Pepelka — pravljica Charlesa Perraulta: zgodovina, različice in priredbe
Pepelka Charlesa Perraulta: zgodovina, evropske in svetovne različice ter odrske in filmske priredbe — odkrijte izvor, adaptacije in kulturni vpliv legendarne pravljice.
"Pepelka ali Stekleni čeveljček je pravljica Charlesa Perraulta. Prvič je bila anonimno objavljena leta 1697 v Parizu v zbirki osmih Perraultovih pravljic Histoires ou contes du temps passé (Zgodbe ali pripovedke preteklih časov).
Zgodba govori o grdo obravnavani deklici, ki se s pomočjo svoje vile botre odpravi na ples v bučni kočiji. Opolnoči pobegne s plesa in izgubi svoj stekleni čeveljček. Princ, ki se je zaljubil vanjo, najde njen izgubljeni čeveljček in ga pozneje uporabi, da bi jo našel.
Podobne evropske pravljice najdemo v knjigah Bonaventure des Periers New Recreations and Joyous Games (1558) in Giambattista Basile Pentamerone (1634-6). Brata Grimm sta svojo različico "Aschenputtel" vključila v zbirko Otroške in gospodinjske pravljice (1812). Pravljice, podobne Pepelki, obstajajo v kitajski, indijski, afriški, javanski, avstralski in japonski literaturi in folklori. Pravljica je bila prirejena za oder, filme, televizijo in druge medije.
Izvor in zgodovina
Pepelka kot tip pravljice (v folkloristiki pogosto uvrščena v tip ATU 510A) ima dolgotrajno zgodovino. Posebne različice izhajajo iz evropskih ljudskih pripovedi, a tipoločno sorodne zgodbe najdemo tudi mnogo dlje nazaj: kitajska različica Ye Xian je datirana že v 9. stoletje, kar kaže na starost motiva »revna deklica, čudežna pomoč in izgubljeni čevelj« v svetovni tradiciji. Charles Perrault je v 17. stoletju populariziral evropsko različico, ki je vsebovala značilne elemente, kot so stekleni čeveljček, bučna kočija in vila botra.
Vsebina in glavne značilnosti
Osrednji motivi pripovedi so:
- revščina in zatiranje: junakinja živi pod kruto mačeho in sestrami;
- čudežna pomoč: vila botra ali drugo nadnaravno bitje, ki povrne dostojanstvo;
- metamorfoza: začasna preobrazba (kočija, obleka) z omejenim časom (opoldne/opolnoči);
- simbol prepoznavnosti: izgubljen čevljec kot sredstvo za prepoznavo prave neveste;
- pravična poroka: nagrada za potrpežljivo in dobro dekle.
Poseben in pogosto obravnavan element Perraultove različice je prav stekleni čeveljček. Nekateri raziskovalci menijo, da je izbira stekla estetska alegorija čistosti in krhkosti; obstaja tudi hipoteza o napaki v prevodu iz stare besede vair (krzno) v verre (steklo), vendar ostaja Perraultova iznajdba najbolj znan vizuelni motiv Pepelke v zahodni kulturi.
Različice in interpretacije
Različne verzije zgodbe se razlikujejo po podrobnostih. Pri bratih Grimmih (Aschenputtel) je vila zastopana z drevescem na materinem grobu in ptico, ob hudi vihri pa so sestre v nekaterih različicah hudobno kaznovane (npr. odrezani prsti), kar poudari temnejši moralni ton. Pri Basileju in drugih avtorjih se pojavljajo različni elementi—včasih je čevelj iz zlata, včasih pa se zgodba razlikuje v izvoru čudežne pomoči.
Moderni tolmači zgodbo beremo tudi kot pripoved o socialni mobilnosti, ženitni politiki, identiteti in spolnih pričakovanjih. Perrault je svoji zbirki pravljic pogosto priložil moralno opombo, s katero je usmerjal bralke in bralce k točno določenim družbenim sporočilom.
Priredbe in kulturni vpliv
Pepelka je ena najbolj prirejenih pravljic v svetovni kulturi. Najznamenitejše priredbe vključujejo:
- Walt Disneyjev animirani film Cinderella (1950), ki je utrdil številne vizualne motive (stekleni čevelj, miši ki pomagajo, preobrazba buče);
- Balet Sergeja Prokofjeva Cinderella (premiera 1945), ki zgodbo obdela s klasično glasbo in plesom;
- Več filmskih priredb skozi 20. in 21. stoletje, vključno s kostumnimi dramami ter modernimi in feminističnimi predelavami (npr. Kenneth Branagh, 2015);
- glasbene uprizoritve, televizijske različice (npr. različice Rodgers & Hammerstein) in nešteto otroških in gledaliških adaptacij;
- sodobne reinterpretacije, ki Pepelko premikajo v različne kulturne kontekste ali ji dajo drugačen, kritičen pomen (ameriške, afriške, azijske in druge različice).
Zaključek
Pepelka ostaja univerzalen arhetip: zgodba o zatirani, a krepostni junakinji, ki s pomočjo čudeža ali lastne iznajdljivosti doseže prepoznavnost in spremembo usode. Njen vpliv na književnost, gledališče, film in popularno kulturo je ogromen, prav tako pa nudijo različne različice in interpretacije bogat vpogled v vrednote, pričakovanja in sanje družb, ki so jo pripovedovale in spreminjale skozi stoletja.


Ilustracija Pepelke, Charles Robinson, 1900. Iz zbirke "Tales of Passed Times" z zgodbami Charlesa Perraulta.


Francoska izdaja


Massenetova opera Cendrillon
Zgodba
Vdovec se poroči s ponosno in vzvišeno žensko. Ta ima že dve lastni hčeri. Hčerko iz prvega zakona prezirajo, a je nežna in lepa, zato z njo grdo ravnajo. Dodeljena so ji vsa gospodinjska dela in spi na podstrešju. Dajo ji ime Pepelka, ker sedi v kotu dimnika.
Princ priredi ples, na katerega so povabljene vse ugledne dame. Pepelkine pastorke gredo na ples, Pepelka pa ostane doma in joka. Pojavi se njena vila botra in spremeni bučo v zlato kočijo, ki pelje Pepelko na ples. Vila z zamahom palice spremeni miši, kuščarje in podgano v konje in kočijo. Pepelki podari obleko iz zlata in srebra ter copate iz stekla. Pepelki naroči, naj se vrne domov do polnoči, saj se takrat čarovnija konča. Pepelka gre na ples in vse osupne. Princ ji nameni posebno pozornost. Njene očimove sestre je ne prepoznajo. Ob polnoči odide in se vrne domov. Naslednji večer gre spet na prinčev ples. Izgubi občutek za čas, odide ravno ob polnoči, vendar izgubi enega od svojih steklenih copatkov. Doma se Pepelkina obleka spremeni v krpe, drugi stekleni copat pa ostane takšen, kot je.
Sestra ji pove, da je princ zaljubljen v neznano lepo damo. Princ ukaže, naj čeveljček preizkusijo na vseh damah v deželi. Poročil se bo le z dekletom, ki bo imelo nogo, ki bo ustrezala čeveljčku. Sodelavke ga pomerijo, vendar se ne prilega. Pepelka ga poskusi in se ji prilega. Iz žepa potegne drugi copat in si ga nadene. Pojavi se botra in se s svojo palico dotakne Pepelkine obleke. Ta se spremeni v obleko, ki je še lepša od tiste, ki jo je nosila na plesu. Nekaj dni pozneje se z njo poroči princ. Pepelka odpusti svojim posvojencem za njihovo preteklo zlobo in jim na dvoru poišče može.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je napisal zgodbo o Pepelki?
O: Zgodbo o Pepelki je napisal Charles Perrault.
V: Kdaj je bila prvič objavljena?
O: Zgodba je bila prvič anonimno objavljena v Parizu leta 1697 v knjigi Histoires ou contes du temps passé (angleško: Stories or Tales of Past Times).
V: Kakšen je zaplet zgodbe?
O: Zgodba govori o grdo obravnavani deklici, ki s pomočjo svoje vile botre potuje na ples v bučni kočiji. Opolnoči pobegne s plesa in izgubi svoj stekleni čeveljček. Princ, ki se je zaljubil vanjo, najde njen izgubljeni čeveljček in ga pozneje uporabi, da bi jo našel.
V: Ali obstajajo še druge evropske pravljice, podobne Pepelki?
O: Da, obstajajo tudi druge evropske pravljice, podobne Pepelki, na primer Nove rekreacije in veselice Bonaventureja des Periersa (1558) in Pentamerone Giambattiste Basileja (1634-6). Tudi brata Grimm sta svojo različico, "Aschenputtel", vključila v Otroške in gospodinjske pravljice (1812).
V: Ali obstajajo podobne pravljice v drugih kulturah?
O: Da, podobne pravljice obstajajo tudi v drugih kulturah, na primer v kitajski, indijski, afriški, javanski, avstralski in japonski literaturi in folklori.
V: Kako se je Pepelka prilagajala skozi čas?
O: Pepelka je bila skozi čas prilagojena za gledališke predstave, filme, televizijske oddaje in druge medije.
Iskati