Berlinska blokada (1948–1949): Sovjetska zapora in zahodni zračni most

Ko so se zavezniške sile sestale v Potsdamu, so se dogovorile, da bodo Nemčijo razdelile na štiri okupacijska območja: ameriško, britansko, sovjetsko in francosko. Tudi Berlin so razdelili na štiri območja. Berlin je bil obdan s sovjetskim okupacijskim območjem, zato je bil edini način za dostop do treh zahodnih nadzorovanih sektorjev vožnja skozi ozemlje pod sovjetskim nadzorom.

Sovjetska zveza je blokado začela, ker je menila, da zahodna polovica Nemčije (pod nadzorom Združenega kraljestva, ZDA in Francije) postaja premočna, saj je bila v celotni zahodni polovici nedavno uvedena enotna valuta - nemška marka. Sovjeti so bili zaskrbljeni, da bo enotna valuta pripomogla k hitrejšemu okrevanju gospodarstva zahodne polovice od škode, ki jo je povzročila druga svetovna vojna, in da se bo ta močnejša zahodna polovica sčasoma razvila v samostojno državo (na koncu se je to tudi zgodilo, imenovala se je Zahodna Nemčija). Rusi so želeli eno Nemčijo brez vojske, ki bi jo zlahka nadzorovali. Zaradi nacistične invazije na Sovjetsko zvezo je umrl vsak sedmi prebivalec Sovjetske zveze, zato so se Sovjeti bali, da bodo Velika Britanija, Francija in Amerika v prihodnosti poskušale izvesti lastno invazijo. Zato so želeli čim več ozemlja med seboj in Francijo, da bi se morebitna večja vojna odvijala v srednji Evropi in ne v Sovjetski zvezi, kjer bi lahko bili ubiti sovjetski civilisti (kar se je zgodilo med drugo svetovno vojno).

Nemčija ima veliko premoga in železa tudi ob meji s Francijo. Sovjeti so želeli premog in jeklo uporabiti za obnovo svoje države, vendar bi bili ti viri težko dostopni, če bi se zahodna polovica Nemčije spremenila v kapitalistično državo, zaveznico Velike Britanije, Francije in ZDA. Če bi bila Nemčija enotna nevtralna država, bi bil dostop do teh virov lažji, saj bi jo Sovjetska zveza lahko ustrahovala.

24. junija 1948 je Sovjetska zveza preprečila dostop do treh sektorjev Berlina, ki so bili v rokah Zahoda. Prekinila je vse železniške in cestne poti, ki so potekale prek ozemlja pod sovjetskim nadzorom v Združenih državah Amerike. Blokirala je tudi rečne in kanalske poti do Baltskega morja. Zahodne sile so s Sovjeti sklenile pogodbo, ki je zagotavljala pravico do uporabe cest, železnic in vodnih poti.

Poveljnik ameriškega okupacijskega območja v Nemčiji, general Lucius D. Clay, je želel poslati nekaj tankov po avtocesti iz Zahodne Nemčije v Zahodni Berlin, z navodili, naj streljajo, če bodo ustavljeni ali napadeni. Predsednik Truman je to zavrnil, ker bi to lahko sprožilo vojno. Clay je moral prositi generala Curtisa LeMaya, poveljnika ameriških zračnih sil v Evropi, naj preveri, ali je letalski prevoz mogoč. General Albert Wedemeyer, načelnik generalštaba ameriške vojske, je bil ob začetku blokade v Evropi. V letih 1944-45 je bil poveljnik ameriških sil v Indiji in na Kitajskem. Vedel je za zavezniški zračni transport iz Indije čez Himalajo na Kitajsko. Zavzemal se je za začetek zračnega transporta.

Prvi polet zračnega prevoza je 26. junija 1948 opravilo dvaintrideset tovornih letal C-47. Prevažala so 80 ton tovora, vključno z mlekom, moko in zdravili.

V Berlin je bilo treba prepeljati toliko stvari, da so letala vzletala vsake tri minute. Če je letalo zgrešilo kraj pristanka, ni moglo obleteti letališča in poskusiti znova, ampak se je moralo vrniti v svojo bazo. To je bilo lažje in varneje, kot da bi zadržali letalo, ki je letelo za njim.

Ko so zavezniki ugotovili, da bo blokada trajala dlje kot predvidene tri tedne, so Američani za pomoč pri vzdrževanju najeli tudi nekdanje letalske mehanike Luftwaffe.

Pri prevozu so sodelovali britanski, ameriški, avstralski, kanadski, novozelandski in južnoafriški piloti. Francozi so se borili v svojih kolonijah v jugovzhodni Aziji in za prevoz niso mogli zagotoviti veliko letal. Namesto tega so v svojem sektorju na obali Tegelskega jezera zgradili novo in večje letališče. Gradnjo so končali v manj kot 90 dneh. Danes je to mednarodno letališče Berlin-Tegel.

Na stotine letal, ki so jih Berlinčani poimenovali Rosinenbomber ("bombniki z rozinami"), je bilo uporabljenih za prevoz najrazličnejšega tovora, od velikih zabojnikov do majhnih paketov sladkarij z majhnimi individualnimi padali, ki so bili namenjeni berlinskim otrokom in so na povratnih letih leteli iz Berlina.

Opravljenih je bilo 278.228 poletov, v Berlin pa je bilo dostavljenih 2.326.406 ton hrane in zalog, vključno z več kot 1,5 milijona ton premoga.

ZSSR je 11. maja 1949 opolnoči odpravila blokado. Vendar se je zračni transport končal šele 30. septembra 1949, saj so zahodne države želele v Zahodnem Berlinu zbrati dovolj zalog za primer, če bi ga Sovjeti znova blokirali.

Tri glavna berlinska letališča so bila Tempelhof v ameriškem sektorju, RAF Gatow v britanskem in Tegel v francoskem. Da bi bilo vse skupaj varno, je bila kontrola zračnega prometa nameščena na Tempelhofu. Začela je delovati tudi nova organizacija štirih sil, Berlinski center za varnost zračnega prometa (BASC). BASC je bil ukinjen šele leta 1990, ko se je Nemčija ponovno združila in je nadzor zračnega prometa prevzela običajna nemška civilna kontrola zračnega prometa.

Britanska operacija

Britanci so imeli približno 150 letal C-47 Dakota in 40 letal Avro Yorks. RAF je uporabljal tudi 10 kratkih sunderlandov in kasneje kratke leteče čolne hythe. Ti so leteli od Finkenwerderja na Labi pri Hamburgu do reke Havel. Leteči čolni so bili zasnovani tako, da so bili odporni na rjo in poškodbe zaradi vode, zato so bili zelo uporabni za prevoz soli v razsutem stanju, ki bi na drugih letalih zarjavela. Pozneje so bila uporabljena še številna druga letala in Britanci so do konca blokade prepeljali približno 100 000 ton tovora.

Med blokado je umrlo 39 britanskih in 31 ameriških pilotov. Pred letališčem Tempelhof stoji spomenik z njihovimi imeni. Podobni spomeniki so tudi na vojaškem letališču Wietzenbruch pri Celju in v letalski bazi Rhein-Main.

V okviru operacije Berlin Airlift 1948/49 so izgubili življenje za svobodo Berlina.

- Luftbrückendenkmal, Tempelhof

Tegel je postal glavno letališče zahodnega Berlina, do leta 2007 pa se mu je pridružilo še prenovljeno letališče Berlin-Schoenefeld v Brandenburgu. Zaradi teh dveh letališč so zaprli Tempelhof, medtem ko Gatow ni več letališče in je zdaj v njem muzej nemške Luftwaffe. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je imel Schoenefeld za zahodne državljane lastne prehode skozi berlinski zid.

• Berlin
• RAF Gatow
• Vzhodni Berlin
• Gail Halvorsen (znana tudi kot "Uncle Wiggle Wings the Candy Bomber")
• The Big Lift, film iz leta 1950 o zračnem transportu z ameriškega zornega kota.
• Bob Clarke (zgodovinar)