Prva indokinska vojna (1946–1954) – francosko-vietnamski konflikt
Prva indokinska vojna je potekala v francoski Indokini od 19. decembra 1946 do 1. avgusta 1954. Druga imena za konflikt so bila francoska vojna v Indokini, protifrancoska vojna, francosko‑vietnamska vojna, vojna v Indokini in v Franciji pogosto imenovana „umazana vojna“ (la sale guerre), še posebej med levičarskimi intelektualci (vključno s Sartrom). Vojna je potekala med enotami Francoske unije, ki jih je vodila Francija in jih je podpirala Vietnamska narodna vojska cesarja Bảo Đại na eni strani, ter gibanje Việt Minh, ki sta ga vodila HồChí Minha (Hồ Chí Minh) in Võ Nguyên Giápa na drugi strani. Večina spopadov se je osredotočila na Tonkin na severu Vietnama, vendar se je konflikt razširil po celotni Indokini in tudi na sosednja protektorata Laos in Kambodža.
Vzroki in začetki
Po koncu druge svetovne vojne so se v Indokini znova okrepile kolonialne težnje Francije po ponovni vzpostavitvi nadzora. Pred tem je območje okupirala japonska vojska, medtem ko so vietnamske nacionalistične in komunistične sile pod imenom Việt Minh zahtevale neodvisnost. Việt Minh je takoj po vojni začel organizirati odpor proti francoski oblasti, kar je že konec leta 1946 preraslo v oborožen spor.
Potek vojne in taktike
V prvih letih je šlo predvsem za gerilsko vojskovanje na podeželju: zasede, sabotaže in prikrita oborožena delovanja proti francoskim garnizijam in komunikacijskim linijam. Po zmagi kitajskih komunistov leta 1949 in vzpostavitvi meji s komunističnim Kitajskim ljudskim republikom je Việt Minh začel prejemati večje količine orožja in streliva, kar je omogočilo prehod iz gerile v bolj konvencionalno vojskovanje.
Francoske sile so oblikovale celovit odgovor: uporabljale so mešanico poklicnih enot, enot tujske legije in številne kolonialne enote iz različnih delov nekdanjega francoskega imperija (maroške, alžirske, tunizijske, laoške, kamboške, vietnamske in pripadniki vietnamskih etničnih manjšin). Zaradi političnih okoliščin v matični Franciji so bile omejitve pri mobilizaciji metropolitanskih nabornikov (metropolitanskih), saj je vlada želela omejiti širjenje nezadovoljstva z vojnim angažmajem v domači javnosti.
Z vojaškega vidika je bila posebna težava logistika: hrapav teren, pomanjkanje cest in omejene gradbene zmogljivosti (zlasti betona) so oteževali postavitev in vzdrževanje utrjenih položajev. Zaradi teh omejitev so francoske enote pogosto morale zanašati na zračno oskrbo in zračno podporo, kar je postalo ranljivo ob naraščajočem številu vietnamskih protiletalskih sredstev. Francoska strategija je pogosto temeljila na poskusu, da bi Việt Minh prisilili k napadu na dobro utrjena, a logistično ranljiva oporišča — načrt je bil uspešen v nekaterih primerih (npr. bitka pri Nà Sản), v ključnem trenutku pa je zapadel pri poskusu vzpostavitve oporišča v Dien Bien Phu.
Ključne bitke in obrambne strategije
Bitka pri Nà Sản (november–december 1952) je bila en od primerov, kjer so Francozi uspešno uporabili tako imenovano „ježkovo“ taktiko (utrjene otoke, močno zračno oskrbo in konsolidacijo obrambnih točk) in utrdili položaj proti večjim silam Việt Minha. V upanju na ponovitev tega uspeha so Francozu kasneje izbrali dolino Điện Biên Phủ kot mesto za večjo operacijo.
Bitka pri Điện Biên Phủ (13. marec – 7. maj 1954) je postala prelomnica vojne. Francozi so konec leta 1953 s Operation Castor vstopili v dolino in tam postavili veliko zračno oskrbovano bazno oporišče z namenom, da bi privabili Việt Minh v odločilni spopad. Vietnamski poveljnik Võ Nguyên Giáp na je medtem pripravil obsežno artilerijsko in kopensko operacijo, preusmeril topništvo na okoliške višine in s tem preprečil učinkovito zračno oskrbo. Po dolgem obleganju so vietnamske sile 7. maja 1954 prisilile francoske garnizije k predaji — poraz je bil za Francijo katastrofalen in neposredno pospešil iskanje diplomatske rešitve.
Mednarodna podpora in hladnovojni kontekst
Prva indokinska vojna se je vodila v okviru širšega hladnovojnega konflikta. Združene države Amerike so Franciji zagotavljale gospodarsko in vojaško pomoč (zlasti pomoč v obliki opreme in finančnih sredstev), saj so videle indokinski konflikt kot del širše bitke proti razširjanju komunizma v Aziji. Po drugi strani so Vietnamski komunistični gibanju pomagali Kitajska in Sovjetska zveza, ki sta prispevali vojaško opremo, usposabljanje in logistično podporo. Po zmagi komunistov na Kitajskem je bilo za Việt Minh lažje prejemati preskrbo preko severne meje.
Posledice in ženevska konferenca
Po porazu pri Điện Biên Phủ so glavni akterji sklicali konferenco v Ženevi. 21. julija 1954 so bile dosežene ženevske določbe, po katerih je bil Vietnam začasno razdeljen ob 17. vzporedniku: sever pod nadzorom Việt Minha kot Demokratična republika Vietnam pod vodstvom Hồ Chí Minha, južni del pa je ostal pod oblastjo cesarja Bảo Đại kot država Vietnam. Delitev je bila zamišljena kot začasna, z izbiro, da se bodo istega leta (1956) izvedle splošne volitve za ponovno združitev države — volitve, ki pa nikoli niso potekale.
Leto po konferenci je oblast v Južnem Vietnamu dejansko prevzel predsednik vlade Ngô Đình Diệm, ki je Bảo Đạija postavil ob stran in pozneje ustanovil Republiko Vietnam. Diemova vlada je zavrnila izvedbo predvidenih volitev z izgovorom, da bi bile izbore v Južnem Vietnamu onemogočene, kar je prispevalo k rasti upora in s tem končno privedlo do novega oboroženega konflikta — t. i. druge indokitajske vojne (znane tudi kot vietnamska vojna).
Človeške in politične posledice
Vojna je povzročila velike izgube tako med vojnimi enotami kot tudi med civilnim prebivalstvom; natančne številke žrtev se razlikujejo po ocenah in virov, vendar je jasno, da je konflikt pustil globoke posledice: množično razseljevanje, uničevanje vasi in politično polarizacijo Vietnama in regije. V Franciji je poraz vplival na politično razpravo o kolonializmu in prispeval k postopnemu propadu francoske kolonialne moči v Indokini.
Zaključek
Prva indokinska vojna je bila tako konec francoske premoči v Indokini kot tudi uvod v daljše ameriško vmešavanje v jugovzhodno Azijo. Padec Điện Biên Phủ in posledične diplomatske rešitve so začrtale meje in politične razmere, ki so neposredno vplivale na razvoj konfliktov v naslednjem desetletju ter oblikovale sodobno zgodovino Vietnama in regije.
Vprašanja in odgovori
V: Kako je znana prva indokitajska vojna?
O: Prva indokitajska vojna je znana tudi kot francoska indokitajska vojna, protifrancoska vojna, francosko-vietnamska vojna, francosko-vietnamska vojna, indokitajska vojna, umazana vojna v Franciji in protifrancoska odporniška vojna v sodobnem Vietnamu.
V: Kdo je vodil sile Francoske unije?
O: Sile Francoske unije je vodila Francija, podpirala pa jih je Vietnamska narodna vojska cesarja Bảo ׀ạija.
V: Kdo je bil na drugi strani konflikta?
O: Na drugi strani spopada je bil Việt Minh, ki sta ga vodila Hồ Chם Minh in Vץ Nguyךn Giבp.
V: Kje je potekala večina spopadov?
O: Večina spopadov je potekala v Tonkinu na severu Vietnama.
V: Ali se je konflikt razširil tudi zunaj Vietnama?
O: Da, razširil se je na sosednja protektorata Francoske Indokine, Laos in Kambodžo.
V: Kdaj se je ta vojna začela?
O: Ta vojna se je začela 19. decembra 1946.
V: Kdaj se je ta vojna končala?
O: Ta vojna se je končala 1. avgusta 1954.
