Prva judovsko-rimska vojna — Veliki judovski upor (66–73 n. št.)
Prva judovsko-rimska vojna (Veliki judovski upor 66–73 n. št.): pregled vzrokov, ključnih bitk, padca Jeruzalema in Masade ter posledic za judovsko skupnost.
Prva judovsko-rimska vojna je bila prva in največja med judovsko-rimskimi vojnami v provinci Judeji. Pogosto jo imenujejo tudi veliki upor. Potekala je med letoma 66 in 73 n. št. in se je končala z zmago rimskega cesarstva ter hudimi posledicami za judovsko prebivalstvo v regiji.
Vzroki in izbruh upora
V ozadju upora so bili dolgoletni verski, politični in gospodarski napetosti med judovskim prebivalstvom in rimskimi oblasti. Nepopularni rimski namestniki, prisilne dajatve in posegi v verske prakse so poglabljali nezadovoljstvo. V začetku leta 66 je razmere vžgal spopad v Cezareji, kjer so med grškim in judovskim prebivalstvom izbruhnile hudodelne provokacije — po poročilih so Grki žrtvovali živali pred judovsko sinagogo, kar je še bolj razburilo skupnost. Hkrati je del odgovornosti treba pripisati tudi rimskemu upravitelju Gessiju Floru, ki je z nasiljem in izčrpavanjem templjanskega in lokalnega premoženja dodatno prispeval k izbruhu.
Potek vojne
Uporniki so najprej prevzeli nadzor nad več kraji v Judeji in za kratek čas izgnali rimske sile iz škofijskega središča. Rimski poveljnik Cestius (v virih pogosto imenovan Gallus) se je spustil v protiofenzivo, vendar je leta 66 pri Bet Horonu doživel poraz. Po tem neuspehu je Rim poslal močnejše sile in poveljnike: cesar Neron je po poročilih poslal Vespazijana, da bi zatrl upor — Vespazijan je v začetku kampanje uporadil severne in južne upornike ter obnovil rimljansko nadoblast, vendar upor ni bil povsem izkoreninjen.
Politični obrati v Rimu
Dogajanje v Judeji je sovpadalo s hudimi pretresi v Rimu. Neron je leta 68 izgubil podporo in je končal svoj mandat (umrl istega leta), kar je sprožilo obdobje znano kot leto štirih cesarjev. V tem času je Vespazijan, prvotno poveljnik rimskih sil v Judeji, leta 69 postal rimski cesar; njegov sin Titus je prevzel vojaško vodenje obleganja Jeruzalema.
Pad Jeruzalema in uničenje templja
Rimske sile so oblegale Jeruzalem in po dolgem obleganju in spopadih prebile mesta obzidje ter vstopile v mesto leta 70 n. št. Po vstopu so rimski vojaki požgali in izropali mesto; med najbolj simboličnimi izgubami je bilo uničenje drugega templja, kar pomeni enega najpomembnejših dogodkov v judovski zgodovini. Obleganje je bilo zaznamovano tudi z notranjimi spori med različnimi judovskimi frakcijami (npr. zeloti, sicari in druge skupine), pomanjkanjem hrane in hudo humanitarno stisko civilnega prebivalstva.
Masada in konec upora
Zadnja pomembna utrdba upornikov je bila Masada je, trdnjava ob Mrtvem morju. Rimske sile so jo oblegale in leta 73 n. št. prebile obrambo. Po poročanju Jožefu, ki se je pri številkah pogosto motil, so branilci na Masadi storili samomor, da ne bi padli v rimsko ujetništvo. Arheološke raziskave so potrdile obsežno utrdbo in ostanke obleganja, interpretacije dogodkov pa so predmet strokovnih razprav in sporov glede natančnih podrobnosti.
Posledice in zgodovinski pomen
- Demografske in družbene posledice: Mnogo Judov je bilo ubitih, odvzetih kot sužnji ali razseljenih; poročila o številu žrtev se razlikujejo — Jožef navaja več kot milijon umrlih, vendar številke zgodovinarjev pogosto ocenjujejo kot pretirane.
- Verske spremembe: Uničenje templja je preusmerilo judovsko versko prakso od templjanskega žrtvovanja k razvijanju sinagog in rabinskega judovstva, kar je oblikovalo prihodnjo versko identiteto judovske skupnosti.
- Rimska politika in simbolika: Zmaga je utrdila Vespazijanovo dinastijo; rimska zmaga in plen leta 70 sta bila upodobljena tudi na rimskem slogu, recimo na slavnem arku Titusa v Rimu, kjer so upodobljeni menora in tempeljski dragocenosti.
Viri in zgodovinopisje
Glavni ohranjen sodobni vir za potek upora je Židovski zgodovinar Flavij Jožef (Josephus), katerega dela sta vir velike vrednosti, a ju je treba brati kritično zaradi osebnih in političnih pristranskosti ter nagnjenosti k napihovanju številk in poudarkov. Arheologija, rimski viri in sodobne historiografske študije dopolnjujejo sliko in pomagajo razjasniti podrobnosti dogodkov ter oceniti njihove dolgoročne učinke.
Prva judovsko-rimska vojna (66–73 n. št.) je tako ena od ključnih prelomnic za judovsko zgodovino in za razumevanje rimske politike do svojih provinci — posledice so se čutile stoletja pozneje v kulturnih, verskih in demografskih spremembah regije.
Letalski pogled na Masado v Judski puščavi z Mrtvim morjem in Jordanijo v daljavi
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bila prva judovsko-rimska vojna?
O: Prva judovsko-rimska vojna je bila prva in največja med judovsko-rimskimi vojnami v provinci Judeji. Pogosto jo imenujejo veliki upor, potekala je v letih 66-70 n. št. in se je končala z zmago cesarstva.
V: Kaj je povzročilo verske napetosti med Grki in Judi v Cezareji?
O: Verske napetosti med Grki in Judi v Cezareji so se začele, ko so Grki žrtvovali živali pred judovsko sinagogo. Zaradi tega so Judje prenehali žrtvovati rimskemu cesarju.
V: Kdo je zamenjal generala Gallusa po njegovem porazu pri Bet Horonu?
O: Po porazu generala Gallusa pri Bet Horonu ga je cesar Neron zamenjal z Vespazijanom, ki je zatrl severno in južno vodstvo upora.
V: Kako je Rim med to vojno zavzel Jeruzalem?
O: Rim je oblegal Jeruzalem in do leta 70 n. št. prebil njegovo obzidje. Ko so se prebili skozi obzidje, so ga rimski vojaki požgali in izropali ter uničili tudi njegov drugi tempelj.
V: Kaj se je zgodilo s tistimi, ki so branili Masado?
O: Ko so rimski vojaki prebili obrambo Masade, so ugotovili, da so vsi branilci naredili samomor.
V: Kaj se je zaradi te vojne zgodilo z večino Judov?
O: Zaradi te vojne je bila večina Judov v Judeji razkropljena ali prodana v suženjstvo.
V: Koliko smrtnih žrtev je bilo po Jožefu?
O: Po navedbah Jožefa, ki se je pogosto motil glede številk, je v tej vojni umrlo več kot milijon ljudi.
Iskati