Južnoafriška nacionalna stranka (National Party, NP) je bila afrikanerska nacionalistična politična stranka, ki so jo večinoma sestavljali belci afriškega izvora, in je med letoma 1948 in 1994 prevladovala v vladi Južne Afrike. Stranko je leta 1914 ustanovil J. B. M. Hertzog po razkolu z vodstvom takratne Južnoafriške stranke. Leta 1948 je njen vodja Daniel Francois Malan postal predsednik vlade in začel sistematično uvajati rasno segregacijsko politiko, znano kot apartheid. Kljub temu je na volitvah 1948 veliko volivcev glasovalo predvsem proti takratni Združeni stranki Janeza Smutsa in njegovi podpori Združenemu kraljestvu v drugi svetovni vojni ter zaradi drugih ekonomskih in družbenih zadržkov, ne toliko iz popolne privrženosti Malanovi platformi.

Izvor in ideologija

NP se je razvila iz gibanja za zaščito interesov Afrikanerjev: jezika, kulture, gospodarskih in političnih pravic bele afriške skupnosti. Stranka je zagovarjala konservativne vrednote, protestantsko moralno usmerjenost, ekonomsko zaščito domačih delovnih mest in nacionalno samostojnost, pogosto v nasprotju z angleško govorečimi segmenti družbe. V notranji strukturi so imeli velik vpliv tajni krogi, kot je bila Broederbond, ki je usmerjal kulturne in politične odločitve za ohranjanje afrikanskih interesov.

Uvajanje apartheida in zakonodaja

Po zmagi na volitvah 1948 je NP postopoma uveljavila obsežen sistem rasne diskriminacije in ločitve. Ta je bil zakonsko podprt z vrsto aktov in uredb, med njimi so bili zakoni o registraciji prebivalstva, ločevanju bivalnih območij, prepovedi medrasnih porok, omejevanju dostopa do izobraževanja in dela ter nadzoru gibanja (npr. zakonodaja o potnih listih oziroma "pass laws"). Država je vzpostavila tudi politiko homelands ali "Bantustanov" — nominalno avtonomnih ozemelj za črnske skupnosti — kar je bilo uporabljeno za ohranjanje politične in ekonomske dominacije belcev.

Notranji odpor in mednarodni pritisk

Apartheid je povzročil obsežen notranji odpor in mobilizacijo črnskih ter drugih opozicijskih skupin, med njimi Afriški nacionalni kongres (ANC), Pan-afriška kongresna organizacija (PAC) in komunistične in sindikalne organizacije. Pomembni prelomni dogodki so bili streljanje v Sharpevillu leta 1960, vstaja v Sowetu leta 1976 in vrsta drugih protestov, stavk ter oboroženega upora v naslednjih desetletjih. Mednarodna skupnost je postopoma uvedla diplomatske sankcije, ekonomski bojkot in kulturno izolacijo, kar je dodatno pritisnilo na režim.

Reforme, konec oblasti in preobrazba

V poznem 20. stoletju, pod pritiskom notranjih nemirov, gospodarskih težav in mednarodne izolacije, se je pojavila politika reform. Predsednik FW de Klerk, zadnji vodja vlade iz vrst Nacionalne stranke, je konec osemdesetih in v zgodnjih devetdesetih postopoma odpravil ključne zakone apartheida, leta 1990 razglasil razveljavitev prepovedi delovanja ANC in drugih organizacij ter izpustil Nelsona Mandela iz zapora. Ti koraki so vodili v pogajanja o mirni prehodu in v končne večrasne volitve leta 1994, v katerih je zmago odnesel ANC. Nacionalna stranka je izgubila dolgoletno vladavino in močno politično moč.

Padec, preimenovanje in kasnejši razplet

Po volitvah 1994 je NP sprva vstopila v Vlado narodne enotnosti pod predsednikom Mandelom, a je leta 1996 izstopila iz nje. Leta 1997 se je stranka uradno preimenovala v New National Party (NNP) v poskusu modernizacije in širjenja volilne baze. Kljub temu je podpora hitro upadala; stranka je doživela notranje razkole, izgubo volilcev in preusmeritve v koalicijske povezave najprej z Demokratsko alianso (DA), nato pa z ANC. Leta 2005 je NNP prenehala delovati kot samostojna stranka, njen nekdanji vodja Marthinus van Schalkwyk pa je pristopil k ANC in prevzel vlogo v vladi.

Zapustina

Zapustina Nacionalne stranke je zelo kompleksna in razdeljena: z ene strani gre za institucionalizacijo hudega sistema rasne diskriminacije in kršenja človekovih pravic, ki je imel dolgotrajne družbene, ekonomske in psihološke posledice za Južnoafričane vseh ras; z druge pa dejstvo, da so prav isti politični procesi in pogajanja pripeljali do mirnega konca apartheidnega sistema in prehoda k večrasni demokraciji. V sodobni Južni Afriki ostajajo posledice politike NP (npr. neenakost v bogastvu, prostorska segregacija, socialna razslojenost) pomembni izziv pri prizadevanjih za pravičnejšo družbo.