Oswiu (ok. 611–670): kralj Northumbrije, bretwalda in zmagovalec pri Winwaedu

Oswiu (ok. 611-15. februar 670), znan tudi kot Oswy ali staroangleško: Po smrti svojega brata Oswalda je postal kralj Bernicije. Kasneje je postal kralj Northumbrije. Ko je Oswiu v bitki pri Winwaedu premagal in ubil Penda iz Mercie, je postal sedmi bretwalda nad južnoangleškimi kralji. Prevzel je prestol Mercije in svojega zeta Peada (Pendovega sina) imenoval za strankarskega kralja. Oswiu je bil eden redkih kraljev Northumbrije, ki so umrli naravne smrti in ne v bitki.

Poreklo in zgodnje življenje

Oswiu je bil član starodavne kraljevske družine Bernicije. Po izvornih virih (predvsem Bedejevih zapiskih) je bil sin Æthelfritha in Ače (Acha) iz Deire, brat svetega Oswalda. Njegova mladost je minila v obdobju nenehnih konfliktov med anglosaksonskimi kraljestvi in z bližnjimi keltskimi skupnostmi.

Vladavina in združitev Northumbrije

Po smrti brata Oswalda je Oswiu prevzel vladavino v Berniciji. V obdobju, ko sta se Bernicija in Deira včasih združevali, včasih razhajali, je Oswiu postopoma utrdil svoj vpliv tudi nad Deiro in tako postal vladar celotne Northumbrije. Njegova politika je združevala vojaške zmage, poroke in zavezništva s sorodniki drugih kraljev.

Bitka pri Winwaedu in položaj bretwalde

Ena ključnih prelomnic v njegovi vladavini je bila zmaga nad Pendo iz Mercije v bitki pri Winwaedu (po letopisih okoli leta 655). Ta zmaga je oslabila moč Merčije, Oswiu pa je bil po uspehu priznan kot bretwalda — prevladujoči kralj, ki je po merilih tistega časa imel pravico do sklepanja zavezništev in nalaganja oblasti nad južnoangleškimi vladarji. Po bitki je Oswiu začasno umestil Peada, Pendovega sina, kot pristranskega (strankarskega) kralja v Merciji, čeprav je bila situacija v regiji še napol tekoča in kmalu so sledile nove spremembe oblasti.

Cerkev, sinoda v Whitby in verska politika

Oswiu je bil zelo povezan s cerkvijo. V času njegove vladavine je potekal pomemben verski spor med keltskimi in rimskimi cerkvenimi praksami (npr. glede datuma velike noči in načina posvečevanja duhovščine). Ta spor je bil razrešen na sinodi v Whitbyju (664), kjer je kralj sprejel rimsko grško prakso, kar je imelo daljnosežne posledice za enoten razvoj anglikanske cerkvene strukture. Oswiu je tudi podpiral ustanavljanje samostanov in cerkvenih središč; za izpolnitev sprave po umoru konkurentnega vladarja je po Bedeju dal podpirati ustanovitev samostana v Gillingu kot priznanje kazni in sprave.

Družina in notranja politika

Oswiu je bil poročen z Eanfled (Eanflæd), hčerko kralja Edwina Deire, s katero je imel več otrok. Med njimi so bili:

Ecgfrith — naslednik na prestolu Northumbrije;
Alhfrith (Alchfrith) — njegov sin, ki je imel pomembno vlogo kot podkralj v Deiri in je v določenih obdobjih sodeloval pri upravljanju države;
Ælfflæd (Alfflaed) — viri omenjajo tudi vpletenost žensk iz kraljeve družine v cerkveno življenje; nekateri člani družine so igrali vloge v samostanih in posredovali v politiki.

Vladavina Oswiuja ni temeljila le na vojaški moči, ampak tudi na porokah in imenovanjih podkraljev, s katerimi je skušal uravnavati razmerja moči v severni in srednji Angliji.

Odziv Merčije in nadaljnje posledice

Čeprav je Oswiu po zmagi pri Winwaedu pridobil premoč, ta prevlada ni bila trajna. Peada je bil kmalu po svoji namestitvi umorjen, Mercija pa je pozneje ponovno okrepila samostojnost pod vodstvom Penda in nato njegovih sinov; denimo Wulfhere je pozneje postal močan merčijski vladar. Kljub temu je Oswiu s svojimi dejanji pomembno vplival na razmerje moči v Angliji v drugi polovici 7. stoletja.

Smrt in zapuščina

Oswiu je umrl naravne smrti 15. februarja 670. Za razliko od mnogih svojih sodobnikov je torej umrl brez padca na bojišču, kar je v virih posebej izpostavljeno. Njegova vladavina je zaznamovala prehodno obdobje, v katerem so težnje po združitvi, cerkveni reformi in oblikovanju širših političnih zavezništev postavljale temelje za kasnejše anglosaške države. Njegov sin Ecgfrith je nasledil prestol in podedoval zapleteno politično ter cerkveno dediščino.

Pomen v zgodovini

Oswiu velja za enega pomembnih vladarjev zgodnje srednjeveške Anglije: z vojaškimi zmagami, pritiskom na cerkveno enotnost in mrežo rodbinskih zavezstev je pomembno vplival na razvoj Northumbrije ter odnose med severnimi in južnimi kraljestvi. Njegova odločitev na sinodi v Whitbyju je še posebej odmevna kot dogodek, ki je usmeril anglikansko cerkev proti rimskemu obredu in s tem vplival na versko usmeritev Otoka v prihodnjih stoletjih.

Zgodnja kariera

Oswiu se je rodil okoli leta 611. Bil je sin kralja Athelfritha iz Bernicije in njegove druge žene Ahe iz Deire. Bil je mlajši brat Northumbrijskega kralja Oswalda. Ko je bil star približno 6 let, je njegovega očeta v bitki ubil Edwin, ki je postal kralj Northumbrije. Skupaj z bratoma Eanfrithom in Oswaldom ter njuno sestro Aebbe je našel varnost pri Škotih v Dál Riati. Menihi z Ione so otroke krstili in jih vzgojili v keltski krščanski veri.

Okoli leta 634 se je Oswiu poročil z Rhiainmelt, hčerko Rhoetha iz Rhegeda, poroko pa je uredil njegov brat, kralj Oswald. V tem zakonu je imel sina Alfritha iz Deire. Zdi se, da je Rhiainmelt umrla, saj je bil leto pozneje Oswiu na Irskem z Dál Riatani. Tam se je zapletel s Fino, hčerko visokega kralja Kolmana. Ni zapisano, da sta se poročila, imela pa sta sina Aldfritha iz Northumbrije (irsko ime Flann Fína mac Oswiu).

Kralj Bernicije

Ko je bil leta 642 ubit njegov brat Oswald, je z njim umrlo tudi gospostvo. Oswald je bil kralj združene Bernicije, Deire in Lindseyja. Vendar je bila Northumbrija ponovno razdeljena na prejšnja šibkejša podkraljestva. Penda, zdaj najmočnejši kralj v Angliji, je prevzel Lindsey. Osvij je postal kralj Bernicije. Oswin je zahteval Deiro in Oswiuu preprečil, da bi jo obdržal skupaj z Bernicijo. Leto dni po tem dogodku je Oswiu z bojišča, kjer je umrl, dobil bratovo truplo. Osviu je dal pokopati Oswaldove posmrtne ostanke v Bardneyju v Lindseyju.

Oswiu je leta 651 vdrl v Deiro, da bi jo ponovno združil z Bernicijo. Osvina je izdal eden od njegovih plemičev in je bil leta 651 po Osviujevem ukazu umorjen. Vendar so Deirci za svojega kralja izbrali Athelwalda, Osviujevega nečaka. Athelwald se je nato povezal z Osviujevim sovražnikom Pendo. Naslednja tri leta je bila Deira pod zaščito Mercije. Toda Penda je bil odločen, da bo premagal Osvija in zavzel tudi Bernicijo. Leta 654 je Penda zbral veliko vojsko s približno tridesetimi "legijami". Po navedbah Bedeja je Penda večkrat napadel Osvija. Z veliko manjšimi silami je Oswiu napadel Pendovo vojsko blizu bregov reke Winwaed. Večina poveljnikov tridesetih legij je bila ubita, vključno s kraljem Anno iz Vzhodne Anglije in Pendo. Od takrat je Osvij postal bretwalda ali vladar nad vsemi južnimi Angleži, vključno z Mercijo. Mercija je bila nato razdeljena. Severno od reke Trent je bil pod neposrednim nadzorom Osvija. Peada iz Mercije, Pendov sin, je postal kralj nad delom Mercije južno od reke Trent. Peada se je poročil z Osvijevo hčerko Alflaed. Peada je bil pet mesecev pozneje umorjen s strani Alflaed, verjetno po Osviujevem ukazu. Merčani so se uprli Osviuju in Peadov brat Wulfhere je postal kralj Merčije.

Velikonočne polemike

Ko sta se Oswiu in Eanflaed poročila, je bil on vzgojen v keltski cerkvi, ona pa v rimski. Glavna razlika je bila v tem, kako sta izračunavala datum velike noči. Člani keltske cerkve so lahko praznovali veliko noč, medtem ko je rimska cerkev praznovala postni čas. Leta 658 je njegov sin Alfrit, ki je zdaj podpiral rimsko cerkev, zamenjal več uradnikov keltske cerkve z uradniki rimske cerkve.

Da bi rešil razlike med obema religijama v svojem kraljestvu, je Oswiu leta 664 sklical sinodo. Na sinodi v Whitbyju naj bi se odločili, kdaj se bo praznovala velika noč in katera pravila bodo upoštevali samostani v Northumbriji. Člani cerkve so bili sklicani z vsega severa. Rimsko stališče je podal Wilfrid, ki je pozneje postal škof v Northumbriji. Škof Colmán je zagovarjal jonski izračun velike noči, ki jim ga je dal Columba, ustanovitelj njihovega reda. Oswiu se je odločil za rimsko prakso in združil Northumbrijo pod eno vero. S tem se je severnoameriška verska praksa združila z verskimi praksami južnih Angležev.

Beda v svoji Cerkveni zgodovini, IV. knjiga, 5. poglavje, navaja datum Osviuove smrti 15. februar 670 in njegovo starost 58 let. Njegova žena Eanflaed se je umaknila v samostan v Whitbyju. Tam je bila vzgojena njuna hči, ki ji je bilo prav tako ime Enflaed. Leta 680 sta Enflaed in njena hči postali skupni opatinji v Whitbyju. Enflaed je umrla okoli leta 704.

Družina

Po Nennijevem delu Historia Brittonum je bila Osviuova prva žena Britanka po imenu Reinmelth. Bila je hči Roytha, kralja Rhegeda. Skupaj sta imela sina:

Alfrith, kralj Deire.
Alflaed se je poročila s Peado iz Mercije.

S Fino, hčerko irskega kralja Colemana, je imel:

Aldfrith (Flann Fína mac Oswiu), kralj Northumbrije.

Oswiu se je poročil z Eanflaed, hčerko kralja Edwina iz Deire. Skupaj sta imela:

Ecgfrith, kralj Deire pod očetovo vladavino in kralj Northumbrije po Osviuovi smrti.
Elfwine, Kralji Deire.
Ostryth, poročena z Aethelredom I. Mercijskim
Enflaed, sobratinja iz Whitbyja

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Oswiu?

O: Oswiu je bil kralj Bernicije, ki je pozneje postal kralj Northumbrije.

V: Kdaj je Osvij postal kralj Bernicije?

O: Osvij je postal kralj Bernicije po smrti svojega brata Oswalda.

V: Kakšno je drugo ime za Osvija?

O: Oswy ali staroangleško: Ōswīg sta tudi imeni za Oswiu.

V: Kaj je postal Oswiu, potem ko je v bitki pri Winwaedu premagal in ubil Penda iz Mercie?

O: Oswiu je postal sedmi bretwalda nad južnoangleškimi kralji.

V: Ali je Oswiu umrl v bitki?

O: Ne, Osvij je bil eden tistih redkih kraljev Northumbrije, ki so umrli naravne smrti in ne v bitki.

V: Kaj je Osvij storil, ko je zasedel prestol Mercije?

O: Osvij je svojega zeta Peada (Pendovega sina) imenoval za strankarskega kralja.

V: Koliko je bil Osvij star, ko je umrl?

O: Besedilo ne navaja natančne starosti Osvija, ko je umrl.