška kraljestva so sčasoma postala Angleško kraljestvo.
V: Kaj v stari grščini pomeni beseda heptarhija?
O: Heptarhija izhaja iz starogrških besed "ἑπτά", ki pomeni sedem, in "ἀρχή", ki pomeni kraljestvo.
V: Katera anglosaška kraljestva so vključena v heptarhijo?
O: Anglosaksonska kraljestva, vključena v heptarhijo, so Northumbrija, Mercija, Vzhodna Anglija, Essex, Kent, Sussex in Wessex.