Sirska državljanska vojna: vzroki, potek, akterji in posledice

Sirska državljanska vojna, znana tudi kot sirska vstaja (arabsko: الثورة السورية) ali sirska kriza (arabsko: الأزمة السورية), je oborožen spopad v Siriji. Začela se je 15. marca 2011 z množičnimi protesti, navdahnjenimi z arabska pomlad, proti avtoritarni vladi stranke Baas in zahtevo po odstopu predsednika Bašarja al Asada. Njegova družina je na oblasti od leta 1971. Jedro režima in varnostnega aparata so tvorili predvsem alaviti (del širšega spektra šiiti,), medtem ko je večina opozicije izhajala iz sunitska skupnosti, čeprav je konflikt pretežno političen in ne zgolj verski.

Vzroki in ozadje

Protesti so izbruhnili zaradi kombinacije dolgoletne politične represije in socialno‑ekonomskih težav:

• Avtoritarno vladanje stranke Baas, izredne razmere, močan varnostni aparat in omejevanje svobode izražanja ter združevanja.
• Korupcija, klientelizem in neenakost med urbanimi elitami in zapostavljenimi podeželskimi območji.
• Dolgotrajna suša (2006–2010), propad kmetijstva in notranje migracije, brezposelnost mladih ter draginja.
• Navdih in pogum, ki ga je prebivalstvu dala arabska pomlad v sosednjih državah.

Potek vojne

Aprila 2011 je sirska vojska in varnostne sile začela z nasilnim zatiranjem protestov po vsej državi. Po večmesečnih spopadih so mirne demonstracije prerasle v oborožen upor. Opozicijo so sestavljali dezerterji iz sirska vojska in civilni prostovoljci, povezani v ohlapne mreže brez enotnega poveljstva. Boji so se hitro razširili po številnih mestih (Dera, Homs, Hama, Damask, Alep).

Konec leta 2011 je v opoziciji pomembno vlogo prevzela islamistična skupina Fronta al-Nusra. Leta 2013 je v podporo vladnim silam vstopil Hezbolah. V istem obdobju so območja prehajala iz rok v roke, številna mesta so bila oblegana in močno uničena, vključno z delitvijo Alepa med vladne in uporniške četrti.

Sirski režim je leta 2013 proti upornikom uporabil kemično orožje. Po mednarodnem dogovoru je vlada leta 2014 prijavila in predala svoje zaloge, vendar so kasneje sledila nova poročila o uporabi strupenih snovi, zlasti klora. V letih 2014–2015 je Islamska država Iraka in Levanta izkoristila kaos, zavzela obsežna območja Sirije in Iraka ter postala najmočnejša nasprotnica režima in drugih uporniških frakcij.

Jeseni 2015 je neposredno vojaško posredovala Rusija in z letalsko podporo ter svetovalci bistveno okrepila vladne sile. Rezultat so bili preboji na frontah ter ponovni prevzemi ključnih mest, med drugim celotnega Alepa konec leta 2016. Leta 2017–2018 so v okviru t. i. astanskega procesa nastala območja deeskalacije, po katerih je vlada ob podpori zaveznikov postopno zlomila več uporniških žepov (Vzhodna Guta, Qalamun, Homs, Daraa).

Na severovzhodu so kurdske enote YPG in kasneje Sirske demokratične sile (SDF), ob podpori mednarodne koalicije pod vodstvom ZDA, izrinile Islamska država Iraka in Levanta iz večine ozemlja; leta 2019 je padla zadnja večja enklava v Baghouzu. Turčija je izvedla več vojaških operacij na severu (2016, 2018, 2019) proti kurdskim silam in vzpostavila varnostne pasove, kar je povzročilo nova razseljevanja.

Severozahod province Idlib je ostal pod nadzorom opozicije, v kateri prevladuje naslednica Fronta al-Nusra. Občasna premirja so krhka, spopadi in zračni napadi pa se periodično stopnjujejo. Vzporedno so potekali tudi napadi na cilje, povezane z Iran in Hezbolah., ter incidenti na vzhodu države.

Glavni akterji

• Vladni tabor: režim Baas, sirska vojska, varnostne službe in pristaške milice; ključna zunanja podpora prihaja zlasti iz Rusija in Iran, vojaško pa tudi iz Hezbolah.
• Opozicijski tabor: raznolike skupine od zmernih do islamističnih, zgodaj združene v Svobodno sirsko vojsko, pomembna frakcija je bila Fronta al-Nusra. Politično krilo so tvorile različne koalicije in lokalni sveti.
• Kurdske sile: YPG/SDF, ki so nadzorovale severovzhod in vzpostavile lokalno upravo; občasno so sodelovale tako z mednarodno koalicijo kot taktično z režimom.
• Džihadistične organizacije: ključni akter je bila Islamska država Iraka in Levanta, ki je vodila tudi spopade proti drugim opozicijskim skupinam.
• Regionalni vplivi: Katar in Savdska Arabija sta upornikom priskrbela orožje in finančno pomoč; pomembno vlogo je igrala tudi Turčija. ZDA in zavezniki so se osredotočili na boj proti Islamska država Iraka in Levanta.

Mednarodna diplomacija

Pod okriljem OZN so potekala večkratna pogajanja v Ženevi z referenčnim okvirom resolucije Varnostnega sveta 2254 (premirje, politična tranzicija, nova ustava in volitve). Vzporedno je potekal astanski proces, ki sta ga vodili Rusija in Iran z udeležbo Turčije. Napredek je bil omejen, saj so terenske realnosti, razdrobljenost opozicije in nerešena vprašanja varnosti ovirali celovito politično rešitev. Humanitarni dostop v severozahod je bil urejen z mehanizmom čezmejne pomoči OZN, ki se je večkrat znašel v negotovosti. V regionalnem okviru je Sirija leta 2023 ponovno sedla v Arabsko ligo, kar je odraz postopne normalizacije odnosov nekaterih arabskih držav z Damaskom.

Človekove pravice in humanitarna kriza

Mednarodne organizacije so tako vladne kot opozicijske sile obtožile hudih kršitev človekovih pravic. Po navedbah ZN je večino kršitev zagrešila sirska vlada, vključno z nezakonitimi aretacijami, mučenjem (vlada naj bi zapornike sistematično mučila), obleganjem mest, zračnim bombardiranjem naseljenih območij in uporabo kemično orožje. Opozicijske in džihadistične skupine so zagrešile uboj civilistov, ugrabljanja, izsiljevanja in napade brez razlikovanja. Neodvisni preiskovalni mehanizmi OZN in OPCW so pripisali odgovornost za več kemičnih napadov vladnim silam, za nekatere druge pa različnim oboroženim skupinam.

Človeški davek je izjemen: do sredine leta 2013 je bilo po podatkih ZN ubitih več kot 100.000 ljudi, do jeseni 2013 približno 120.000, v kasnejših letih pa so ocene narasle na več sto tisoč žrtev (ocene se gibljejo od prek 300.000 potrjenih direktnih smrtnih žrtev do okoli 500.000 ali več). Več deset tisoč ljudi je bilo zaprtih ali pogrešanih. Več kot 4 milijone Sircev je bilo razseljenih znotraj države, več kot 2 milijona beguncev pa je že zgodaj zapustilo državo; kasneje je število zunanjih beguncev naraslo na okoli 5,6 milijona. Na milijone prebivalcev je dolgo ostalo brez elektrike, hrane, pitne vode in zdravstvene oskrbe, minirana območja in neeksplodirana ubojna sredstva pa še naprej ogrožajo civiliste.

Teritorialni nadzor in stanje po letih

Do julija 2013 je sirska vlada nadzorovala približno 30–40 % ozemlja in okoli 60 % prebivalstva. Po ruskem posredovanju je režim znova zavzel večino večjih urbanih središč v zahodni Siriji in obalnem pasu. Do zadnjih let ostajajo približno naslednje realnosti: režim nadzoruje večji del zahoda in glavna mesta; severozahodni Idlib in okolica so pod opozicijo; sever in severovzhod so pod upravo kurdskih in zavezniških sil; vzdolž meje s Turčijo so območja pod turškim nadzorom in zavezniki; na vzhodu so prisotni tudi mednarodni kontingenti, osredotočeni na preprečevanje ponovne krepitve Islamska država Iraka in Levanta.

Gospodarske in družbene posledice

Vojna je povzročila razpad infrastrukture, propad proizvodnje in trgovine, hiperinflacijo ter drastičen padec življenjskega standarda. Sankcije, beg možganov, razdrobljena uprava in korupcija dodatno otežujejo obnovo. Uničena je bila kulturna dediščina (vključno z antičnimi najdišči), šolski sistem je prekinjen, zdravstvene ustanove so bile tarča napadov, pandemija COVID‑19 in potres leta 2023 pa sta še poglobila humanitarno stisko. Ob vsem tem dogajanju v Siriji je bilo 5,6 milijona Sircev prisiljenih pobegniti v druge države.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je državljanska vojna v Siriji?

V: Po katerih drugih imenih je znana?

V: Kje se je začela?

V: Kdo je vpleten v ta konflikt?

V: Kako se je ta konflikt razvijal skozi čas?

V: Kaj se je dogajalo, preden se je ta konflikt začel?

V: Zakaj so ti protesti privedli do nasilnega boja?

Išči po črki