Muhammad Ahmad (Mahdi) — vodja mahdijskega gibanja v Sudanu (1845–1885)
Muhammad Ahmad bin Abd Alah (12. avgust 1845 – 22. junij 1885) je bil verski vodja sufijskega reda Samanija v Sudanu. 29. junija 1881 se je razglasil za Mahdija ali mesijanskega odrešenika islamske vere. Njegova razglasitev je sprožila množični verski in politični gib v Sudanu, ki je v nekaj letih povzročil padec turško‑egiptovske uprave in ustanovitev mahdijske države.
Zgodnje življenje in verski vpliv
Muhammad Ahmad se je rodil v podeželski družini in je bil vzgojen v tradicionalnem islamskem izobraževanju. Postal je vpliven voditelj v lokalnem sufijskem krogu, zlasti v redu Samanija, kjer je pridobil sledilce z naukom o verskem preporodu in moralni prenovi. Njegovo oznanilo za Mahdija ni bilo le osebno versko razodetje, temveč tudi odziv na širše družbene napetosti.
Razlogi za razmah mahdizma
Razglasitev je prišla v obdobju močnega nezadovoljstva med arabsko govorečim prebivalstvom Sudana, ki je bilo razočarano nad zatiralsko politiko turško‑egiptovske uprave in njenimi gospodarskimi ter vojaškimi pritiski. Ti upravljavci so bili formalno muslimani), vendar so jih mnogi Sudanci dojemali kot tuje in izkoriščevalske oblasti. Hkrati so v regiji krožile ideje o verskih preporodih — vahabizem in druge puristične oblike islamske obnove — kot odgovor na pospešeno vmešavanje evropskih sil v 19. stoletju.
Vojaški vzpon in padec Kartuma
Mahdijevo gibanje je hitro pridobilo disciplino in vojaško učinkovitost. Med letoma 1881 in 1885 je Muhammad Ahmad organiziral in vodil serijo zmagovitih vojaških akcij proti turško‑egiptovskim enotam. Gibanje je pritegnilo množice kmetov, nomadskih plemen, odpuščenih vojnih ujetnikov in razočaranih vojakov. Napredovanje mahdistov se je skoncentriralo na več obleganj in bitk, ki so na koncu pripeljale do padca glavnega utrjenega središča — Kartuma.
V Londonu in Kairu so oblasti menile, da je nujno posredovanje, zato so pošiljale vojaške sile in uradnike. Britanci so imeli velik politični vpliv na Sudanu in so ga obravnavali kot "skupno anglo‑egiptovsko cono", podpirali pa so vladavino Khedivov iz dinastije Mohameda Alija Paše v Egiptu. V času vzpona Mahdija sta bila formalna vladarja Egipta in Sudana Tevfik Paša, ki sta ju priznala Osmansko cesarstvo in Britanci. Zaradi vojačnega tveganja je britanska vlada v Sudanu imenovala generalnega guvernerja — generala Charlesa Georgea Gordona (znanega kot "Gordon paša"), ki je bil poslani, da zaščiti egiptovske interese. Njegova smrt med padcem Kartuma je postala simbol dramatičnosti in tragičnega izida spopada; Gordon je umrl v Kartumu pod streli Mahdijevih sil med padcem mesta.
Uprava, smrt in nasledstvo
Po padcu Kartuma je Muhammad Ahmad prevzel nadzor nad glavnimi upravnimi in verskimi zadevami. Poskušal je uvesti strožjo versko disciplino, omejiti nekatere običaje, ki jih je ocenil za nečiste, in reorganizirati sistem oblasti ter vojske po načelih svojega gibanja. Vendar je njegova kratkotrajna vladavina prekinjena z nenadno smrtjo; Muhammad Ahmad je umrl 22. junija 1885, le nekaj mesecev po osvojitvi Kartuma.
Po njegovi smrti je vodenje mahdiškega gibanja prevzel njegov glavni namestnik, Khalifa Abdallahi ibn Muhammad, ki je konsolidiral mahdijsko državo in premaknil politično središče v Omdurman. Mahdijska država je preživela še več let, dokler ni bila poražena v anglo‑egiptovski kampanji pod generalom Herbertom Kitchenerjem leta 1898.
Pomen in zapuščina
Mahdijevo gibanje ima večplasten pomen: bilo je versko prerodno gibanje, protikolonialna uporniška sila in način, kako so se lokalne skupnosti odzvale na gospodarske in politične pritiske 19. stoletja. Zgodovinski ocenjevalci poudarjajo tako njegov antikolonialni naboj kot tudi avtoritarne in včasih nasilne metode, s katerimi je gibanje vzpostavljalo nadzor.
V literaturi in politiki je Ahmedova figura obravnavana različno — nekateri ga vidijo kot nacionalnega osvoboditelja in verskega reformatorja, drugi kot fanatičnega voditelja, ki je s svojimi ukrepi onemogočil širšo civilno upravo. Kot je opozoril tudi Winston Churchill v svojih delih o tem obdobju, so ob koncu mahdijske uprave mnogi izmed tistih, ki bi lahko vodili državo v modernejši obliki, izgubili življenje ali bili odstranjeni, kar je onemogočilo gladko prehajanje oblasti po Mahdijevi smrti.
Sklep
Muhammad Ahmad (Mahdi) je bil ključen akter v zgodovini Sudana v 19. stoletju: njegova razglasitev, vojaški vzpon in kratkotrajna vladavina so trajno vplivali na politično in versko podobo regije. Njegovo gibanje je povzročilo prelomnico v odnosih med lokalnimi skupnostmi, egipčansko upravo in evropskimi silami ter postavilo temelje za nadaljnje boje za suverenost in identiteto Sudana.
Posledice
Mahdistična vladavina Sudanu se je za prebivalce iztekla slabo. Sudansko gospodarstvo je bilo skoraj uničeno, prebivalstvo pa se je zaradi lakote, bolezni, preganjanja in vojn zmanjšalo za približno polovico. Od začetka mahdistične države do njenega padca je v Sudanu umrlo na milijone ljudi. Nobena od tradicionalnih institucij ali lojalnosti v državi ni ostala nedotaknjena. Plemena so se razdelila v odnosu do mahdizma, verske skupnosti so bile oslabljene, ortodoksni verski voditelji pa so izginili.
Ponovna osvojitev Sudana
Leta 1895 je britanska vlada pooblastila Herberta Kitchenerja, da začne kampanjo za ponovno osvojitev Sudana. Velika Britanija je zagotovila moške in material, Egipt pa je financiral ekspedicijo. Anglo-egiptovske ekspedicijske sile za Nil so štele 25 800 mož, od tega 8 600 Britancev. Preostali vojaki so pripadali egiptovskim enotam, vključno s šestimi bataljoni, rekrutiranimi v južnem Sudanu.
Sile je spremljala oborožena rečna flota, ki je imela tudi artilerijsko podporo. V pripravah na napad so Britanci v Wadi Halfi ustanovili vojaški štab. Marca 1896 se je kampanja začela. Septembra je Kitchener osvojil Dunqulah. Britanci so nato zgradili železniško progo od Wadi Halfe do Abu Hamada in podaljšek vzporedno z Nilom za prevoz vojakov in zalog do Berberja. Anglo-egipčanske enote so se borile in zmagale v različnih manjših spopadih. Na koncu so Kitchenerjevi vojaki krenili in odpluli proti Omdurmanu.
V Omdurmanu je 2. septembra 1898 sudanski voditelj, zdaj znan kot kalifa, s svojo 52.000-glavo vojsko izvedel frontalni napad na anglo-egipčansko vojsko, ki je bila zbrana na ravnini pred mestom. Izid nikoli ni bil vprašljiv, predvsem zaradi večje britanske ognjene moči. V peturni bitki je umrlo približno 11 000 mahdistov, medtem ko so angloegipčanske izgube znašale 48 mrtvih in manj kot 400 ranjenih.
Postopki izločanja so trajali več let, vendar se je organizirani odpor končal, ko je kalifa, ki je pobegnil v Kurdufan, novembra 1899 umrl v bitki pri Umm Diwaykaratu. Številna območja so pozdravila padec njegovega režima.
- Churchill, Winston 1889. The River War: an historical account of the reconquest of the Soudan. 2 zvezka, London: Longmans Green. Churchill je bil na Kitchenerjevi odpravi kot časopisni novinar. Njegova knjiga je bila skrajšana in ponovno objavljena leta 1902 v enem zvezku.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Muhammad Ahmad bin Abd Allah?
O: Muhammad Ahmad bin Abd Allah je bil verski vodja sufijskega reda Samanija v Sudanu, ki se je 29. junija 1881 razglasil za Mahdija ali mesijanskega odrešenika islamske vere.
V: Kateri so bili vzroki za nezadovoljstvo med arabskim sudanskim prebivalstvom?
O: Arabsko sudansko prebivalstvo se je upiralo zatiralski politiki svojih turško-egiptovskih vladarjev ter vse večji vojaški in gospodarski prevladi evropskih sil v 19. stoletju.
V: Kaj se je zgodilo po razglasitvi Mohameda Ahmada?
O: Po razglasitvi je Mohamed Ahmad vodil uspešno vojaško kampanjo proti turško-egiptovski sudanski vladi, dokler ni januarja 1885 padel Kartum.
V: Koga je Velika Britanija imenovala za generalnega guvernerja?
O: Velika Britanija je za generalnega guvernerja imenovala generala Charlesa Georgea Gordona ("Gordon paša"), ki je vladal Sudanu.
V: Kako je Gordon umrl?
O: Gordon je umrl v Kartumu pod streli sil Mohameda Ahmada.
V: Kaj se je zgodilo po smrti Mohameda Ahmada?
O: Po nepričakovani smrti Mohameda Ahmada 22. junija 1885 je upravljanje Sudana prevzel njegov glavni namestnik. Churchill je dejal, da so do takrat pobili vse ljudi, ki so bili sposobni voditi državo.
V: Katera druga gibanja so bila pred mahdijem? O: Pred mahdijem so bila v Zahodni Afriki prejšnja mahdistična gibanja ter vahabizem in druge puritanske oblike islamskega preporoda.
