Oddajanje: definicija in zgodovina radijskega ter televizijskega prenosa

V komunikacijah, kot sta radio in televizija, oddajanje pomeni elektronsko pošiljanje informacij — na primer govora, glasbe ali video vsebin — širokemu občinstvu. Signali se lahko prenašajo po zraku z radijskimi valovi, po žici ali prek komunikacijskega satelita, nato pa jih sprejmejo gledalci in poslušalci s televizijskimi in radijskimi sprejemniki. Oddajanje vključuje več faz: ustvarjanje vsebine v studiu, kodiranje in modulacijo signala, oddajo z antene ali satelita ter sprejem in dekodiranje na strani poslušalca ali gledalca.

Kratek zgodovinski pregled

Zgodovina oddajanja sega v konec 19. in v začetek 20. stoletja. Guglielmo Marconi je razvil brezžično telegrafijo, decembra 1901 pa je uspel prenesti prve radijske signale čez Atlantski ocean — tedaj še kot prenos iz točke v točko. Kmalu so sledili poskusi prenosa glasu; prva redna radijska oddajanja za širše občinstvo so se začela v 1920-ih, kar je povzročilo hitro rast priljubljenosti radia.

Razvoj televizije je imel več faz. Mehanično prenosno televizijo je v 1920-ih eksperimentiral John Logie Baird, medtem ko je Philips in predvsem Philo Farnsworth razvijal elektronsko televizijo v 1920–1930-ih, kar je privedlo do bolj zanesljivih in kakovostnejših slik. Komercialni televizijski programi so se razširili v 1930-1950-ih letih, po drugi svetovni vojni pa je sledila množična raba televizorjev, razvoj barvne televizije in širitev programskih vsebin.

V 20. stoletju so bile pomembne prelomnice tudi:

• vpeljava FM radia za boljšo zvočno kakovost (Edwin Armstrong, 1930-ih),
• uvajanje barvne televizije in izboljšav standardov slike v 1950–1970-ih,
• prvi komunikacijski sateliti (npr. Telstar, 1962) in s tem globalno satelitsko oddajanje,
• razvoj kabelske televizije ter pozneje digitalizacija in satelitski sistemi,
• prehod z analognega na digitalno oddajanje (DVB-T, DVB-T2, DAB) ter širjenje interneta in pretočnih storitev v 21. stoletju.

Tehnologije oddajanja

Osnovne tehnološke komponente oddajanja vključujejo vire vsebin (studii, snemalni studii), enkodiranje, modulacijo, oddajnike in oddajne antene, prenosne poti (eter, kabel, satelit, optična vlakna) ter sprejemnike. Pomembne tehnike in standardi so:

• AM in FM: analogni radijski sistemi; AM (amplitudna modulacija) pokriva velike razdalje, FM (frekvenčna modulacija) ponuja boljšo zvočno kakovost.
• Analogna televizija: zgodnji standardi za prenos slike in zvoka, ki so bili kasneje zamenjani z digitalnimi sistemi.
• Digitalno zemeljsko oddajanje (DVB-T, DVB-T2): omogoča več kanalov v istem frekvenčnem pasu, boljšo sliko (HD) in dodatne storitve.
• Digitalno radijsko oddajanje (DAB, DAB+): prinaša več postaj, boljšo zvočno kakovost in dodatne informacije o vsebini.
• Satelitsko oddajanje (DVB-S/S2): pokriva velike geografske regije, pomembno za globalne in regionalne programa ter za distribucijo vsebin kabelskim omrežjem.
• Kabelska televizija in optična vlakna: zagotavljata zanesljiv prenos z veliko pasovno širino, primerna za številne digitalne storitve in internetne vsebine.
• IP in pretočne storitve: internetno oddajanje (streaming) omogoča na zahtevo dostopne vsebine, izmenjavo v živo in interaktivnost.

Regulacija, frekvenčna porazdelitev in vloge

Oddajanje je regulirano zaradi omejenosti frekvenčnega spektra in potrebe po urejanju dostopa do radijskih kanalov. Mednarodno koordinacijo vodi International Telecommunication Union (ITU), nacionalno pa državne agencije za radiokomunikacije. Regulacija vključuje podeljevanje licenc, določanje frekvenc, standardov in politik za javno servisno ali komercialno oddajanje.

Vloga radijskih in televizijskih oddajnikov je raznolika:

• Javni servisi (npr. nacionalne radiotelevizije) zagotavljajo informativne, izobraževalne in kulturne vsebine, pogosto s posebnimi zakonskimi obveznostmi.
• Komercialni oddajniki tekmujejo z oglasi in naročninami ter ponujajo širok nabor zabavnih in specializiranih programov.
• Tematske in lokalne postaje pokrivajo specifične interese ali območja.

Digitalizacija, dostopnost in prihodnost

V zadnjih desetletjih je glavni trend prehod v digitalno oddajanje, ki omogoča večjo učinkovitost spektra, boljšo kakovost slike in zvoka ter dodatne storitve (epg, podnapisi, več jezikov). Mnoge države so izklopile analogno oddajanje in prešle na digitalni prenos televizije in radija.

Poleg tega se povečuje pomen interneta in pretočnih platform, kar spreminja navade poslušalcev in gledalcev — vsebine so dostopne na zahtevo, na mobilnih napravah in prek pametnih televizorjev. Prihodnost oddajanja bo verjetno vmešala več tehnologij (hibridno oddajanje, IP+eter), izboljšala interaktivnost, personalizacijo in dostopnost (npr. podnapisi, zvočni opis za slepe) ter nadaljevala integracijo z mobilnimi omrežji (5G) in vse bolj razpršenimi omrežji.

Zaključek

Oddajanje je skozi več kot stoletje razvoja prešlo od preprostih brezžičnih signalov do kompleksnih digitalnih in internetnih sistemov. Kljub tehnološkim spremembam ostaja v središču družbe kot način obveščanja, izobraževanja in zabave širokih množic.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je radiodifuzija na področju komunikacij?

V: Kako gledalci ali poslušalci sprejemajo signal pri oddajanju?

V: Kdo je izumil brezžično telegrafijo?

V: Kdaj je Marconi prenesel prve radijske signale čez Atlantski ocean?

V: Ali je bil prvi prenos radijskega signala od točke do točke ali oddajanje?

V: Kdaj so se začeli poskusi z oddajanjem glasu?

V: V katerem desetletju se je radiodifuzija hitro razvijala?

Išči po črki