Vzhodni blok: nastanek, življenje in razpad komunističnih držav (1945–1989)

Izraz vzhodni blok je označeval nekdanje komunistične države vzhodne in srednje Evrope, vključno z državami Varšavskega pakta ter Jugoslavijo in Albanijo, ki po letu 1948 oziroma 1960 niso bile pridružene Sovjetski zvezi. Svet za medsebojno gospodarsko pomoč (COMECON) je urejal gospodarsko sodelovanje med članicami.

Komunistične vlade so bile sprva nameščene predvsem v krajih, ki so bili pod nadzorom držav osi in okupirani zaradi zmage Sovjetske zveze na vzhodni fronti (druga svetovna vojna). Proces je vključeval obsežen politični in medijski nadzor ter sovjetski pristop k omejevanju izseljevanja. Dogodki, kot sta razhod Josipa Broza Tita in berlinska blokada, so spodbudili strožji nadzor. Medtem ko so se nekatere opozicijske frakcije v bloku uprle, na primer madžarska revolucija leta 1956 in invazija Varšavskega pakta na Češkoslovaško, je perestrojka Mihaila Gorbačova povzročila neučinkovitost in stagnacijo v večjem delu bloka pred njegovim razpadom. Sovjetski blok je bil leta 1989 razpuščen s kontrarevolucijami.

Raziskava Pew Research Center iz leta 2009 je pokazala, da 72 % Madžarov ter 62 % Ukrajincev in Bolgarov meni, da se je njihovo življenje po letu 1989, ko so prevladali prosti trgi, poslabšalo. Nadaljnja raziskava Pew Research Center leta 2011 je pokazala, da je 45 % Litvancev, 42 % Rusov in 34 % Ukrajincev odobravalo prehod na tržno gospodarstvo.

Nastanek in konsolidacija

Po drugi svetovni vojni so Zveza sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) in lokalni komunistični voditelji vzpostavili oblast v večini držav srednje in vzhodne Evrope. Ta proces je obsegal:

• namestitev komunističnih vlad ali koalicij, pogosto ob podpori sovjetskih vojaških sil;
• nacionalizacijo industrije, zemljiških reform in uveljavitev centralnega planiranja z večletnimi programi (petletke);
• organizacijo vojaških in političnih zavezništev, kot je Varšavski pakt, ter gospodarskih struktur, predvsem COMECON.

Posebnosti: Jugoslavija se je po razhodu z Moskv0jo leta 1948 razvijala po lastni poti samoupravnega socializma in nepovezanosti, medtem ko je Albanija po začetni tesni povezanosti s Sovjetsko zvezo postopoma prešla v izolacijo in pozneje navezavo na Kitajsko, preden je ostala močno izolirana država.

Politične strukture, represija in aparat nadzora

V večini držav so bile ključne značilnosti enopartijskega sistema:

• dominantna vloga komunistične partije, ki je obvladovala zakonodajo, izvršno oblast in obveščevalne službe;
• močan aparat represije: tajne službe (npr. KGB v ZSSR, StB v Češkoslovaški, UDBA v Jugoslaviji, SD ali tajna policija drugod) so nadzorovale disidente, vodile prisluškovanje in aretacije;
• cenzura medijev, nadzor izobraževanja in ideološka indoktrinacija v kulturi ter propagandi.

Režimi so pogosto uporabljali sodne procese, izgon opozicije, prisilno delo in internacije kot orodja za odpravo političnih nasprotnikov. Po Stalinovi smrti in v času odsavitve destalinizacije (Khrushchev) so se razmere v nekaterih državah nekoliko sprostile, a so zastrupitve oblasti in represije ostale pomemben sestavni del sistema vsaj do poznih sedemdesetih/osemdesetih let.

Gospodarstvo in vloga COMECON

Gospodarstvo vzhodnega bloka je temeljilo na načelu centralnega planiranja. Glavne značilnosti:

• nacionalizacija ključnih panog in kolektivizacija kmetijstva;
• direktna trgovinska izmenjava znotraj COMECON-a, specializacija proizvajalcev znotraj socialističnega gospodarskega sistema;
• pomanjkanja nekaterih potrošniških dobrin, neučinkovita porazdelitev virov in nizka produktivnost v primerjavi z Zahodom;
• velike prioritete v industrijski modernizaciji in težnja po polni zaposlenosti ter brezplačnem izobraževanju in zdravstvu kot družbenih dosežkih.

Medtem ko je režim zagotovil številne socialne storitve (izobraževanje, zdravstveno varstvo, masovno industrializacijo) in visoko stopnjo zaposlenosti, so bile inovacije in produktivnost omejene zaradi centralnega upravljanja in pomanjkanja spodbude za konkurenčnost.

Družbeno življenje in vsakdan

V vsakdanjem življenju so ljudje izkusili mešanico omejitev in socialnih pridobitev:

• omejena svoboda potovanja, strogi nadzor mej in prepovedi izseljevanja;
• cenzurirano kulturo, vendar tudi močan razvoj javne kulture, kolektivnih športov, osnovnih znanosti in umetnosti, ki so včasih našle subtilne oblike kritike režima;
• visoka stopnja pismenosti, razširjen javni sistem zdravstvenega varstva in stanovanjske gradnje (velike soseske blokov);
• ženstvena participacija v industriji in javnem sektorju, čeprav so ženske pogosto dodatno obremenjene z domačimi opravili;
• spomin na pomanjkanje potrošniških dobrin in dolge čakalne vrste za nekatere izdelke; hkrati pa nostalgična idealizacija prejšnjega režima (t. i. "ostalgija") pri nekaterih skupinah prebivalstva po letu 1989.

Oporniški gibi, vstaje in nadzor

Vzhodni blok ni bil monolit — skozi desetletja so se pojavili številni uporniški premiki:

• Madžarska revolucija 1956 — množični upor proti stalinizmu in sovjetski nadvladi, ki ga je z vojaško intervencijo zatrla invazija Varšavskega pakta;
• Praška pomlad 1968 v Češkoslovaški — poskus liberalizacije in demokratizacije, zdrobljen z zasedbo držav Varšavskega pakta;
• Poljska: pojav sindikata Solidarność konec sedemdesetih in začetek osemdesetih, upor, ki je pomembno oslabil legitimnost komunistične oblasti;
• V vzhodni Evropi so delovale tudi manjše disidentske skupine, intelektualci, cerkvene organizacije in nacionalno usmerjene struje, ki so prispevale k postopni delegitimaciji režimov.

Perestrojka, glasnost in razpad

V 1980-ih je kombinacija notranjih slabosti in mednarodnih pritiskov privedla do razpada sistema. Ključni elementi:

• Mihail Gorbačov je uvedel politiko perestrojke (gospodarskih reform) in glasnosti (več javne odprtosti), kar je sprožilo politične spremembe in mobilizacijo družbe v državah satelitih;
• ekonomska stagnacija, visoki zunanji dolgovi in vse večje nezadovoljstvo z materialnimi pogoji;
• val mirnih revolucij leta 1989: padce enopartijskih vlad v Poljski, Jugoslaviji (razpad bo sledil pozneje), Madžarski, Češkoslovaški, Romuniji in padec berlinskega zidu novembra 1989 kot simbolična prelomnica;
• končna razgradnja Sovjetske zveze je dosegla vrhunec z razpadom ZSSR leta 1991, s čimer je formalno prenehala tudi vloga Moskve kot osrednje oblasti v vzhodnem bloku.

Različne poti: Jugoslavija in Albanija

Jugoslavija je zaradi razhoda z Moskvo (1948) razvila samoupravni socializem in aktivno vlogo v gibanju nezavezništva; ekonomsko in kulturno je bila bolj odprta kot večina članic bloka, kar pa ni preprečilo kasnejših etničnih in političnih konfliktov, ki so privedli do vojn in razpada v 1990-ih.

Albanija pa se je pod vodstvom Enverja Hoxhe postopoma izolirala, dosegla visoko stopnjo samopreskrbe ter se oddaljila tako od Sovjetske zveze kot od Kitajske, kar je privedlo do močne mednarodne in gospodarske izolacije države.

Posledice in ocena prehoda po letu 1989

Prehod iz centralno planiranih gospodarstev v tržna je bil raznolik in pogosto boleč:

• v mnogih državah so bile izvedene hitre privatizacije in strukturne reforme ("šok terapija"), kar je povzročilo kratkoročno znižanje življenjskega standarda, rast brezposelnosti in povečanje socialnih razlik;
• dolgotrajno je prišlo do gospodarske rasti in modernizacije v državah, ki so se v naslednjih desetletjih v večini primerov pridružile Evropski uniji (npr. Poljska, Češka, baltske države);
• v državah z močnejšimi institucijami in učinkovitim pravnim sistemom je tranzicija potekala lažje; v državah z večjimi političnimi konflikti ali korupcijo so bile posledice hujše;
• empirične raziskave, kot omenjeno Pew Research Center, kažejo raznoliko javno mnenje: medtem ko so nekateri občutili poslabšanje življenjskih razmer po letu 1989, je delež ljudi, ki so podpirali tržno gospodarstvo, odvisen od države in časovnega okvirja.

Spomin, zgodovina in pouk

Vzhodni blok ostaja pomembna zgodovinska lekcija o prednostih in pomanjkljivostih različnih gospodarskih in političnih sistemov. Njegova dediščina vpliva na današnje politične razprave v Evropi, na odnos do socialnih pravic, vloge države v gospodarstvu in pomena vladavine prava. Razumevanje raznolikih izkušenj držav vzhodnega bloka pomaga razložiti tako nostalgične tokove kot tudi razloge za iskanje novih poti razvoja po letu 1989.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bil vzhodni blok?

V: Kaj je bil COMECON?

V: Kako so dogodki, kot je bil razhod Josipa Broza Tita, vplivali na nadzor nad blokom?

V: Kaj se je zgodilo leta 1989, da je prišlo do razpada bloka?

V: Kako ljudje ocenjujejo življenje po letu 1989, ko so prevladali prosti trgi?

Išči po črki