Plazemski zasloni (PDP): kako delujejo, zgodovina in primerjava z LCD

Plazemska zaslonska plošča (PDP) je bila dolgo ena od glavnih tehnologij za velike televizijske zaslone. Televizorji s plazemsko zaslonsko ploščo so veliko tanjši od katodnih cevi in so običajno ponujali višjo ločljivost ter boljše kontrastne in vidne kote kot takratne alternative. V zadnjih letih se je proizvodnja plazemskih zaslonov zmanjšala, saj so jih v večini potrošniškega trga nadomestili zasloni s tekočimi kristali in novejše tehnologije.

Kako delujejo plazemski zasloni

Plazemski zasloni so sestavljeni iz dveh steklenih plošč, med katerima je zaprt plin. Ta plin sta ksenon in neon, ki zapolnjujeta na tisoče ali celo milijone majhnih komor (celic). Vsaka celica deluje kot mikroskopska svetlobna enota: ko se v celici sproži električni naboj, se plin ionizira in odda ultravijolično (UV) sevanje. To UV-sevanje nato pobudi barvne fosforje ali luminoforje (rdeče, zelene in modre), ki oddajo vidno svetlobo in tako tvorijo barvni piksel.

Na ravni elektronskega vodenja ima vsaka celica ločene elektrode za naslovitev in vzdrževanje izpustov. Zasloni običajno uporabljajo zaporedje naslovitve in vzdrževanja (sustain) z izmeničnim napajanjem, kar omogoča nadzor intenzitete posameznih podpikslov in s tem barv ter svetlosti celotnega zaslona. Delovanje je tehnološko sorodno delovanju fluorescenčnih sijalk, ki uporabljajo plinski izpust in fosforje za ustvarjanje svetlobe.

Zgradba in lastnosti

Podpikselna struktura: Vsak piksel je sestavljen iz treh podpikslov (R, G, B), vsak z lastnim slojem luminoforjev.
Steklena plošča: Zaslon je zaščiten s težjo stekleno konstrukcijo, kar vpliva na težo in debelino naprave.
Polnilo plinov: Nizek tlak mešanice ksenona in neona omogoča učinkovite izpuste in UV-sevanje.
Elektronsko gonilo: Kompleksni krmilni vezji nadzorujejo naslavljanje in vzdrževanje izpustov za vsako celico.

Prednosti in slabosti

Prednosti:

Odlična raven črne in visok kontrast — plazma lahko izklopi celice za temne odtenke, zato so črne bolj globoke kot pri mnogih zgodnjih LCD.
Široki vidni koti — barve in kontrast ostanejo stabilni tudi pri velikih stranskih kotih gledanja.
Dober odzivni čas — manj zameglitve pri hitrih prizorih, zaradi česar so plazme dolgo veljale za boljše pri športu in akcijskih vsebinah.
Enakomerna barvna reprodukcija in bogata paleta barv pri primernem kalibriranju.

Slabosti:

Večja teža in debelina v primerjavi z modernimi LCD/LED zasloni (zaradi dveh steklenih plošč).
Višja poraba energije pri svetlejših prizorih v primerjavi z nekaterimi sodobnimi LED-osvetljenimi LCD-ji.
Tveganje trajnega "burn‑in" (zapečatenje slike) ali začasne ghosting/retencije pri dolgotrajnem prikazovanju statičnih elementov; proizvajalci so vključili zaščitne ukrepe, vendar risk ostaja.
Manjša največja svetlost v primerjavi z najsvetlejšimi LED LCD zasloni, kar vpliva na prikaz v močno osvetljenih sobah.

Zgodovina in razvoj

Plazemske zaslone so se razvijali že od 1960-ih; zgodnji eksperimenti so omogočali le enobarvne ali dvo-barvne prikaze, kot navaja zgodovina od leta 1964 naprej. Sčasoma so tehnologijo izpopolnili z barvnimi luminoforji in natančnejšim električnim naslavljanjem, kar je omogočilo večje ločljivosti in diagonale zaslonov. V poznejših letih so se pojavili plazemski zasloni visoke ločljivosti in velikosti tudi do 150 palcev, primerni za kino‑kotne aplikacije.

V začetku 21. stoletja je proizvodnja plazemskih zaslonov močno upadla, ker so kupci masovno prešli na zaslone s tekočimi kristali (LCD) ter kasneje na LED‑osvetljene LCD in OLED tehnologije. Glavni razlogi so bili nižji stroški proizvodnje LCD, manjša teža, tanjše ohišje, manjša poraba in rast ločljivosti pri manjših proizvodnih stroških.

Primerjava s LCD

Temeljna razlika je v načinu ustvarjanja svetlobe: plazemski zasloni so emisivne naprave (vsaka celica oddaja svetlobo sama), medtem ko so LCD zasloni transmissivne — tekoji kristali prepuščajo ali blokirajo svetlobo ozadja (backlight). To prinese nekaj značilnih posledic:

Črna in kontrast: Plazma pogosto nudi globlje črne in boljši lokalni kontrast brez dodatne kompleksnosti lokalnega zatemnjevanja, ki jo potrebuje LCD.
Svetlost: LCD/LED zasloni lahko dosežejo večjo maksimalno svetlost, kar je prednost v zelo osvetljenih prostorih.
Poraba energije in teža: Moderna LED‑osvetljena LCD zasloni so običajno varčnejši in lažji.
Odzivni čas: Plazma ima navadno hitrejši odziv in manj zameglitve pri hitrih prizorih.
Burn‑in: Plazme so bolj dovzetne za trajne sledi statične slike, medtem ko LCD v splošnem manj trpi zaradi tega pojava.

Uporabe in trenutni status

Plazemski zasloni so bili priljubljeni za velike dnevne sobe in prostore, kjer so gledalci cenili kakovost slike pri filmih in športu. Zaradi opisanih omejitev pa so proizvajalci postopoma prenehali z masovno proizvodnjo plazemskih televizorjev v sredini 2010‑ih. Danes so plazemski televizorji redki na trgu nove opreme, vendar jih še vedno uporabljajo nekateri entuziasti in profesionalne aplikacije, kjer njihove specifične lastnosti (npr. odlični črni odtenki in hitri odziv) še vedno pridejo do izraza.

Če izbirate zaslon danes, upoštevajte, da so sodobni LCD/LED in OLED zasloni tehnološko napredovali ter pogosto nudijo najboljše razmerje med kakovostjo slike, porabo in ceno. Kljub temu so plazemski zasloni pomemben mejnik v razvoju velikih televizijskih prikazovalnikov in so pustili trajen pečat v zgodovini televizijske tehnologije.

Sodoben televizor s plazemskim zaslonom. Ti televizorji so lahki in prihranijo veliko prostora.

Prednosti

Plazemski televizorji imajo več pikslov (drobnih pik, ki skupaj tvorijo sliko na sliki) na palec kot stari katodni zasloni (CRT), zato lahko ustvarijo veliko ostrejšo sliko. Pri starem načinu zaslonov CRT so bile slike sestavljene iz črt. Če pozorno pogledate plazemski zaslon, ne boste videli nobenih črt. Ugotovili boste, da ima večina plazemskih zaslonov možnost širokega zaslona, zato si lahko filme ogledate tako, kot so bili predvideni za kinodvorane. Prav tako so idealni za najnovejše metode digitalne radiodifuzije.

Ena od velikih prednosti je prihranek prostora. Težava starih katodnih cevi je, da so potrebovale veliko prostora, da so lahko žarki obstreljevali vsa področja zaslona. Širši kot je bil zaslon, večja je bila prostornina televizorja. Plazemski televizor je v povprečju globok približno 6 do 8 palcev. Če plazemski televizor prestavite na steno, lahko resnično povečate prostor, poleg tega pa jih lahko gledate s skoraj katere koli točke v prostoru (običajno za 180 stopinj).

Plazemski zasloni so tudi zelo lahki, zlasti v primerjavi s televizorji z zadnjo projekcijo. 40-palčni plazemski televizor tehta od 50 do 80 funtov (23 do 36 kg) in če kupite ustrezen nosilec (ki lahko televizor pritrdi na steno), ga lahko zelo enostavno obesite na primerno steno. Pri pritrjevanju na steno se morate prepričati, da ste izbrali nosilec, pri katerem je navedena največja teža, ki jo lahko prenese. Večino nosilcev je mogoče nagniti, če želite gledati pod drugačnim kotom.

Plazemski televizorji lahko prikažejo do 16 milijonov barv, zato niso odlični le za gledanje televizijskih programov, temveč tudi za najnovejše konzole za računalniške igre. Večina plazemskih televizorjev ima vhode za priključke HDMI in prenosne računalnike, zato so idealni za prikazovanje izdelkov in prodajnih sporočil v pisarnah in trgovinah.

Ugotovili boste tudi, da jih je zelo enostavno gledati tudi na sončen dan ali v zelo svetlem prostoru. Za razliko od starih CRT-zaslonov jih na svetlih mestih ni težko videti.

Slabosti

Zaradi fosforne tehnologije v plazemskih televizorjih je mogoče, da se sledovi slike "zažgejo" na zaslonu, kar pomeni, da lahko vidite majhne sledi slike tudi med gledanjem drugih slik. To je zaskrbljujoče pri komercialni uporabi, kjer se slike prikazujejo dlje časa. Vžiganju se lahko na splošno izognete tako, da poskrbite, da na zaslonu dlje časa (včasih le 20 minut) ne bo prikazana ista slika, in sicer tako, da televizor izklopite ali zamenjate kanal.

Čeprav so plazemski televizorji veliko svetlejši od televizorjev z zadnjo projekcijo, so televizorji z neposrednim prikazom in LCD pogosto še svetlejši. Najnovejša generacija plazemskih televizorjev je izboljšala svetlost, vendar opozarjamo, da jih ne glejte na preveč svetlem ali sončnem mestu.

Čeprav so plazemski televizorji veliko lažji in tanjši od televizorjev z direktnim prikazom in zadnjo projekcijo, so lahko televizorji LCD še lažji in tanjši. Televizorji LCD uporabljajo enako tehnologijo kot večina prenosnih računalnikov. Plazemski televizorji so na voljo v večjih velikostih kot televizorji LCD. Plazemski televizorji so dražji od CRT in LCD.

Kako dolgo trajajo?

Plazemski televizorji imajo v primerjavi z drugimi televizijskimi tehnologijami krajšo življenjsko dobo. Življenjska doba večine plazemskih televizorjev je po ocenah proizvajalca 20.000-30.000 ur. Ta življenjska doba se običajno imenuje polovična življenjska doba plazemskega televizorja, saj gre za število ur, v katerih plazemski televizor izgubi približno polovico svoje svetlosti.

Plazemski televizorji se zlahka pokvarijo, dele pa je zelo lahko poškodovati. Premikati jih je treba le previdno.

Zaradi izboljšanja tehnologije imajo plazemski zasloni veliko daljšo življenjsko dobo in lahko pričakujete 30.000 ur uporabe. Z drugimi besedami, vaš televizor bi moral biti naslednjih 5 let vklopljen 16 ur na dan, vsak dan. Do takrat, ko bo treba zamenjati televizor, bodo na voljo modeli višje ločljivosti.

Vredno denarja?

Prvi plazemski televizorji za domačo rabo so bili dragi, saj je osnovni majhen model stal tudi do 5000 ameriških dolarjev. Z izboljševanjem tehnologije in povečevanjem proizvodnje so se cene zniževale. V 21. stoletju so se nekateri 37-palčni modeli prodajali za 1000 USD ali celo manj. Nakup televizorja CRT je postal redek, saj je postal običajen televizor LCD.

Vprašanja in odgovori

V: Kako so izdelani plazemski zasloni?

O: Plazemski zasloni so narejeni iz dveh steklenih plošč, med katerimi sta shranjena dva plina (ksenon in neon), ki zapolnjujeta na tisoče majhnih komor ali prostorov.

V: Kaj počnejo rdeči, modri in zeleni luminoforji v plazemskem zaslonu?

O: Za vsakim prostorom v plazemskem zaslonu so rdeči, modri in zeleni luminofori, ki ob sevanju oddajajo svetlobo. Ko se elektrika priključi na plazemske komore, barvni luminoforji ustvarijo ustrezno barvo na zaslonu.

V: Kako dolgo se že uporabljajo plazemski zasloni?

O: Plazemski zasloni se uporabljajo od leta 1964.

V: Kako so se plazemski zasloni sčasoma izboljšali?

O: Na začetku plazemskih zaslonov je bilo mogoče ustvariti le dve barvi. Zdaj pa imamo plazemske zaslone visoke ločljivosti do velikosti 150 palcev.

V: Zakaj je bilo v začetku 21. stoletja izdelanih manj plazemskih zaslonov?

O: V začetku 21. stoletja je bilo izdelanih manj plazemskih zaslonov, saj so ljudje začeli kupovati več zaslonov s tekočimi kristali.

V: Katere so prednosti plazemskih zaslonov pred katodnimi cevmi?

O: Plazemski zasloni so veliko tanjši od katodnih cevi in imajo običajno višjo ločljivost.

V: Kaj so plini, ki so shranjeni med dvema steklenima ploščama v plazemskem zaslonu?

O: Plina, ki sta shranjena med dvema steklenima ploščama plazemskega zaslona, sta ksenon in neon.