Oswiu (ok. 611-15. februar 670), znan tudi kot Oswy ali staroangleško: Po smrti svojega brata Oswalda je postal kralj Bernicije. Kasneje je postal kralj Northumbrije. Ko je Oswiu v bitki pri Winwaedu premagal in ubil Penda iz Mercie, je postal sedmi bretwalda nad južnoangleškimi kralji. Prevzel je prestol Mercije in svojega zeta Peada (Pendovega sina) imenoval za strankarskega kralja. Oswiu je bil eden redkih kraljev Northumbrije, ki so umrli naravne smrti in ne v bitki.

Poreklo in zgodnje življenje

Oswiu je bil član starodavne kraljevske družine Bernicije. Po izvornih virih (predvsem Bedejevih zapiskih) je bil sin Æthelfritha in Ače (Acha) iz Deire, brat svetega Oswalda. Njegova mladost je minila v obdobju nenehnih konfliktov med anglosaksonskimi kraljestvi in z bližnjimi keltskimi skupnostmi.

Vladavina in združitev Northumbrije

Po smrti brata Oswalda je Oswiu prevzel vladavino v Berniciji. V obdobju, ko sta se Bernicija in Deira včasih združevali, včasih razhajali, je Oswiu postopoma utrdil svoj vpliv tudi nad Deiro in tako postal vladar celotne Northumbrije. Njegova politika je združevala vojaške zmage, poroke in zavezništva s sorodniki drugih kraljev.

Bitka pri Winwaedu in položaj bretwalde

Ena ključnih prelomnic v njegovi vladavini je bila zmaga nad Pendo iz Mercije v bitki pri Winwaedu (po letopisih okoli leta 655). Ta zmaga je oslabila moč Merčije, Oswiu pa je bil po uspehu priznan kot bretwalda — prevladujoči kralj, ki je po merilih tistega časa imel pravico do sklepanja zavezništev in nalaganja oblasti nad južnoangleškimi vladarji. Po bitki je Oswiu začasno umestil Peada, Pendovega sina, kot pristranskega (strankarskega) kralja v Merciji, čeprav je bila situacija v regiji še napol tekoča in kmalu so sledile nove spremembe oblasti.

Cerkev, sinoda v Whitby in verska politika

Oswiu je bil zelo povezan s cerkvijo. V času njegove vladavine je potekal pomemben verski spor med keltskimi in rimskimi cerkvenimi praksami (npr. glede datuma velike noči in načina posvečevanja duhovščine). Ta spor je bil razrešen na sinodi v Whitbyju (664), kjer je kralj sprejel rimsko grško prakso, kar je imelo daljnosežne posledice za enoten razvoj anglikanske cerkvene strukture. Oswiu je tudi podpiral ustanavljanje samostanov in cerkvenih središč; za izpolnitev sprave po umoru konkurentnega vladarja je po Bedeju dal podpirati ustanovitev samostana v Gillingu kot priznanje kazni in sprave.

Družina in notranja politika

Oswiu je bil poročen z Eanfled (Eanflæd), hčerko kralja Edwina Deire, s katero je imel več otrok. Med njimi so bili:

  • Ecgfrith — naslednik na prestolu Northumbrije;
  • Alhfrith (Alchfrith) — njegov sin, ki je imel pomembno vlogo kot podkralj v Deiri in je v določenih obdobjih sodeloval pri upravljanju države;
  • Ælfflæd (Alfflaed) — viri omenjajo tudi vpletenost žensk iz kraljeve družine v cerkveno življenje; nekateri člani družine so igrali vloge v samostanih in posredovali v politiki.

Vladavina Oswiuja ni temeljila le na vojaški moči, ampak tudi na porokah in imenovanjih podkraljev, s katerimi je skušal uravnavati razmerja moči v severni in srednji Angliji.

Odziv Merčije in nadaljnje posledice

Čeprav je Oswiu po zmagi pri Winwaedu pridobil premoč, ta prevlada ni bila trajna. Peada je bil kmalu po svoji namestitvi umorjen, Mercija pa je pozneje ponovno okrepila samostojnost pod vodstvom Penda in nato njegovih sinov; denimo Wulfhere je pozneje postal močan merčijski vladar. Kljub temu je Oswiu s svojimi dejanji pomembno vplival na razmerje moči v Angliji v drugi polovici 7. stoletja.

Smrt in zapuščina

Oswiu je umrl naravne smrti 15. februarja 670. Za razliko od mnogih svojih sodobnikov je torej umrl brez padca na bojišču, kar je v virih posebej izpostavljeno. Njegova vladavina je zaznamovala prehodno obdobje, v katerem so težnje po združitvi, cerkveni reformi in oblikovanju širših političnih zavezništev postavljale temelje za kasnejše anglosaške države. Njegov sin Ecgfrith je nasledil prestol in podedoval zapleteno politično ter cerkveno dediščino.

Pomen v zgodovini

Oswiu velja za enega pomembnih vladarjev zgodnje srednjeveške Anglije: z vojaškimi zmagami, pritiskom na cerkveno enotnost in mrežo rodbinskih zavezstev je pomembno vplival na razvoj Northumbrije ter odnose med severnimi in južnimi kraljestvi. Njegova odločitev na sinodi v Whitbyju je še posebej odmevna kot dogodek, ki je usmeril anglikansko cerkev proti rimskemu obredu in s tem vplival na versko usmeritev Otoka v prihodnjih stoletjih.