Katodna cev
Katodno cev ali CRT je izumil Karl Ferdinand Braun. Dolga leta je bila najpogostejša vrsta zaslona. Uporabljala se je v skoraj vseh računalniških monitorjih in televizorjih, dokler se niso začeli uporabljati LCD- in plazemski zasloni.
Katodna cev ima elektronsko pištolo. Katoda je elektroda (kovina, ki lahko ob segrevanju oddaja elektrone). Katoda je v stekleni cevi. V stekleni cevi je tudi anoda, ki privlači elektrone. Ta elektrone vleče proti sprednjemu delu steklene cevi, tako da se elektroni izstrelijo v eno smer in ustvarijo katodni žarek. Za boljši nadzor smeri žarka je iz cevi odvzet zrak, tako da nastane vakuum.
Elektroni udarijo v sprednji del cevi, kjer je fosforni zaslon. Zaradi elektronov se luminofor prižge. Elektrone lahko usmerimo z ustvarjanjem magnetnega polja. S skrbnim nadzorom, kateri delci fosforja se prižgejo, lahko na sprednji strani vakuumske cevi ustvarimo svetlo sliko. Če to sliko vsako sekundo 30-krat spremenimo, je videti, kot da se slika premika. Ker je v cevi vakuum (ki mora biti dovolj močan, da zadrži zrak) in ker mora biti cev steklena, da je luminofor viden, mora biti cev narejena iz debelega stekla. Pri velikem televizorju je lahko ta vakuumska cev precej težka.
Katodna cev je bila izumljena leta 1897 in se je uporabljala kot osciloskop (naprava za prikazovanje valovanja). Kasneje jo je Philo T. Farnsworth skupaj z drugimi izumi in izboljšavami uporabil za prvo sodobno elektronsko televizijo v dvajsetih letih 20. stoletja. CRT je bil glavna vrsta televizijskega zaslona, dokler ni v zgodnjih 2000-ih letih postal priljubljen zaslon s tekočimi kristali.
Katodna cev z elektromagnetnim ostrenjem in odklonom
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je izumil katodno cev?
O: Karl Ferdinand Braun je izumil katodno cev.
V: Kaj je katodna cev?
O: Katodna cev je vrsta zaslona, ki uporablja elektronsko pištolo, kovinsko elektrodo (katodo) in anodo za ustvarjanje vakuuma v stekleni cevi. Elektroni nato udarijo v sprednji del cevi, kjer je fosforni zaslon, ki se ob udarcu elektronov prižge.
V: Kako deluje?
O: Elektroni se pritegnejo na anodo in se izstrelijo v eno smer, kar ustvari katodni žarek. Za boljši nadzor smeri tega žarka se iz steklene cevi odstrani zrak in ustvari vakuum. Elektroni nato zadenejo fosforni zaslon na sprednji strani steklene cevi in povzročijo, da se zasveti. S skrbnim nadzorom, kateri delčki fosforja se prižgejo, lahko na sprednji strani vakuumske cevi ustvarimo slike. Če te slike spreminjamo 30-krat na sekundo, se zdi, da se premikajo.
V: Kdaj je bila prvič uporabljena za televizijo?
O: CRT je za sodobno elektronsko televizijo prvič uporabil Philo T. Farnsworth v dvajsetih letih 20. stoletja.
V: Kdaj so se namesto tega začeli uporabljati LCD- in plazemski zasloni?
O: LCD in plazemski zasloni so se začeli uporabljati v začetku leta 2000.
V: Zakaj so CRT težki?
O: CRT-ji so narejeni iz debelega stekla z dovolj močnim vakuumom v notranjosti, ki zadržuje zrak, zato so precej težki za velike televizorje ali monitorje.
