Muhammad Ali Paša

Reformiranje Egipta

Cilj Muhammada Alija je bil ustanoviti močno državo evropskega tipa. Za to je moral reorganizirati egiptovsko družbo, racionalizirati gospodarstvo, usposobiti profesionalno birokracijo in zgraditi sodobno vojsko.

Zemljiška reforma Mohameda Alija je v praksi pomenila monopol nad trgovino v Egiptu. Od vseh proizvajalcev je zahteval, da svoje blago prodajajo državi. Država je v zameno preprodajala egiptovsko blago in obdržala presežek. To je bilo za Egipt zelo donosno, zlasti pri njihovem bombažu, ki je bil zelo kakovosten. Novo pridobljeni dobički so se razširili tudi na posamezne kmete, saj se je povprečna plača povečala za štirikrat.

Poleg vzpostavitve sodobnejšega gospodarstva je Mohamed Ali začel usposabljati profesionalno vojsko in birokracijo. Obetavne moške je poslal na študij v Evropo. Študente je pošiljal na študij evropskih jezikov, predvsem francoščine, da bi lahko prevajali vojaške priročnike v arabščino. Nato je izobražene Egipčane in uvožene evropske strokovnjake uporabil za ustanovitev šol in bolnišnic v Egiptu. Evropsko izobraževanje je nadarjenim Egipčanom omogočilo tudi socialno mobilnost. Bistri fantje iz revnih družin so lahko napredovali in postali uspešni.

Stranski učinek programa usposabljanja Muhammada Alija je bila ustanovitev javne službe. Vzpostavitev učinkovite centralne birokracije je bila potrebna za druge reforme Mohameda Alija. V procesu uničevanja mamlokov je moral Wāli zapolniti mesta, ki so jih prej zasedali mamluki. Egipt je razdelil na deset pokrajin, pri čemer je bil vsak vodja odgovoren za pobiranje davkov in vzdrževanje reda. Mohamed Ali je na večino ključnih položajev postavil svoje sinove, vendar so njegove reforme Egipčanom ponudile tudi druge priložnosti, ne le v kmetijstvu in industriji.

Vojaške kampanje

Na začetku je Mohamed Ali v imenu osmanskega sultana Mahmuda II. vodil vojno v Arabiji in Grčiji. Kasneje je prišel v odprt spor z Osmanskim cesarstvom.

Njegova prva vojaška kampanja je bila ekspedicija na Arabski polotok. Sveta mesta Meka in Medina je zavzela hiša Saudov, ki je zastopala obliko islama, imenovano vahabizem. Oboroženi z novo versko vnemo so začeli osvajati dele Arabije.

Ker je bila glavna osmanska vojska zaposlena v Evropi, se je Mahmud II. obrnil na Mohameda Alija, da bi ponovno osvojil arabska ozemlja. Mohamed Ali je za vodjo vojaške odprave leta 1811 imenoval svojega sina Tušun Pašo. V Arabiji se je kampanja obrnila nazaj, vendar se je leta 1812 začel drugi napad, ki je ponovno osvojil Hejaz. ^{str. 43-44} Po dveletni kampanji so bili Savdijci zatrti, večina savdske družine pa je bila ujeta. Vodjo družine Abdulaha ibn Sauda so poslali v Istanbul, kjer so ga usmrtili. ^{str. 48}

Muhammad Ali se je nato posvetil vojaškim kampanjam po lastni zamisli, najprej v Sudanu, ki je bil zanj dragocen vir ozemlja, zlata in sužnjev. Sudan v tistem času ni imel prave osrednje oblasti, v plemenskih spopadih pa je uporabljal primitivno orožje.

Leta 1820 je Muhammad Ali poslal vojsko s 5000 vojaki, ki ji je poveljeval njegov tretji sin Ismail, proti jugu Sudana, da bi osvojil to ozemlje in ga podredil svoji oblasti.^p51 Alijeve enote so leta 1821 prodrle v Sudan, vendar so naletele na silovit odpor. Na koncu so egiptovske enote in strelno orožje zagotovile osvojitev Sudana. Ali je imel zdaj oporišče, s katerega se je lahko razširil do izvira Nila v Etiopiji in Ugandi. Njegova uprava je v Sudanu zajela sužnje, iz katerih so nato sestavili pešpolk vojakov. Alijeva kruta vladavina v Sudanu in vladavina njegovih neposrednih naslednikov sta na koncu pripeljali do ljudskega boja za neodvisnost samooklicanega Mahdija Muhammeda Ahmeda leta 1881.

Medtem ko je Mohamed Ali širil svojo oblast v Afriki, se je Osmansko cesarstvo soočalo z etničnimi upori na svojih evropskih ozemljih. Grški upor proti osmanski vladavini se je začel leta 1821. Osmanski vojski ni uspelo zatreti upora, etnično nasilje pa se je razširilo vse do Konstantinopla. Sultan Mahmud II. je Mohamedu Aliju ponudil otok Kreta v zameno za podporo pri zatrtju upora.

Muhammed Ali je poslal 16.000 vojakov, 100 transportnih in 63 spremljevalnih plovil pod poveljstvom svojega sina Ibrahima Paše. ^{str. 71}. Velika Britanija, Francija in Rusija so posredovale za zaščito Grkov. Evropsko zavezniško ladjevje pod poveljstvom admirala Edwarda Codringtona (1770-1851) je 20. oktobra 1827 pri Navarinu potopilo celotno egiptovsko ladjevje. Mohamed Ali je utrpel izgubo svoje sposobne in drage mornarice. Ker je bilo njegovo ladjevje uničeno, Egipt ni mogel podpreti svojih sil v Grčiji in se je bil prisiljen umakniti. Na koncu je kampanja Mohameda Alija stala njegovo mornarico brez kakršne koli koristi.

Da bi nadomestil svoje in egiptovske izgube, je začel osvajati Sirijo. Tako kot drugi egiptovski vladarji pred njim je Ali želel nadzorovati Levant, tako zaradi njegove strateške vrednosti kot zaradi bogatih naravnih virov. Sirija je imela ne le bogate naravne vire, ampak tudi uspešno mednarodno trgovsko skupnost z dobro razvitimi trgi po vsem Levantu. Sirija bi bila ujetniški trg za blago, ki se je zdaj proizvajalo v Egiptu. Morda je bila Sirija najbolj zaželena kot varovalna država med Egiptom in osmanskim sultanom.

Zgrajena je bila nova flota, zbrana nova vojska in 31. oktobra 1831 se je pod vodstvom Ibrahima Paše z egiptovsko invazijo na Sirijo začela prva turško-egiptovska vojna. Egipčani so zlahka zavzeli večino Sirije. Najmočnejši in edini res pomemben odpor je bil v pristaniškem mestu Akra. Egiptovske sile so mesto po šestmesečnem obleganju na koncu zavzele. Med obleganjem se je povečal nemir na egiptovski domači fronti. Ali je bil prisiljen vedno bolj pritiskati na Egipt, da bi podprl svojo kampanjo, njegovo ljudstvo pa mu je zamerilo povečano breme.

Po padcu Akre se je egiptovska vojska odpravila na sever v Anatolijo. V bitki pri Konji (21. decembra 1832) je Ibrahim paša gladko porazil osmansko vojsko pod vodstvom velikega vezirja Rešida paše. Med Ibrahimovimi silami in samim Konstantinoplom zdaj ni bilo vojaških ovir.

Muhammad Ali je med kampanjo pozorno spremljal evropske sile. Ker se je bal novega posredovanja, ki bi izničilo vse njegove dosežke, je postopal počasi in previdno. Na novo osvojenih ozemljih je na primer še naprej uporabljal sultanovo ime pri petkovih molitvah. Še naprej je uporabljal osmanske kovance, namesto da bi izdal nove z njegovo podobo. ^{p111 Dokler} pohod Mohameda Alija ni ogrozil popolnega propada osmanske države, so sile v Evropi ostale pasivne opazovalke.

Kljub tej predstavi je bil zdaj cilj Mohameda Alija odstraniti sedanjega osmanskega sultana Mahmuda II. in ga zamenjati s sultanovim sinom, dojenčkom Abdülmecidom. Ta možnost je Mahmuda II. tako vznemirila, da je sprejel rusko ponudbo za vojaško pomoč. To je privedlo do pogodbe Hünkâr İskelesi. ^{str. 72} Pridobitev Rusije je vznemirila britansko in francosko vlado, zato sta si prizadevali za rešitev s pogajanji. Maja 1833 je bila podpisana konvencija iz Kutahije.

Pogoji miru so bili, da Ali umakne svoje sile iz Anatolije ter v zameno dobi ozemlja Krete in Hejaza. Ibrahim paša bi bil imenovan za valija v Siriji. Vendar pa mirovni sporazum Mohamedu Aliju ni zagotovil neodvisnega kraljestva, tako da je ostal brez njega. ^{str. 122}

Zastava Muhammada Alija.